Kot kuratorka v ljubljanskem živalskem vrtu bdi nad vso populacijo živali in nad razmerami, v katerih bivajo, ena od njenih pomembnih nalog pa je tudi spremljanje socialne strukture živali, ki naj bi bila čim bolj podobna naravni. V tokratnem podkastu o ogroženih živalskih vrstah o tem, kaj vse jih ogroža, in o pomenu sodobnih živalskih vrtov pri ponovni naselitvi posamičnih vrst v naravi.

V Evropski zvezi živalskih vrtov in akvarijev (EAZA), katere stalni član je tudi Živalski vrt Ljubljana, v okviru tako imenovanih vzrejnih programov skrbijo za približno 400 živalskih vrst. Mnoge med njimi spadajo med ogrožene. Zveza v svojih projektih povezuje sodobne živalske vrtove, katerih cilj je tudi ohranjanje narave. Ena od njihovih dejavnosti je zato tudi ohranitvena vzreja v živalskih vrtovih, za ogrožene živalske vrste pa vodijo tudi rodovne knjige. "Stopnje ogroženosti določene živalske vrste ni preprosto določiti. Na splošno velja, da so ogrožene živalske vrste tiste, pri katerih je v naravi še manj kot 10.000 osebkov," pojasni Špela Štrus. Natančneje strokovnjaki posamezno živalsko vrsto lahko opredelijo kot ranljivo, kot kritično ogroženo, v naravi izumrlo vrsto ali nasploh izumrlo vrsto. Navadno se pri tem štejejo odrasli osebki, ki so se sposobni razmnoževati, pri oceni stopnje ogroženosti pa so lahko pomembni še drugi dejavniki, na primer podatek o zmanjšanem območju naseljenosti.

"Za ponovno naselitev je treba imeti najprej zdravo populacijo znotraj živalskih vrtov," Špela Štrus poudari pomen sodelovanja med živalskimi vrtovi, šele nato pride na vrsto sodelovanje s številnimi drugimi naravovarstvenimi ustanovami. Le skrbno načrtovanje v vzrejnem programu namreč lahko zagotavlja zdravo in vitalno populacijo. Postopki ponovne naselitve živali so dolgotrajni in lahko trajajo tudi desetletja. Okolje, kamor živali znova naselijo ali doselijo, morajo najprej ustrezno zavarovati, pozneje pa naseljeno populacijo tudi nadzorovati in spremljati. Strokovnjake zanima predvsem, ali živali pri ponovni naselitvi potrebujejo pomoč, ali se uspešno razmnožujejo, ali jim morda preti nevarnost in podobno.

Zlatolični gibon

Starejši par zlatoličnega gibona v ljubljanskem živalskem vrtu je uspešno vzgojil sedem mladičev, ki so jih nato razselili po živalskih vrtovih Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev. Dodelili so jim ustrezne partnerje in jih vključili v skrbno načrtovani vzrejni program. Zlatoličnega gibona v naravi ogrožata lov in izguba življenjskega prostora, zato je dolgoročni cilj vseh vpletenih ohranitev območja Anulak v Laosu, zlasti z nadzorom nad pragozdom in ozaveščanjem tamkajšnjega prebivalstva.

Mačji panda

V zadnjih 20 letih se je populacija mačjega pande zmanjšala za 20 %, kar pomeni, da se je vrsta uvrstila na seznam ogroženih živalskih vrst. V naravi jih je še okoli 2500, njihovo število pa se še vedno zmanjšuje. EAZA vodi program ohranjanja okolja in doseljevanja v naravo. V vzrejnem programu sodeluje tudi ljubljanski živalski vrt, med drugim z raziskavami o njihovih boleznih.

