Nike Krajnc je pred mestom direktorice na Gozdarskem inštitutu več let vodila oddelek za gozdno tehniko in ekonomiko. Bila je prva ženska, kdaj koli zaposlena na tem oddelku, ki proučuje proizvodne procese v gozdu, trg lesa, lesnih energentov in gozdnih nepremičnin, varstvo pri delu v gozdu itd. Čeprav zaseda položaje, ki so do nedavnega večinoma pripadali moškim, pravi, da ne v času študija gozdarstva ne ob zaposlitvi na Gozdarskem inštitutu ni občutila, da bi bilo gozdarstvo rezervirano za moške. Da ženske v gozdarstvu ne le pri nas, temveč tudi po Evropi zelo redko zasedajo vodilne položaje, se je zavedela šele, ko se je leta 2020 po naključju pridružila mednarodnemu projektu Gozdovi v ženskih rokah (Fem4Forest).

Raba lesa in gospodarjenje z gozdom sta bila ves čas v središču njene znanstvene kariere, zato je v svojih stališčih neomajna. "Ves čas govorimo, da je les naraven material, ki je do okolja prijazen. Vse to drži, a les moramo nekje dobiti, mar ne?" Nike Krajnc poudarja, da je najbolj trajnostno, če les pridobivamo doma, kjer je upravljanje gozda sonaravno in so proizvodne verige najkrajše. Kot "egocentrične" pa označi težnje, da bi gozd v Sloveniji prepustili samemu sebi, na drugi strani pa uvažali les iz držav tretjega sveta, kjer se zares dogajajo uničujoči goloseki.

To ne pomeni, da nova direktorica gozdarskega inštituta ni kritična do poseka, ki se je nedavno zgodil na ljubljanskem Rožniku. Njena kritika ne leti na strokovno plat poseka, ki je bil izveden v skladu s pravili. Obžaluje predvsem, da niso bila upoštevana čustva ljudi, ki se na drevesa navežejo. "Drevesa so v našem okolju neki stabilen element, tam ostajajo, medtem ko se vse drugo spreminja." Zato bi morali o takem posegu v prostor prebivalce seznanjati s posebno občutljivostjo.

Gozdarski inštitut je prijetno umeščen v gozd pod Rožnikom, kjer je bila pred kratkim obsežna sečnja, ki je zelo razburila Ljubljančane. Ste si posek ogledali? Kakšni so bili odzivi na posek na gozdarskem inštitutu?

Moje osnovno izhodišče je, da je treba z gozdom gospodariti. Toda gozd na Rožniku je umeščen v mesto, zato je to gozd meščanov, čeprav je večinoma v zasebni lasti in v lasti Mestne občine Ljubljana. Vanj dnevno zahaja na tisoče obiskovalcev, zato ima posebno vlogo. Ko se je začelo govoriti o poseku, je bilo moje prvo vprašanje, ali je gozdarska stroka naredila kakšno strokovno napako v postopku. Po pogovoru z Zavodom za gozdove lahko rečem, da strokovne napake ni bilo. Ko smo postopke pregledali, smo ugotovili, da je šlo za normalno gospodarjenje z gozdom.

Res pa je, da je bil spregledan širši pomen tovrstnega gozda, pri katerem gospodarska vloga ni na prvem mestu, ampak sta v ospredju njegova socialna in rekreacijska funkcija. Po mojem mnenju je bila edina napaka, ki jo v gozdarstvu zelo velikokrat naredimo, da smo spregledali ljudi, ki so čustveno navezani na ta gozd. Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpeljani oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva. Zelo se strinjam z eno od Ljubljančank, ki je v nekem intervjuju rekla: "To je gozd Ljubljančanov, to je naš gozd, zato želimo vedeti, kaj se z njim dogaja." Mislim, da smo tu spet nekako pogrnili. Mislim, da bi tisti, ki so odgovorni za ta gozd, lahko vanj morda posegli malo bolj dolgoročno. Posek na Rožniku je bil način gospodarjenja, ki sledi gozdarski doktrini. A morali bi razumeti tudi čustva ljudi, ki gozd obiskujejo, in morda ne posekati vsega naenkrat, ampak npr. v naslednjih dveh letih, z bistveno bolj intenzivno kampanjo ozaveščanja ljudi o tem, zakaj je posek potreben.

