Barroso, rojen 23. marca 1956 v Lizboni, je poročen in ima tri otroke. Politično kariero je začel pri skrajni levici. Leta 1974 se je kot študent prava pridružil enemu izmed najbolj radikalnih gibanj, maoističnemu gibanju MRPP, vendar ta "epizoda" v njegovih uradnih biografijah ni omenjena.

Leta 1980 je postal član Socialdemokratske stranke (PSD), pet let pozneje pa prvič poslanec portugalskega parlamenta. Leta 1992 je s komaj 36 leti postal portugalski zunanji minister. Njegov vzpon v portugalski politiki in v lastni stranki je bil hiter - vodenje le-te je prevzel leta 1999. Poleg angleščine govori tudi francosko.

Akademsko in politično udejstvovanje
Za Barrosom je tudi bogata akademska kariera. Z odliko je leta 1978 končal študij prava na Univerzi v Lizboni, nato je leta 1981 na univerzi v Ženevi dokončal magisterij iz politologije, leto pozneje pa je na isti univerzi z odliko diplomiral še iz evropskih študij.

Barroso je bil med drugim tudi na čelu misije Mednarodnega Inštituta za demokracijo in pomoč pri volitvah v BiH-u leta 1996, bil je svetovalec ZN-a v Projektu za mirovni proces v Afriki (Tanzanija) leta 1997 in član posebne skupine generalnega sekretarja ZN-a za DR Kongo leta 1998.

Kako je postal predsednik komisije?
Pogajanja o novem prvem človeku Evropske komisije junija 2004 niso potekala brez zapletov in so EU močno razdelila. Na vrhunskem zasedanju 17. in 18. junija v Bruslju voditeljem povezave ni uspelo doseči konsenza. Dogovor je namreč bil, da naj bo kandidat za predsednika Evropske komisije aktualni ali nekdanji premier, njegova politična usmeritev pa naj bi odražala izid volitev v Evropski parlament, na katerih je večino pobrala konzervativna Evropska ljudska stranka. Nadalje je igro začinila Francija, ki je zahtevala, da mora novi predsednik govoriti tudi francosko in da mora prihajati iz članice, ki sodeluje v vseh ključnih Unijinih politikah. Vsa merila je izpolnjeval prav Barroso.

Barroso je "hvaležen za tesno sodelovanje med Evropsko komisijo in slovensko vlado". Po njegovih navedbah sta si Bruselj in Ljubljana zastavila enake prednostne naloge in si oba želita izboljšati življenjsko okolje za državljane.

R. B.