Te so jo pred dobrima dvema desetletjema zvabile iz osrednje Slovenije na Goričko. Vendar pa Marjana Hönigsfeld Adamič ne namenja svoje strokovne pozornosti samo njim; rdeča nit njenega dela je ohranjanje vodnih ekosistemov, od rek do vode, ki priteče iz pipe.

Kako dobro poznamo vidro?
Na Goričkem, kjer živi vitalna populacija vidre, lahko sledi in iztrebke vider najdemo skoraj v vsakem potoku, rečici ali reki. Ker ima kratke noge in stopa po celih stopalih, je na kopnem videti nekoliko nerodna, se pa toliko bolje počuti v vodi. Tam elegantno drsi s svojim vretenastim telesom, spretno se zvija in obrača ter igraje zasleduje plen. Mnogi ljudje ne vedo, da je vidra vrhunski plenilec v svojem sladkovodnem ekosistemu in po svoji vlogi v naravi zelo podobna trem velikim zverem, tj. volku, medvedu in risu.

Pogosto jo na prvi pogled zamenjamo s katerim od drugih vodnih sesalcev v naših vodah. Vendar so bober, pižmovka in nutrija glodavci, kar pomeni, da so nekoliko počasnejši in rastlinojedi, vidra pa je v vodi izjemno hitra in mesojeda, predvsem ribojeda. Vidre se sporazumevajo z izločki zadnjičnih žlez, ki imajo precej značilen vonj. Vidra v evropskem naravnem prostoru nima naravnih plenilcev, v razvitih deželah pa je marsikje postala žrtev intenzivnega kmetijstva, industrijskih odplak in odpadkov ter splošnega onesnaževanja voda oziroma uničevanja naravnega okolja.

Vrnil se je bober
Vidra in bober naseljujeta isti habitat in veljata za dobra soseda. Vidra bobra ne moti, sama pa ima kar nekaj koristi od njega. Bober je namreč dober gradbeni inženir: gradi jezove, bobrišča, in se na svojem ozemlju trudi ohraniti stalen nivo vode. Njegovi posegi so naravi prijazni, vidra pa v za jezovi najde bogatejšo ponudbo plena, saj v njih ribe, dvoživke in druge vodne živali najdejo zavetje; v zgrajenem bobrišču pogosto najde tudi primerno domovanje.

Evropski bober je v Sloveniji vse od 18. stoletja veljal za izumrlega, saj so ga ljudje v teh krajih iztrebili. Pred dvema desetletjema pa se je znova začel pojavljati ob naših vodotokih, najprej v bližini meje s Hrvaško, danes pa ga lahko opazimo ob Savi, Krki, Dravi, Sotli, Kolpi in tudi ob Muri.

Bobri za ustalitev in življenje potrebujejo mir in primerne življenjske razmere, ki jih bo treba ohranjati vsaj na zdajšnji ravni in čim manj posegati v naravno okolje rek.

Ena največjih biotskih pestrosti v Evropi
Slovenija se lahko pohvali z eno največjih biotskih pestrosti v Evropi. Žal pa o tem večinoma vemo premalo in tega morda ne cenimo dovolj. Vse naše življenje je tesno povezano z živalskimi in rastlinskimi vrstami ter izjemno raznolikostjo življenja.

Našo odvisnost od narave želijo predstaviti tudi s petletnim projektom LIFE NaturaViva, v katerem z vodilnim partnerjem, Nacionalnim inštitutom za biologijo, med drugim sodeluje tudi Inštitut za ohranjanje naravne dediščine Lutra. S projektom želijo ozaveščati in izobraževati o nujnosti ohranjanja biotske pestrosti in poiskati poti, kako povezati naravo in t. i. zeleni turizem.

Prisluhnite podkastu: V imenu narave