Stara drevesa so lepa, nanje se navežemo, sploh ko gre za parkovna drevesa. Gozd starih dreves pa je pravzaprav pragozd in v Ljubljani ne moremo imeti pragozda. Nekateri menijo, da bi morali gozd kar pustiti … Ne moremo ga. Če bi si ljudje ogledali naše pragozdove, bi videli, da tam vse leži po tleh. Nato se pojavijo vprašanja: Zakaj gozdarji ne pospravite gozda? Mimogrede, to je grozen izraz, ker gozda ne pospravljamo.

Če imamo v gozdu toliko ljudi, kolikor jih imamo v Ljubljani, je nevarnost, da se bo nekomu nekaj zgodilo, velika. Zato je zaradi varnosti star gozd treba obnoviti. Ko bo na tekača padla veja, ko bo prišlo do hude poškodbe ali celo smrti, se bodo vsi vprašali, kje smo bili gozdarji in kako se je lahko to zgodilo. Z gozdom je treba gospodariti tudi zato, da lahko opravlja vse druge funkcije. Tudi ko govorimo o akumulaciji ogljika. Mlad gozd akumulira največ ogljika.

Ali drži, da imamo v Sloveniji v povprečju prestar gozd in da ga je treba pomlajevati tudi zato, da bi iz ozračja vezal več ogljika?

Mlada drevesa, ki priraščajo, stalno akumulirajo ogljik. Ogljik se torej akumulira s prirastkom, največji prirastek pa imamo v mlajših gozdnih sestojih. Akumulacija ogljika se dogaja iz leta v leto, zaradi nje drevesa rastejo in večajo zalogo ogljika. Velika drevesa v starejših sestojih imajo tako v določenem trenutku največjo zalogo ogljika. A ne moremo graditi samo na zalogi ogljika, ker ta raste le do neke točke, nato se sesuje.

Intenzivno gospodarjenje z gozdom pomeni, da imamo med razvojnimi fazami v gozdu pravilno ravnovesje med mlajšim gozdom, optimalno starim gozdom in starim gozdom. Gre za faze, s katerimi kolobarimo. Kroženje od mlajšega do optimalno starega in starejšega gozda namreč na eni strani stalno zagotavlja akumulacijo ogljika iz ozračja, na drugi strani pa zalogo ogljika in hkrati les.

Trenutno se srečujemo s posledicami denacionalizacije izpred 25 let. Takrat je zelo veliko gozdov prešlo v zasebno last, s čimer se je intenziteta gospodarjenja z gozdovi bistveno zmanjšala. Imamo celo vrsto lastnikov, ki ne sekajo oziroma ne gospodarijo s svojim gozdom, kar je slabo. Gozd se tako stara in postaja vse bolj nestabilen. Nestabilnost pomeni, da so takšni gozdovi v primeru močnega vetra, snega ali žleda bistveno bolj ranljivi, prihaja do velikih površinskih poškodb, ki jih nihče ne sanira. Še zmeraj imamo gozdove, ki niso bili sanirani po žledu, ki se je zgodil leta 2014, kar je slabo za stabilnost gozda.

Pogosto se govori tudi o devastaciji gozda, hkrati pa ves čas govorimo, da je les naraven material, ki je do okolja prijazen in da z lesom lahko lepo živimo. Vse to drži, a les moramo nekje dobiti, mar ne? Če ne bomo sekali in gospodarili z gozdom, ne bomo imeli lesa, ne bomo mogli imeti lesenih hiš in lesenega pohištva. Z lesom moramo biti samooskrbni in zagotavljati kratke proizvodne verige. Le tako prispevamo nekaj k razogljičenju in zeleni prihodnosti. Popolnoma nevzdržno pa je, da računamo na uvažanje lesa. Tu dejansko prihaja do izsekavanja gozdov v manj razvitih državah, kar je popolnoma nesprejemljivo. To je v bistvu egocentrično.

Veliko bolj škodljivo je torej uvažati les iz držav, kjer upravljanje gozdov ni sonaravno?

Tako je. Razmišljati moramo o tem, kako bomo zagotovili stabilne gozdove, ki so pljuča našega okolja. Hkrati pa bomo z gospodarjenjem dobili les, ki bo predelan doma, ustvarjali bomo delovna mesta in dohodek. Les bomo uporabljali kot material in kot energent. Šele takrat bomo lahko govorili, da smo družba, ki temelji na trajnostnem razvoju, brez tega bomo zelo težko prišli v neko zeleno in trajnostno prihodnost, ki jo napovedujemo.

V Sloveniji nam gozda, lesnih zalog ne primanjkuje.

