Domači prašič je udomačena podvrsta divje svinje, ki jo človek goji predvsem za hrano. Prašiči so poleg kokoši ene tistih živali, ki jih je živinorejska industrija najbolj prizadela. Nekoč smo jih videvali na pašnikih ali v ogradi pri hiši, danes živijo v svinjakih in na prašičjih farmah ter čakajo na zakol.

Prašiči so gensko podobni ljudem. Veljajo za ene najinteligentnejših in najčistejših živali. Sposobni so izjemne empatije. Odnos do prašičev se počasi spreminja in vse več je ljudi, ki imajo domačega prašiča za ljubljenčka. Čeprav sta bili Pepa in Rozi rejeni za zakol, sta dobili priložnost izkusiti še drugačen način življenja, in sicer na kmetiji, kjer živali živijo, kolikor jim je usoda namenila.

Naša sogovornica, ki je pujsoma rešila življenje, se pred kamero ni želela pokazati, nam je pa zaupala, kakšno je bilo življenje obeh pujs in zakaj se jima je odločila podariti življenje.

Odločitev, da pujsa ostane pri življenju
"Že nekaj časa sem imela mučne občutke ob gledanju vsakoletnih kolin, kar je bila tradicija na vasi, tudi pri drugih, in smo mislili, da je to tako prav. Ampak, ko namesto tebe opravi to delo mesar, si pravzaprav enako kriv, ker si ga sam naročil, in se potem začneš spraševati, ali ti resnično to meso toliko odgovarja, ali ti je sploh potrebno pri vsakdanji prehrani. Po pogovoru z družinskimi člani smo nekako prišli do zaključka, da lahko jemo tudi kaj drugega in tako smo se odločili, da letos pujsa ostane pri življenju," je povedala gospa.

"Še je upanje za živali in za ljudi"
Ob pomoči Društva za zaščito živali Pomurja sta Pepa in Rozi našli nov dom. "Gospa je poklicala na društveni telefon, ki ga imam jaz. Moram povedati, da je to bilo res nekaj presenetljivega, ta klic, ko je gospa vprašala, če obstaja možnost, da bi dala pujso, prašiča, ki je bil namenjen za zakol, nekam, kjer bi živel do svoje naravne smrti. Vprašala sem jo, kako to, da se je tako odločila, da ne bi potem šli po meso v mesnico, je povedala, da ne, da je ta odločitev bila pri njej že nekaj časa prisotna, tokrat pa se je odločila, da bodo prenehali jesti živali, meso. Tisti občutek, ko sem se tega zavedala, sem si mislila, prvi občutek je bil, da še obstaja upanje na tem svetu, da je še upanje za živali in za ljudi," je povedala Terezija Cvetko iz Društva za zaščito živali Pomurje.

Življenje v temi na dveh kvadratnih metrih
Pujsa je živela v ozkem hlevu, kot ti prašiči, ki se redijo za nadaljnjo prehrano oziroma predelavo. "Stara je približno eno leto, bila je brez kakršnihkoli možnosti oziroma stikov, niti sonca ni videla. Življenje na dveh kvadratnih metrih celo leto. To je vse, kar je imela od življenja. V tem času, ko smo se pogovarjali o tem klicu z več ljudmi jih veliko pravi, da nikoli niso bili prisotni pri kolinah, ko so klali prašiča, češ da tega niso mogli gledati, poslušati. S tem, ko niso bili prisotni, niso nič dobrega naredili za to žival. Dosti boljše bi bilo, če bi bili prisotni, pa bi bilo takšnih odločitev, kot je bila od te gospe, morda dosti več," je dodala Cvetkova.

Pozitiven odziv javnosti
Gospe so v društvu povedali, da možnost rešitve za to pujso obstaja. Šli so jo reševat, naknadno so izvedeli, da sta v hlevu dve in da je zraven še njena sestrica. Rešili so obe. "Najprej smo sicer imeli en začasen dom, kamor bi ju odpeljali, samo da bi ju rešili tiste smrti, ki je bila že tik pred zdajci. Potem smo se odločili, da bomo dali oglas, da bomo videli, kakšen bo odziv - in, presenetljivo, odziv je bil res dober. Na primer, po Facebooku je bilo delitev še in še, tudi nasploh, kar pomeni, da so ljudje zainteresirani tudi za to, da bi se našlo trajen dom tudi rejnim živalim, ne samo psom in mačkom, kot je ponavadi," je dejala Cvetkova.

Pomurska kmeta ponudila prijetno domovanje
Dom sta živalim ponudila mlada pomurska kmeta, ki sta pri hiši našla dovolj prostora in ljubezni. "Že tedaj, ko smo se preselili sem, smo imeli idejo, da bi imeli pujse tu na posestvu. Sicer ta ideja sčasoma ni prišla do realizacije, zdaj pa, ko se je nekako pojavila priložnost, da bi vzeli pujsa, sem živali vzel na našo kmetijo in ju s tem tudi rešil," je povedal kmetovalec Kristijan Erdeljc. Ta je s skupnimi močmi z društvom postavil pašnik, ogrado in jima omogočil življenje. "Imata se fino, razumemo se v redu, so zelo čutne živali. Sicer nisem imel nekih pričakovanj, nisem imel nekih predsodkov, tako da sem v bistvu nekako čakal, kaj bo. Prijetno sta me presenetili, ker sta pač taki, radi v družbi, navežeta se na človeka. Sta zelo zanimivi," je dodal Erdeljc.

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.