Veverice se v gozdovih vseskozi poganjajo z drevesa na drevo, s krošnje na krošnjo, z veje na vejo. Pri plezanju so ji v pomoč dolgi in ostri kremplji na zadnjih nogicah. Žival se sicer v drevesno lubje vselej zasadi z vsemi štirimi nogami hkrati. Foto: EPA
Veverice se v gozdovih vseskozi poganjajo z drevesa na drevo, s krošnje na krošnjo, z veje na vejo. Pri plezanju so ji v pomoč dolgi in ostri kremplji na zadnjih nogicah. Žival se sicer v drevesno lubje vselej zasadi z vsemi štirimi nogami hkrati. Foto: EPA
Veverica
Veverice, ki zelo rade skočijo po priboljšek v mestnih parkih (na fotografiji), se morajo prehranjevati dnevno. Tudi pozimi, ko pokrajino prekrije sneg. Hladna in deževna jesen je za te živali lahko pogubna, saj že do zime pospravijo vse zimske zaloge, v primeru, da nato nastopi še ostra zima, pa jih veliko, žal, tudi pogine. Foto: EPA


Veverice so doma po vsem svetu, čeprav jih v Avstraliji prvotno ni bilo. Njeno znanstveno, latinsko, ime izhaja iz stare Grčije. Namreč, pomen besede skiuros je "tisti, ki se senči z repom". Telesna dolžina veverice znaša približno 25 centimetrov, odrasla veverice tehta nekaj več kot 750 gramov.
"Je divja žival, ki živi v gozdovih vseh vrst - najraje ima iglavce - pri nas živi povsod, kjer so drevesa. V gozdu je ena bolj plašnih živali, povsem drugače pa se obnaša, ko se z njo srečamo v parku. Takrat je radovedna, pride blizu, še posebej če imamo v rokah kakšne orehe ali lešnike. Ponekod je celo tako predrzna, da si upa vzeti hrano iz človeške roke," je pojasnil samostojni raziskovalec Milan Vogrin.

O vevericah v Sloveniji
Pod člankom si lahko ogledate prispevek Milana Vogrina iz oddaje O živalih in ljudeh, ki jo sicer lahko na TV Slovenija 1 spremljate vsako soboto popoldne. Podrobnejši spored tukaj.


Najdejavnejše so spomladi in poleti

Ena najbolj prepoznanih lastnosti veverice je košati rep, ki je v povprečju dolg okrog 20 centimetrov. "Je zelo spretna plezalka, po drevju se premika zelo hitro, skače celo z drevesa na drevo. Na takšen način lahko ubeži potencialnim plenilcem, predvsem kunam," je poudaril Vogrin in razložil, da njen bližnji sorodnik ni polh, temveč alpski svizec, ki živi pri nas. "Veverica je poznana po košatem repu in rdečkasto-rjavi barvi, skoraj belkastem trebuhu ali prsih. Pri nas obstaja le ena vrsta veveric, razlikujejo se le po barvah. V zimskem času veverice na ušesih dobijo prepoznavne čopke, teh čopkov poleti ni. Prebiva v gozdovih, predvsem ima rada dupla (votlina v deblu, op. a.), kjer si naredi gnezdo. Naredi si ga sama v krošnji dreves, lahko pa zasede celo staro gnezdo vrane ali srake in ga predela," je še dejal in dodal, da so veverice najdejavnejše spomladi ter poleti, zime pa ne prespijo, saj si iščejo hrano.

Namreč, veverica se mora hraniti skoraj vsak dan, tudi v zimskem času. Nahranimo jih lahko tudi v mestnih parkih, saj takšno hranjenje za žival ni škodljivo; seveda, če jo hranimo s primerno hrano, kot so lešniki in podobno. Veverica sicer uživa sadeže, semena, vršičke, poganjke, oplodja, jagode, jedrca in celo gobe.

Veverica ena najbolj priljubljenih divjih živali
Veverica ena najbolj priljubljenih divjih živali