Včasih sem zelo nesrečna, ko slišim, da kakšne nevladne organizacije v Slovenijo z lahkoto prevajajo probleme iz tujine. Trdijo na primer, da lesna biomasa ni obnovljiv vir energije. Če pelete uvažamo iz Indonezije, Južne ali Severne Amerike, seveda ne gre za obnovljiv vir, saj ima takšna lesna biomasa res slab ogljični vtis. Če pa lesna goriva pridelamo sami, iz naših gozdov in jih tukaj tudi uporabimo, gre za kroženje.

Preden ste postali direktorica, ste na inštitutu vodili oddelek za gozdno tehniko in ekonomiko, kjer ste pripravljali tudi analizo kakovosti lesnih pelet in gibanja cen lesnih energentov. Za koliko se je ta vir energije podražil v lanskem letu?

Lesna goriva so lani doživela nenormalno situacijo. Mislim, da je bilo to umetno spodbujeno zaradi cen drugih energentov in zaradi panike, ki se je začela pojavljati v maju. Zaradi strahu, da bo prišlo do pomanjkanja, so si ljudje hoteli zagotoviti drva, sekance in pelete. Največji pritisk je bil na drva in pelete, kjer so cene ponorele, v juniju smo že začeli ugotavljati, da so razmere na trgu nenormalne. Pri peletih so bile cene skoraj dvakrat višje, tona je stala že več kot 600 evrov, ponekod celo 700 evrov. V poletnih mesecih pelet na trgu preprosto ni bilo več. Bosna in Hercegovina ter Srbija sta trg zaprli in nista pustili izvoza, slovenski proizvajalci so imeli proizvodnjo razprodano in kazalo je zelo slabo.

Na srečo se je jesen pokazala v malo drugačni luči. Zaradi toplega vremena se kurilna sezona ni začela s polno paro in cene so začele počasi padati. Cene se počasi normalizirajo tudi na evropskem trgu, predvsem je zdaj ponudbe dovolj, saj je tudi povpraševanje bistveno nižje. Najprej zato, ker so si ljudje zagotovili večje zaloge že poleti, na drugi strani pa zato, ker skorajda ni bilo prave zime. Poraba energentov je bila precej nižja, zato se tudi cene počasi normalizirajo.

Mislim pa, da bo ponudba letos bistveno večja pri drveh. Lastniki gozdov so lani zaznali, da so se cene tudi pri drveh zelo povišale. Zato ocenjujem, da trenutno v zasebnih gozdovih poteka obsežna proizvodna sečnja, saj so ljudje videli priložnost za večji zaslužek. Posledica so nezgode v gozdovih, in sicer hude nezgode s smrtnimi izidi.

Res je, v zadnjih tednih smo pogosto poročali o smrtnih primerih pri delu v gozdu. Zakaj je teh nesreč tako veliko?

Skladno z Zakonom o gozdovih lahko lastnik v svojem gozdu dela sam oziroma s pomočjo družinskih članov. Čeprav skupaj z Zavodom za gozdove že leta opozarjamo na to, da je pri delu v gozdu nujno potrebna varovalna oprema, da so potrebne izkušnje in znanje, se lastniki še vedno odločajo, da v gozdu delajo sami. Zavod za gozdove ima zelo veliko tečajev za varno delo v gozdu, predvsem z motorno žago. Še posebej v zrelih sestojih, kjer so dimenzije dreves večje, je delo v gozdu izredno težko in nevarno. Ljudje, ki tega ne počnejo vsak dan, so hitreje utrujeni, pri delu hitijo in tako prihaja do nepazljivosti in nepravilnosti, ki so glavni vzrok za nesreče pri sečnji. To kažejo tudi bolj podrobne analize teh nesreč.

Hkrati ugotavljamo, da se nam populacija lastnikov gozda stara. Čeprav dela v gozdovih opravljajo številna podjetja, so predvsem lastniki manjših gozdov do njih še vedno zelo nezaupljivi. V gozd gredo delo raje opravit sami. Morali bi narediti več za promocijo tega, da bi lastniki gozdov oddali dela profesionalnim izvajalcem. Žrtve nesreč namreč niso profesionalci, temveč lastniki gozdov ali njihovi družinski člani.

Omenili ste, da ljudje niso več tako vešči dela v gozdu, hkrati imamo v Sloveniji več kot 400.000 lastnikov gozdov. Ali se nesreče dogajajo tudi zaradi menjave generacij pri lastnikih?

