Organizacija BirdLife International zato opozarja, da obstaja tudi upanje, da nekaj izumrlih ptic vendarle še vedno živi. Krivda za takšne napake pa verjetno leži v premalo sistematičnem proučevanju te živalske vrste.

Tako se je lani po 60 letih nepričakovano v odročnem delu ameriške zvezne države Arkansas spet pojavila vrsta žolne (Ivory-billed woodpecker; Campephilus principalis). Leta 2003 je skupina ornitologov na Novi Zelandiji opazila domnevno prav tako izumrlo vrsto črno-belih nevihtnih strakošev (Storm petrel), ki so jih do takrat poznali le iz fosilnih ostankov in treh opisanih primerkov iz 19. stoletja.

Prav tako so leta 2003 v gorah otoka Fidja našli dolgonogo penico (Long-legged warbler), ki je strokovno oko ni opazilo vse od leta 1894. Lani so na indijski strani Himalaje po 60 letih spet opazili ptico, imenovano Rusty-throated wren-babbler (Spelaeornis badeigularis).

Za doda ni upanja
Organizacija BirdLife opozarja, da kar petini vseh vrst ptic zaradi vdora človeka v njihovo naravno okolje grozi izumrtje. Ravno odsotnost človeka pticam, kot kaže, koristi. Na območjih Angole in Konga, kjer so več let divjale vojne, so v zadnjem času ponovno odkrili kar 18 ptic.

Kljub temu zadnjemu valu ponovnih odkritij pa ni več upanja za doda - veliko ptico z Mauriciusa, ki je izumrl zaradi nenadzorovanega človekovega lova nanj.