Posebej so poudarili situacijo v Anhovem. Zakonodaja namreč pri sosežigu dovoljuje nekajkrat večje izpuste škodljivih snovi v zrak, kot velja za sežigalnice odpadkov. Prav tako so pri sežigu odpadkov v cementarni postavljene le dnevne mejne vrednosti za izpuste v zrak, kar omogoča občasne višje koncentracije izpustov, ki se skrijejo v dnevno povprečje. "Takšno preseganje se dogaja skoraj vsak dan," je na novinarski konferenci pred parlamentom zatrdil Bogomir Bavdaž iz društva Eko Anhovo.

"Vsakič ko pomislim, v kakšnem okolju živim, me preplavi val obupa. Da bi se v tem istem okolju odločila ustvariti družino in vzgajati otroke, je zame nekaj nepredstavljivega," je dejala Manuela Korečič iz civilne iniciative Danes. "Grozljivo je, da se po več desetletij trajajočem boju okoljskih aktivistov, številnih pozivih zdravniške stroke in prizadevanjih nekaterih politikov, na zakonodajnem področju ni zgodilo popolnoma nič, kar bi nam, prebivalcem srednje Soške doline, zagotovilo dostojno življenje v zdravem okolju," je dodala.

Sosežigalnice naj izenačijo s sežigalnicami

Mladi za podnebno pravičnost tako, skupaj s somišljeniki iz Anhovega, zahtevajo zakonsko izenačitev dovoljenih mejnih vrednosti emisij za sosežigalnice odpadkov s tistimi, ki veljajo za sežigalnice odpadkov, ter odpravo ostalih mehanizmov, ki velikim napravam za sosežig omogočajo izjeme. "Trenutni slovenski predpisi dovoljujejo napravam za sosežig odpadkov (kot je cementarna Salonit Anhovo) višje mejne vrednosti emisij nekaterih zdravju škodljivih snovi v zrak, kot veljajo za specializirane sežigalnice odpadkov (kot je sežigalnica Toplarna Celje)," opozarjajo.

Sosežigalnicam so, v primerjavi s sežigalnicami, po njihovih navedbah dovoljene 3-krat višje mejne vrednosti celotnega prahu in 2,5-krat višje mejne vrednosti dušikovih oksidov, cementarnam sosežigalnicam pa tudi 5-krat višje mejne vrednosti skupnega organskega ogljika in rakotvornega benzena. Ob tem je treba upoštevati, dodajajo, da je tudi volumski pretok dimnih plinov v cementarnah veliko večji kot v specializiranih sežigalnicah odpadkov. "Zato so prebivalci v bližini sosežigalnic izpostavljeni večjim izpustom nevarnih snovi v zrak in posledično njihovemu prehajanju v tla in vode, s tem pa tudi večjim škodljivim vplivom kot prebivalci v bližini sežigalnic," poudarjajo.

Sicer pa se zavzemajo za zaprtje obstoječih in opustitev vzpostavljanja novih naprav za sežig in sosežig odpadkov. "Država naj uveljavi resnično trajnostne načine ravnanja z odpadki, začenši s politiko zmanjševanja nastajanja novih odpadkov," so zapisali.

Zahtevajo meritve v Občini Kanal ob Soči

Zavzeli so se za ustrezen nadzor nad industrijskimi izpusti ter neodvisne ter strokovne meritve obstoječih strupenih snovi v zraku, tleh in vodi v Občini Kanal ob Soči. Za občane zahtevajo tudi takojšnjo zagotovitev ustrezne pitne vode ter spoštovanje njihove volje pri odločanju o prihodnjih okoljskih vprašanjih.

"Julija 2020 so prebivalci Anhovega ostali brez pitne vode, ker je v njihov vodovodni sistem vdrla tehnološka voda iz podjetja Eternit v lasti cementarne Salonit. Več kot pol leta po tem dogodku je bila voda še vedno neprimerna za pitje, v druge namene so jo lahko prebivalci uporabljali le v primeru prekuhavanja, za preskrbo s pitno vodo pa so bili odvisni od gasilcev in njihovih cistern," so opisali. Toda težave s preskrbo s pitno vodo in potreba po prekuhavanju so po njihovih besedah v Anhovem običajna praksa, saj je vodarna Močila, ki trenutno oskrbuje večino tamkajšnjih prebivalcev, v lasti skupine Salonit, čeprav lokalno prebivalstvo in Nacionalni inštitut za javno zdravje poudarjajo, da je vodooskrba, ki ni v javni lasti in ki je povezana z industrijskim obratom, neprimerna.