Vsekakor bo do menjave generacij prišlo, a je nekoliko težko oceniti, ali je to vzrok za nesreče. Mislim, da se mlajši lastniki gozda celo večkrat odločijo, da dela oddajo. Bolj vešči so uporabe medmrežja, kjer tudi poiščejo izvajalce. Sicer pa se pri lastnikih gozdov do podjetij, ki izvajajo dela v gozdu, pogosto pojavlja nezaupanje. Skrbi jih je, ali jim bodo posekali res le tisto, kar je označeno, in ali jim bodo les pošteno prodali. Nezaupanje lastnikov izvira iz številnih nepoštenih praks, ki so se dogajale v preteklosti. Zato razumem lastnike gozdov, da izvajalcem težko zaupajo delo v svojem gozdu.

Na oddelku, ki ste ga vodili, je nastal tudi portal Woodchain manager oziroma Infogozd, ki naj bi bil v pomoč lastnikom gozdov.

Predvsem jim pride prav portal Moj gozdar, ker združuje vsa registrirana podjetja za delo v gozdovih. Lastnik gozda lahko na strani poišče izvajalca in vzpostavi stik z njim, portal pa mu pomaga tudi pri pripravi pogodbe. Pogosto namreč lastniki gozdov nimajo podpisanega dokumenta oziroma dogovora z izvajalcem, ampak vse temelji na ustnem dogovoru, plačilo pa se izvede na roke. A brez pisnega dokumenta se lastnik gozda ne more pritožiti, če delo ni bilo izvedeno v skladu z dogovorom.

Pomembno je, da lahko izvajalca tudi ocenijo. Portalu Moj gozdar smo rekli tudi "Booking" za lastnike gozdov. Bookingu je podoben na način, da kakor po bivanju v hotelu lastniki gozdov ocenijo izvajalca. Radi bi dobili čim več odzivov, torej da lastnik gozda na portalu pove, da je določen izvajalec goljufal, da dela ni opravil v predvidenem času itd. Nizka ocena je sporočilo drugemu lastniku, da tega izvajalca ne bo izbral. Na tem področju bi radi vzpostavili red. Woodchain menedžer oziroma Infogozd pa je portal, na katerem so objavljeni številni podatki za lastnike gozdov, ki jih potrebujejo pri gospodarjenju.

Koliko imate sami izkušenj z delom v gozdu?

V Ljubljani sem končala študij gozdarstva, nimam pa izpita za delo z motorno žago. Poskusila sem podreti drevo, in moram reči, da je to zelo težko delo. Prepuščam ga možu, ki je gozdar.

Na oddelku za gozdno tehniko in ekonomiko, ki ste ga vodili, ste spremljali proizvodne procese v gozdu, gozdarske storitve, trg lesa in gozdnih nepremičnin, varstvo pri delu v gozdu. Sodelovali ste z lastniki gozdov ...

Ja, tega si želim tudi na tem novem delovnem mestu. Mislim, da so različni deležniki v gozdarstvu na splošno zelo slabo povezani. Želim si, da bi v prihodnosti organizirali gozdarski kongres, kjer bi se enkrat na leto ali na dve leti sestali in skupaj pretresli vse izzive, ki jih gozdarstvo ima. Največ jih izhaja iz podnebnih sprememb in iz družbe, ki se spreminja. Gozda imamo res veliko in doslej je bil nekaj samoumevnega. A pritisk na gozd bo vse večji, spreminja se emocionalni odnos do gozda. Z menjavo generacij in z drugim pogledom na svet se spreminja tudi pogled na gozd.

Kakšen je po vašem mnenju ta drugačni pogled?

Mislim, da je na neki način ekstremno zelen. Usmerjeni smo v ekstremno željo po ohranitvi, četudi ni vedno smiselna. Na drugi strani pa drvimo v potrošništvo. Veliko stvari, ki jih potrošniška družba prinaša, preveč enostavno nadomeščamo z neko zahtevo po ohranjanju. V trgovini bom na primer nakupila cel kup izdelkov, ki so popolnoma netrajnostni, kar bom nato nekako nadomestila s svojo ljubeznijo do gozda, v katerem ne smemo posekati niti drevesa. To sta dve skrajnosti. Vmes smo gozdarji, ki moramo te ekstremne poglede v družbi uravnotežiti. Na žalost družba počasi pozablja, da mleko ne prihaja iz vijoličaste krave Milke, ampak potrebujemo kmetijstvo in živinorejo, da lahko popijemo kozarec mleka. Podobno je z gozdom. Če hočemo imeti lesene mize, lesene hiše, moramo drevo posekati. Da ga posekamo na trajnosten način, moramo o gozdu razmišljati kot o ekosistemu in z njim gospodariti. Kar pa za sabo potegne tudi ta najbolj grdi del, da drevo posekamo.

