Država je lani za interventne odvoze odpadne embalaže – ki je med najbolj problematičnimi in neželenimi odpadki – namenila okoli 12 milijonov evrov in namerava to vprašanje zdaj nasloviti sistemsko. Deloma naj bi nastali položaj rešila že sprejeta obveznost plačevanja embalažnine za vse.

Sicer pa nova ureditev podobno kot doslej predvideva, da mora izvorni povzročitelj odpadkov pokriti stroške ravnanja z njimi. To lahko stori samostojno, ko gre za proizvajalce istovrstnih izdelkov oziroma odpadkov, pa bodo ti predvidoma obveznost s pogodbo prenesli na organizacijo, ki ne bo smela biti lastniško povezana s predelovalci odpadkov in bo morala delovati nepridobitno – morebiten dobiček bo šel torej lahko le nazaj v dejavnost. Vse to bo vsaj pri delu obstoječih družb zagotovo naletelo na hudo nasprotovanje.

A kakor koli, če organizacija svojih obveznosti ne bo izpolnila, bo za svoj delež predvidoma še zmeraj finančno odgovoren posamezen proizvajalec, ki se torej zgolj s podpisom pogodbe odgovornosti ne bo rešil. Načeloma je v osnutku zakona poskrbljeno tudi za tuje družbe – te pri nas bodisi imenujejo zastopnike bodisi mora ravnanje z odpadki zagotoviti končni uporabnik.

Le okvirno pa je nagovorjeno vprašanje spodbujanja kakovostnih, reciklabilnih materialov – za zdaj bonusi in malusi niso predvideni oziroma le kot možnost, da vlada predpiše podrobnejša merila za zaračunavanje stroškov glede na trajnost, popravljivost in reciklabilnost izdelka.