V zadnjih letih so norveški ribiči ulovili manj kitov, kot je bila predpisana kvota, zato se je število kitov precej povečalo. Lani je bila kvota 999 kitov, ribiči pa so jih ulovili 432, kar je za tretjino manj kot leta 2015, ko so jih ujeli 660. "Upam, da kvote in vzpostavitev območij za lov pomenijo začetek dobre sezone za kitolovno industrijo," je ob napovedi povečanja kvote dejal minister za ribištvo Per Sandberg, ki je dejal, da je bila lanska kvota "najnižja v zadnjih letih." Po podatkih Osla naj bi bilo v norveških vodah več kot 100.000 ščukastih kitov.

Norveška je poleg Japonske edina država, ki dovoljuje lov na kite. Japonska trdi, da dovoljuje lov zgolj v znanstvene namene, a velik del mesa konča na krožnikih, poroča Guardian.

Kot kažejo dejstva, so se močno razredčile tudi vrste kitolovcev: leta 1950 je bilo okoli 350 ladij, s katerimi so lovili kite, lani pa le še 11 oz. skoraj polovica manj kot leto predtem. Kitolovci pravijo, da sta glavna vzroka za upad kitolova pomanjkanje kapacitet v tovarnah, kjer predelujejo kitovo meso, in visoka cena nafte. Ob tem navajajo tudi, da se kiti zaradi svetovnega segrevanja premikajo v čedalje hladnejše vode.

Na drugi strani pa okoljevarstveniki ocenjujejo, da je razlog za upad predvsem zmanjšanje povpraševanja potrošnikov. "Greenpeace verjame, da bi morala Norveška narediti logične korake v skladu s prepovedjo mednarodne komisije za kite, ki prepoveduje komercialni lov na kite, splošno razširjenim nasprotovanjem kitolovu in pomanjkanjem lokalnega trga ter bi morala zapreti nepotrebno in zastarelo industrijo," je dejal vodja organizacije na Norveškem Truls Gulowsen in ob tem dodal, da "norveški kitolov spada v preteklost, da obstaja zgolj zaradi ozkih političnih interesov in da bi ga morali čim prej ukiniti."

Od leta 1986 velja moratorij za komercialni kitolov, ki pa mu Norveška nasprotuje. Po nekajletni prekinitvi je leta 1993 znova dovolila lov na ščukaste kite.