Nekje ste zapisali, da je gozdarstvo večinoma še vedno v domeni moških. Sami skozi svojo kariero dokazujete ravno nasprotno. Zasedate namreč položaje, ki so jih tradicionalno zasedali moški. Se položaj žensk v gozdarstvu spreminja?

Gozdarstvo je še vedno zelo v domeni moških. A moram reči, da v času študija nisem imela tega občutka. Tudi pozneje ne, ko sem začela delati na oddelku za gozdno tehniko in ekonomiko, čeprav sem bila v bistvu prva ženska, zaposlena na tem oddelku. Nato pa smo po naključju začeli mednarodni projekt Gozdovi v ženskih rokah (Fem4Forest). Bila sem presenečena, ko sem ugotovila, da je delež žensk v gozdarstvu še zmeraj zelo nizek. Največ žensk imamo na inštitutu, pa še tu nismo na polovici. Zelo nizek delež žensk je na Zavodu za gozdove. Ugotovili smo, da ženske v gozdarstvu tudi zelo redko zasedajo vodilne položaje, in to velja za države od Nemčije, Avstrije, Slovenije do držav Balkana.

Ko smo med ženskami v gozdarstvu na različnih delovnih mestih naredili obsežno anketo, smo ugotovili, da je občutek neenakosti še vedno pogost. Občutek, da nismo enako obravnavane na delovnem mestu. Ne govorim o tem, da ne bi imele enake plače kot moški, ne nazadnje v javnem sektorju to ni mogoče. Še vedno pa je pogost občutek neenakosti in neenake obravnave. Prevladoval je v večini držav v Podonavju, kjer smo izvajali anketo.

Na eni strani lahko gozdarstvo razumemo kot področje, v katerem je tradicionalno več moških, na drugi strani pa imamo v Sloveniji 19 javnih raziskovalnih zavodov, med katerimi je tudi Gozdarski inštitut. Pet jih vodijo direktorice, preostalih 14 direktorji. Ste v znanstvenoraziskovalnih krogih kdaj zaznali predsodke na podlagi spola?

Mislim, da se tudi tu počasi dogajajo spremembe, da se družba zdaj zelo spreminja. Po 75 letih delovanja inštituta sem prva ženska na mestu direktorice. Zdi se mi, da se je največji prehod v znanosti zgodil v zadnjih desetih letih. Opažam, da je žensk vse več. Tudi na našem inštitutu je med vodilnimi raziskovalci vse več žensk. Pravzaprav so moški vodje oddelkov pri nas že skorajda redkost.

A ko smo anketirali ženske v gozdarstvu, smo zaznali, da je še vedno ena večjih težav ta, da morajo tehtati med kariero in družino. V mlajših letih se odločimo za družino in šele potem, ko otroci odrastejo, si najdemo čas za kariero. A takrat pogosto pride še skrb za starejše, za starše. Problem se je še posebej izrazil v balkanskih državah, ki jih je anketa prav tako zaobjela. Tam je skrb za starejše skorajda enaka ovira za kariero kot skrb za otroke.

V okviru projekta Fem4Forest smo organizirale tudi gozdne sprehode za lastnice gozdov, gozdarke in vse, ki ji gozd navdušuje. Sprehod je na določeno temo vodila ena od udeleženk. Še pred posekom je bil eden takih sprehodov na Rožniku, in pogovarjale smo se tudi o tem, zakaj bo treba stara drevesa posekati. Mogoče bi lahko tematske sprehode čez Rožnik skupaj z naravovarstveniki vpeljali za vse, ne le za ženske. Ljudje bi lahko dobili drugačen pogled na stara drevesa. Človeškega staranja ne moremo preslikati v staranje dreves.

Zakaj se ljudje na drevesa čustveno tako navežemo?

Drevesa so rastline, ki nas preživijo. Drevo posadimo in ga opazujemo, ko že odhajamo s tega sveta, drevo pa še ni niti doseglo svoje optimalne starosti. Ali pa podedujemo drevo, ki je že odraslo, mi se staramo, drevo pa skorajda ostaja. Ta časovna komponenta je za človeka zanimiva. Drevesa so v našem okolju neki stabilen element, tam ostajajo, medtem ko se vse preostalo spreminja. Po mojem mnenju se prav zato in predvsem na mogočnejša drevesa toliko bolj navežemo. Seveda so drevesa tudi strašno lep, estetsko lep element. A vedno pravim, da bi bilo dobro, če bi ljudje kdaj obiskali pragozd, da bi videli, kaj narava dela sama. Potem bi razumeli, da pragozda na Rožniku pač ne moremo imeti.