22. maj je svetovni dan biotske raznovrstnosti. Na pestrost rastlinskih in živalskih vrst vplivajo številni dejavniki, v zadnjih stoletjih pa v vedno večji meri tudi človeštvo z naraščanjem števila prebivalcev in številnimi posegi, ki vplivajo na življenjske razmere na našem planetu. Strokovnjaki opozarjajo, da se tudi zato število živalskih in rastlinskih vrst že alarmantno zmanjšuje, skrb pa vzbujata tudi izginevanje prvobitnih naravnih okolij in onesnaževanje ozračja, voda in tudi kopnega.

Primer Trzina
Trzin je ena naših najmanjših občin in hkrati v vrsti statističnih pokazateljev najbolj razvita in najbogatejša občina. Od ustanovitve je ena izmed prednostnih usmeritev občinskega vodstva trajnostni, do narave prijazen razvoj kraja. Celo v svoj grb so umestili stilizirano podobo močvirskega tulipana ali žerjavčka, kot ga imenujejo Trzinci, ki naj bi ponazarjal njihovo željo po varovanju narave. Čeprav je na območju občine še nekaj rastišč teh redkih in ogroženih rastlin, pa so zaradi izsuševanja močvirij in širjenja naselja v preteklosti izginile obsežne poljane teh močvirskih cvetic.

Novo trzinsko naselje so namreč zgradili na območju nekdanjih mlak, kjer so včasih cvetele množice močvirskih tulipanov in drugih zanimivih, tudi redkih, rastlin. Ko so širili naselje, so nekateri ljubitelji narave, še zlasti člani Planinskega društva Onger, skušali pred izginotjem rešiti vsaj nekaj močvirskih tulipanov. Preden so na močvirnih travnikih zahrumeli gradbeni stroji, so izkopali več kot sto čebulic žerjavčkov in jih po posvetovanju s strokovnjaki iz Arboretuma Volčji Potok preselili na močvirno območje v arboretumu. Žal naslednje leto preseljeni žerjavčki v Volčjem Potoku niso zacveteli. Kislost in sestava tal jim tam verjetno nista ustrezala. "Niso prenesli selitve iz domačega kraja!" so takrat z bridkostjo komentirali nekateri trzinski ljubitelji narave.

Presenetljivo rastišče lepih čeveljcev
Žerjavčki so se v Trzinu ohranili le še v težje dostopnih močvirnih predelih občine. Trzinci pa so imeli še eno skrivnost in zanimivo cvetico. V njihovem gozdu je bilo tudi sorazmerno bogato rastišče lepih čeveljcev. Zanje so vedeli le nekateri izbranci, ki so skrivnost skrbno varovali, vseeno pa cvetice niso ostale skrivnost. Za rastišče so drug za drugim izvedeli še drugi ljubitelji narave. Žal pa vsi niso bili resnično pravi naravovarstveniki. Rožice so hoteli imeti kar pri sebi, doma v vazah ali na svojih skalnjakih.

Žal nobena izmed "preseljenih" rožic ni preživela. Na rastišču so jih včasih našteli več kot sto, tudi po 120 cvetov teh rastlin iz rodu orhidej, ki jih večinoma najdemo po gorah. Zdaj jih je vse manj, letos le še nekaj manj kot 40.

Trzinski ljubitelji narave pa zdaj, ko skrivnost ni več skrivnost, poskušajo z ozaveščanjem. Opozarjajo na pomen varovanja preostalih cvetic in druge ljubitelje cvetic pozivajo, naj jih občudujejo le v naravi in naj domov nosijo le njihove posnetke v fotoaparatih ali mobilnikih. Žal pa na število cvetov na rastišču verjetno vplivajo tudi drugi dejavniki, tako da je vprašljivo, kako dolgo se bodo še obdržali.

Še druge redke in zanimive rastline
Ko so izvedeli za lepe čeveljce, so se za trzinska rastišča začeli zanimati tudi poznavalci. Na svoje presenečenje so odkrili, da v ostankih nekdanjih trzinskih mokrišč uspevajo še druge zanimive in redke rastline, med drugim tri vrste mesojedih rosik, različne kukavice, še zlasti pa je pomembno dokaj močno rastišče loeselove grezovke, ki je sicer zelo ogrožena.

Rastišča teh redkih rastlin je s svojim odlokom začasno zavarovala trzinska občina. Zavarovane so tudi zato, ker rastejo znotraj varovanega območja Nature, Zavod za varovanje naravne dediščine RS pa naj bi prav zdaj že pripravljal tudi trajnostne rešitve za zavarovanje zanimivih rastišč v Trzinu.

Biotska pestrost invazivk
Botaniki pa so ob ogledovanju biotske raznolikosti v Trzinu ugotovili, da je tam zelo pestra tudi manj želena raznolikost rastlinskih vrst. Odkrili so zelo pestro izbiro tujerodnih invazivnih rastlin – od japonskega dresnika, zlate rozge do enoletne suholetnice, žlezave nedotike, amorfe in drugih. Največ tujerodnih rastlin je na tisto območje zašlo po tem, ko so ob gradnji cest in hiš tja od drugod dovažali zemljo, nekatere vrste tujerodnih rastlin so se v naravo preselile z vrtov, kjer so jih gojili kot okrasne rastline, druge pa so izkoristile druge možnosti širjenja na nova območja. Tuje invazivne rastline so pogosto zelo odporne, hitro se razraščajo in izpodrivajo domače, avtohtone rastline.

Prav zato v Trzinu že nekaj let zapored pripravljajo akcije odstranjevanja invazivnih rastlin. Tudi letos jo bodo pripravili, čeprav nekateri pravijo, da je bitka z invazivnimi rastlinami že vnaprej izgubljena. V Trzinu se ne predajajo, po svojih močeh si prizadevajo zadržati pestrost avtohtonih vrst, ki so se še ohranile, in onemogočiti razraščanje invazivnih sort.