Črno-beli vari

Enako kot vse velike opice, tj. bonobi, gorile, šimpanzi in orangutani, so ogrožene tudi vse vrste lemurjev, zato živalski vrtovi skrbno nadzorujejo vzrejne programe za večino vrst in tako imenovane in situ programe podpirajo finančno, z izobraževanji in preusmerjanjem lokalne javnosti v ekološki turizem, ki vključuje predvsem opazovanje živali.

Pelikani

Podvrsta rožnatega pelikana ni ogrožena, je pa zaradi izgube habitata in gnezdilnih območij kritično ogrožen njegov sorodnik dalmatinski pelikan. EAZA sodeluje pri vzrejnem programu in ponovni naselitvi, ljubljanski živalski vrt pa tudi pri urejanju gnezdišč. Tako so se na primer lahko pelikani naselili na splavu na Skadrskem jezeru, kjer so tudi uspešno gnezdili.

Klavžar ali grivasti ibis

Na začetku letošnjega septembra je po štirinajstdnevni migraciji ob pomoči ljudi na jugu Toskane srečno pristalo 28 ptic, vzgojenih v živalskih vrtovih. Takoj po pristanku so se pridružile jati, ki tam prezimuje. Z njo bodo ostali vse do spolne zrelosti, med paritvenim obdobjem se bodo vrnili v Avstrijo, na prezimovanje pa spet v Toskano. Globalno velja klavžar za ogroženo vrsto, regionalno pa za izumrlo, saj je včasih naseljeval veliko obsežnejša območja kot danes. Najbolj jih ogroža krivolov, ki je prizadel tudi nekaj ponovno naseljenih ptic.

Brkati ser

EAZA že vrsto let tesno sodeluje tudi z organizacijo VCF (Vulture Conservation Foundation). Živalski vrtovi gojijo brkate sere, egiptovske in rjave jastrebe, organizacija VCF pa jih uspešno naseljuje in nadzoruje. Vsi spadajo med ogrožene vrste, ki niso bile nikdar prav priljubljene med ljudmi, čeprav imajo v okolju ključno vlogo pri čiščenju mrhovine in s tem tudi pri preprečevanju prenosa bolezni. Še vedno jih močno ogrožata lov in zastrupljanje. Do danes so že 383 od 585 v živalskih vrtovih vzgojenih brkatih serov spustili v naravo.

Vzhodni jazbec vrečar

Zaradi v Avstralijo naseljenih lisic in mačk so ogrožene ali izumrle nekatere lokalne vrste, ki imajo v tamkajšnjem okolju pomembnejšo vlogo kot naseljene zveri. Vzhodni jazbec vrečar pri iskanju hrane koplje rove in brska po zgornji plasti zemlje, s čimer jo prezrači in premeša organsko plast. Zemlja se tako obrašča in ostaja kakovostna. Avstralski živalski vrtovi so iz svoje zbirke osebkov te vrste namnožili zdravo populacijo in jo naselili v njeno naravno okolje, ki so ga prej seveda zavarovali in ga skrbno varujejo pred plenilci. Vrečarica se v naravi že uspešno razmnožuje in se je iz lokalno izumrle vrste uvrstila na seznam "le" ranljivih. To je le ena izmed nedavnih, vendar ne osamljenih zgodb programa Reverse The Red, svetovnega gibanja, ki ga vodita Svetovna zveza živalskih vrtov (WAZA) in Odbor za ohranitev vrst pri Svetovni zvezi za varstvo narave (IUCN Species Survival Commission) z namenom zaustaviti naraščanje števila živalskih vrst v upadanju.

Sabljarka (Scimitar horned oryx)

Sabljarko so leta 2000 razglasili za v naravi izumrlo vrsto. Do tega so jo privedli izguba habitata, čezmerni lov in tudi lov na trofeje. Samci in samice imajo namreč dva dolga simetrična roga, ki lahko zrasteta tudi do več kot en meter. Po izumrtju so iz živalskih vrtov odbrali osebke, primerne za izpust v naravo, in danes sabljarke spet naseljujejo zavarovana območja Tunizije in Čada.