"V naravi sem doma. V njej ne le živim, ampak jo najdem povsod, tudi sredi mesta." Tako sam opiše svoj odnos do narave. Zanima ga zlasti proučevanje živalstva in pomen živali v vrtni ekologiji. V tokratnem podkastu V imenu narave o krmljenju ptic, čebelah samotarkah, o tem, kako se narava spreminja, pa tudi o tem, zakaj je poznavanje skritih kotičkov narave včasih modro obdržati zase.
Ptice sredi zime
"Pri nas doma je posebej pestra gozdna ornitofavna. To pomeni, da so tu vse vrste sinic, brglez, drevesni plezalček, veliki in srednji detel, prihajajo tudi šoje, jaz pa si dajem duška s fotoaparatom in jih tudi namenoma vabim, preizkušam njihovo medsebojno strpnost." Tako svoje veselje z opazovanjem ptic opiše Esenko. Vsako leto jim pripravi več krmilnic in pravi, da je njegov domači vrt ob vznožju Toškega čela pravo ptičje krmišče. "Pri krmilnicah bolj kot redke vrste opazujem nihanja. Lani na primer ptic v krmilnicah skoraj ni bilo, saj je narava naravnost razsipala s hrano. Žir, želod, gabrovo seme, vse grmovnice gozdnega roba so zelo dobro obrodile. Zakaj bi ptice iskale hrano v krmilnici in se izpostavljale nevarnosti v bližini človeka," se Ivan Esenko spominja lanske zime. Letos pa je podoba na družinskem vrtu popolnoma drugačna. Drevnine so namreč nagnjene k izmenični rodnosti, zato je hrane za ptice letos manj, gneča v krmilnicah pa menda nepopisna.
Odgovorno krmljenje ptic
"Krmljenje ptic ne izkazuje le navdušenja ljudi nad njimi, ampak je nekakšno komuniciranje z živo naravo," poudari Esenko. Hkrati pa opozori na odgovornost pri tem. Ko ptice enkrat začnemo hraniti, tega ne smemo prekiniti vse do pomladi. Na primer menišček, drobcen ptiček, predstavnik najmanjše sinice, mora ves čas jesti. V eni sami zimski noči, ko temperature padejo do minus 20 stopinj Celzija, lahko izgubi tudi več kot 20 odstotkov svoje telesne teže. Toliko energije namreč porabi za vzdrževanje svoje telesne temperature. Doslednost pri krmljenju ptic je torej izjemno pomembna. Ptice namreč zaradi našega krmljenja odvrnejo pozornost od drugih virov hrane, če bi takšnega ptička zjutraj pričakala prazna krmilnica, bi to lahko ogrozilo tudi njegovo preživetje.
Vrt kot raziskovalna postaja
Če želimo na svojem vrtu opazovati naravo in vedenje živali, jih lahko tja tudi zvabimo. Ivan Esenko se že desetletja ukvarja tudi s čebelarstvom in hkrati proučuje čebele kot del vrtne ekologije. Primerja različne skupine čebel – pri nas jih namreč živi več kot 560 vrst – in ne zanimajo ga le najpogosteje omenjane medonosne čebele, ampak predvsem tako imenovane čebele samotarke. Njegov vrt je prava raziskovalna postaja, kjer ima tudi opazovalne gnezdilnice za čebele. "Zdaj opazujem listorezke, volnarke, dišavke ... Vse te vrste se bodo spomladi, ko sadno drevje cveti, porajale in ta skupina čebel je takrat pomembna predvsem zaradi opraševanja." Esenko v svojem vrtu opazuje tudi številne druge živali in 'sobiva' z njimi, tudi ko gre za vrtnarjenje. V tem zimskem času niso redki obiski srnjadi, ki bi jih večina doživljala kot nadlogo. Sam tovrstne obiske razume kot preizkušnjo, ali je res pravi sonaravni vrtnar ali ne. "Ko mi srnjak oplazi sadno drevo in ga uniči, nisem jezen nanj, jezen sem nase, ker drevesa nisem zaščitil," svoje izkušnje strne Esenko. Vrt je zanj idealen prostor, kjer lahko opazuje in dokumentira, kako narava deluje in se spreminja. Tudi po desetletjih izkušenj in opazovanj pa ga še vedno kdaj preseneti in prav v tem se zanj skriva njen največji čar.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje