Gre za edinstven pojav, ki bega in fascinira znanstvenike: ob taljenju veličastnih ledenih gmot se zemlja dviga, s tem pa se morje umika, poroča New York Times.
Morgan DeBoer, lastnik posesti v bližini aljaške prestolnice Juneau, je leta 1998 ob ustju Zaliva ledenikov (Glacier Bay) odprl igrišče za golf z 9 luknjami - in to na zemlji, ki je bila pred 50 leti pod vodo. Danes premišljuje, da bi dodal še devet lukenj - toliko zemlje je pridobil v dobrih desetih letih. Na leto DeBoer pridobi 7 centimetrov ozemlja, s čimer je njegova posest tudi uradno pridobila naziv "najhitreje rastočega kraja v Severni Ameriki".
Zemlja kot blazina na kavču
Geologija je sicer kompleksna veda, a enostavna razlaga je naslednja: olajšano več milijard ton ledeniške teže se je zemljsko površje dvignilo tako, kot svojo prvotno obliko zavzame blazina, ko nekdo vstane s kavča. Zemlja se dviga tako hitro, da ji naraščajoča morja - vednoprisotni stranski proizvod globalnega segrevanja - ne morejo slediti. Rezultat? Relativna morska gladina upada z rekordno hitrostjo, je v svojem poročilu iz leta 2007 ugotovil odbor strokovnjakov, ki jih je sklical župan Juneauja. Naraščanje še podžiga premikanje tektonskih plošč; Juneau leži namreč ravno na prelomnici.
Podoben fenomen so opazili na Grenlandiji in še v nekaterih krajih, ki so najbolj neposredno deležni posledic 200-letnega globalnega segrevanja, a nikjer v tako drastični obliki kot prav v Juneauju, kjer se ledeniki umikajo s hitrostjo 9 metrov na leto. Posledično se celotna regija sooča z nenavadnimi okoljskimi izzivi.
Z upadanjem morske gladine upadajo tudi druge vodne ravni, potoki in močvirja presihajo, iz njih pa dobesedno nastaja nova površina, razmejitve posesti se premikajo, vznikajo pa sosedski spori, čigavo je kaj in kaj storiti z novim ozemljem.
Ogrožen tudi losos
Poleg tega pa talina s seboj odnaša usedline, ki zdaj pospešeno mašijo še do nedavnega plovne kanale. Še pred nekaj desetletji so velike ladje lahko redno plule med Juneaujem in otokom Douglas do zaliva Auke.
Danes je na mestu, kjer je bil nekoč plovni kanal, ob oseki le še blatna ravnica. Klimatologi že napovedujejo, da ne bo treba dolgo čakati, pa bo otok Douglas s prestolnico popolnoma povezan ter 1.600 hektarov močvirske flore in favne bo za vedno izgubljenih. Ogrožen je celo vsepovsod prisotni aljaški losos, ključni vir dohodka, kulture in identitete za Aljaščane.
Za ljudi, katerih nacionalni šport so pasje vprege, nacionalna zabava pa sklepanje stav, točno ob kateri uri bo spomladi počil led, je taljenje ledenikov pred njihovimi očmi še posebej boleče. In 7 centimetrov novega ozemlja na leto jih prav nič ne potolaži.
V spodnji galeriji nekaj podob aljaške obale in ledenikov.
K. S. (delno po NY Timesu)
Foto: Kaja Sajovic