Prejšnjo nedeljo smo na MMC-ju izpostavili problematiko pasjih bojev in mučenja živali v Sloveniji. Ta teden nadaljujemo zgodbo o psički pitbulki, ki je bila rešena izpod krempljev 'pasjeborcev' in pozneje tudi posvojena. Kako je potekalo zdravljenje, kaj je pretrpela in kakšna prihodnost jo čaka?

V iskanju odgovorov na zgornja vprašanja smo se srečali s posvojiteljico Aljo, ki je Lucky dala novo priložnost in ji ponudila prijeten in varen dom. S sogovornico smo se pogovorili o Luckyjinem stanju, o mogočem napredku, metodah, s katerimi jo zdravijo, in o splošnem dojemanju pitbulov in staffordov v slovenski družbi. Več v spodnjem intervjuju.

Lucky ste dobili pri osmih mesecih. V kakšnem stanju je bila?
Ona je bila zasežena v Litiji pri Tinetu Resniku, kar je bilo medijsko zelo odmevno. Bila je vzrejena za pasje boje, zasežena pa je bila s celotnim leglom pri štirih mesecih. Ko so jo zasegli, je zelo zavračala kakršen koli stik z ljudmi ali drugimi psi. Bila je edina od zaseženih štirih psičk, ki je bila zelo zaprta vase, tako da niso vedeli, ali je rehabilitacija sploh mogoča oziroma ali se bo znormalizirala. Zaradi tega so ji najprej dali preizkusno dobo, v kateri je šla v začasno skrbništvo, ne v zavetišče. To pa zaradi tega, da je bila v čim bolj domačem okolju, z drugimi kužki, mački in drugimi živalmi. Z njo so se ves čas ukvarjali, saj je zares potrebovala pozornost skoraj 24 ur na dan zato, da se je sprostila in znormalizirala.
Morda veste, kaj je pretrpela v svojih prvih štirih mesecih življenja?
Pravzaprav tega nihče natančno ne ve. Ves čas je bila zaprta v kleti, dneve je preživljala v temi. Manjkala ji je ta zgodnja socializacija, ki je za mladiče zelo pomembna. To obdobje je preživela zaprta brez zunanjih dejavnikov, ki bi jih lahko spoznavala. Ima pa še vedno precej težav s prilagajanjem na nova okolja, v katerih se zelo težko umiri. Teme se zelo boji, tako da pravzaprav skoraj ne moreva več iti na sprehod, ko pade mrak.
Torej še vedno čuti posledice.
Še vedno, čeprav ji poskušamo pomagati tudi z alternativnimi metodami. Res je, da je zdaj stanje že bistveno bolje, kot je bilo na začetku, a z njo se je treba neprestano ukvarjati. Imam srečo, da imam v tem trenutku veliko časa, ki ji ga lahko posvetim.

Omenili ste alternativne metode. Za kaj pravzaprav gre?
Uporabljamo tako imenovani TTouch. To je angleška metoda z dotiki, ki pse sproščajo. Uporabljamo pa tudi neko novo zadevo, in sicer zoofarmakognozijo. Gre pa takole: živali si v naravi znajo same poiskati določeno rastline, ki jih potrebujejo za določeno bolezensko ali psihično stanje. Vemo pač, da je v naravi veliko zdravilnih rastlin. Ljudje smo to kar nekako zanemarili, živali pa si dejansko znajo same najti rastlino, ki jim ustreza. Psom ali drugim živalim se torej ponuja različne substance, zelišča, eterična olja in podobno. Nič se jim ne vsiljuje, žival si sama izbere snov. No, pri Lucky je bilo zanimivo, da si je izbirala samo snovi za psihične težave, za travme in za strah. Vidi se, da ima še vedno hude psihične posledice. Je pa treba poudariti, da je s to metodo zelo napredovala.
Kakšen pa je lahko še napredek pri psu, ki je bil podrejen takšnim pogojem, ki ste jih omenili, ali pa še slabšim?
Ona sicer ni bila vzrejena do te stopnje, da bi že bila v kakšnem boju, je pa res, da je vse odvisno od vsakega psa posebej. To, kar 'pasjeborci' delajo z njimi, ima lahko na vsakega psa drugačen psihični učinek. Nekateri se poberejo zelo hitro, drugi pa potrebujejo precej več časa, tako kot Lucky. Pse, ki so že bili v bojih, se v veliki večini da prevzgojiti, tako da lahko normalno funkcionirajo. Res pa je, da doma ob takšnem psu ne moreš imeti še dveh ali treh psov. Nekdo, ki se zaveda, kakšnega psa je vzel, ga lahko z načrtnim delom prevzgoji in mu pomaga. Tudi take pse se lahko posvoji in se jih ima doma, le posvetiti se jim je treba. Ni res, da se psov iz pasjih bojev ne da prevzgojiti. Vse je v vzgoji.

