Genom človeške ribice je za znanstvenike med drugim zanimiv tudi zaradi tega, ker ta žival, ki je sicer endemit jamskega sveta dinarskega krasa, živi zelo dolgo, tudi več kot sto let, lahko prenaša leta stradanja in potem prenajedanja, ne da bi to prizadelo njene organe. Ne nazadnje pa ima izjemne regenerativne sposobnosti, saj je sposobna tudi tega, da ji ponovno zraste amputiran ud. Temu so bili pred kratkim priča tudi v Postojnski jami.

Univerza v Ljubljani se je marca lani skupaj dansko Univerzo v Aarhusu in kitajskim inštitutom BGI Research lotila projekta, da bi določili genom človeške ribice. V Ljubljani so iz dveh človeških ribic odvzeli tkiva in jih zamrznili, nato pa na ledu s hitro pošto poslali na Kitajsko, kjer so določali genom.

Kot je danes povedal direktor MGI, podružnice inštituta BGI, Duncan Yu, se na začetku niso zavedali, kako zahtevna, zapletena in kompleksna naloga bo to. Genom človeške ribice je namreč 15-krat večji od človeškega.

Da bi premostili branje največjega doslej določenega genoma, so pri sekvenciranju genoma človeške ribice uporabili kombinacijo najsodobnejših tehnologij, ki so jih razvili v omenjenem podjetju. Tako so določili več kot bilijon nukleotidov, to so kemijske enote, s katerimi so v genomu zapisane informacije. To pomeni, da so vsak nukleotid v povprečju prebrali 160-krat, zdaj pa te informacije združujejo v končno zaporedje genoma. Tako je Yu zapis genoma, ki sicer zavzema 42 gigabajtov, skupaj s 160 branji pa sedem terabajtov, slovesno predal rektorju Univerze v Ljubljani Igorju Papiču.

Z razvozlanjem genoma bodo imeli znanstveniki podlago, da bodo lažje razumevali, kako človeški ribici uspe prestati leta stradanja in nato prenajedanja brez slabih učinkov za organizem. To ima po besedah raziskovalnega vodje projekta v Sloveniji Roka Kostanjška z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani možnosti, da bi v prihodnje bolje razumeli metabolne procese in jih projicirali tudi na uporabo v humani medicini. Pri ljudeh stradanje namreč sproži intoleranco na inzulin, kar vodi v sladkorno bolezen, medtem ko se pri človeški ribici to ne dogaja. Na podlagi ugotovitev bi torej lahko izboljšali zdravila za sladkorno bolezen.

Z razumevanjem tega, zakaj lahko človeškim ribicam zraste nov ud, če jim ga amputirajo, sicer verjetno ne bi mogli privesti medicine do točke, da bi ljudem zrasli novi udi, pravi Kostanjšek, bi pa lahko prišli do novosti pri oskrbi in zdravljenju ran in bi lahko denimo skrajšali ležalno dobo po operacijah. Vpogled v genom jim bo omogočil nova spoznanja pri odkrivanju oz. razumevanju mehanizmov, ki stojijo za dolgoživostjo in genetsko raznolikostjo, je dodal.

Ne nazadnje pa bodo lahko z analizo genoma tudi ugotovili spol posamezne človeške ribice, kar je pomembno za obstoj te sicer ogrožene živalske vrste. Spol pri človeški ribici se namreč navzven ne vidi, če pa bodo lahko z analizo ugotovili spol posamezne ribice, jim bo to pomagalo pri procesu parjenja ribic pod kontroliranimi pogoji. Prav tako bodo lahko izvedeli, koliko populacij človeške ribice živi na določenem območju. Taka informacija bi lahko povedala, kako stabilne so te populacije.

Po besedah vodje in koordinatorke projekta v Sloveniji Nine Gunde - Cimerman z biotehniške fakultete je trenutni zapis genoma verzija, ki jo je treba dodatno izpolnjevati. Sicer pa bodo ta odkritja javno dostopna v znanstvenih bazah podatkov.