Kako se razume z drugimi živalmi?
Odlično se razume, čeprav je na začetku morda včasih malo negotova. Je pa zelo ljubeča do vseh kužkov, še posebej manjših. Z vsemi bi se igrala, mladički so ji zelo všeč. Vedno se uleže k njim na tla, da jim je čim bližje. Zelo je prijazna. Večjih živali se pa malo boji, ker v mladosti z njimi ni imela dovolj stikov. Vendar živali nikoli ne napade, raje se umakne in zbeži stran. Če te možnosti nima, se pa pravzaprav vrže na tla in 'zmrzne'.
To je zelo zanimivo, saj se pitbule in stafforde na splošno drži neka stigma, da so to zelo nevarni, krvoločni, morda celo smrtonosni psi.
To še zdaleč ni res. To so super psi. Pravi klovni so. Prav zaradi tega sem hotela takšnega psa, ker so tako smešni, da se jim lahko ves čas smeješ. Strašno prijazni so. Za svojega lastnika bi storili vse - to je pa tudi tisto, zaradi česar jih nekateri ljudje zlorabljajo.
Z Lucky sta na sprehodu. Kakšen je odziv ljudi oziroma okolice? Je mogoče začutiti strah?
Zgodilo se mi je že tudi to, da so se mamice z vozički, ko sem se z Lucky sprehajala po pločniku, šle na drugo stran ceste. Ljudje imajo pač stereotipe. Lucky se zelo rada približa majhnim kužkom. Vedno jo imam privezano, nikoli je ne spustim, ker imajo ljudje še vedno predsodke. Enkrat sem gospo vprašala - to vedno naredim -, ali se lahko približa in spozna z njenim kužkom, pa je skoraj zbežala 50 metrov stran in mi zabrusila, da ne, ker je moj pes zverina. Ni potrebe po tem. Ljudje bi jih morali bolje spoznati. Je pa tudi res, da znajo mediji narediti veliko škode. Na primer: ko se zgodi kakšen napad pitbula, je vedno v naslovu članka "Pitbul napadel ...", če pa napade nemški ovčar, je pa vedno "Pes napadel ..." - in potem se zdi, kot da so samo pitbuli tista pasma, ki lahko ugrizne in napade.
Te predsodke želite zdaj odpraviti tudi v sklopu iniciative Ustavimo pasje borbe, ki je v polnem zagonu, podprlo jo je tudi že kar nekaj znanih Slovencev in Slovenk. Menite, da lahko vaša akcija obrodi sadove in pripomore k reševanju vprašanja o mučenju živali in pasjih bojih v Sloveniji?
Mislim, da bi nam morale pristojne institucije bolj prisluhniti, saj smo imeli že večkrat zelo dobre iztočnice. Res pa je, da je pri nas zakonodaja bolj površna glede tega. Zelo težko je kar koli spremeniti. Organizatorje pasjih bojev moraš dobiti med bojem samim, kar je izjemno težko, saj včasih še sami lastniki teh psov nekaj ur pred bojem ne vedo, da se bo ta zgodil. Najprej je treba spremeniti zakonodajo, da bodo kazni strožje, potem pa je treba počasi začeti kaznovati ljudi, ki se s tem ukvarjajo.
Torej da pride v pravno prakso.
Tako je. To je nujno potrebno. Vidimo lahko, kako so pasji boji razširjeni v Srbiji, in glede na neodzivnost naših pristojnih organov se bojimo, da bo Slovenija čez nekaj deset let glede tega postala nova Srbija.
Iz tega je mogoče razbrati, da niste najbolj zadovoljni z delom pristojnih organov.
Neprestano izpostavljamo problematiko in prijavljamo mučenje živali, odzivov pa ni. Najbolj skrb vzbujajoče je to, da veterinarski inšpektorji nikoli v teh primerih ne ugotovijo nobenih kršitev. Leta pred tem, ko se je zgodil umor v Litiji, je bila inšpekcija že tam. To je bilo leta 2006. Razmere niso bile čisto nič drugačne od poznejših. Psi so bili v sodih, pogriženi, na verigah, videlo se je, kaj se tam dogaja - inšpektorji pa niso videli nobene kršitve, tako da se upravičeno vprašaš, kaj se tu dogaja. Take stvari se ne bi smele dogajati. V Litiji bi lahko trpljenje psov preprečili že pet let prej. Pa niso.

C. R.