Že dolgo časa, skoraj od samega začetka se pojavljajo debate, kateremu zakonodajnemu delu dati več moči. Parlamentu, torej ljudem, ali Svetu EU, torej državam. Čeprav je parlament zaradi vse večjih zahtev državljanov po udeležbi v odločevalskih procesih pridobival na moči, pa je jasno, da je Svet EU “Bog in batina”. Na kratko povedano – če nekaj sprejme parlament EU-ja, je majhna možnost uveljavitve, če temu močno nasprotuje tudi Svet. Če pa sprejme Svet, pa bo šlo skozi tudi parlament. Če slednji nasprotuje, bo sicer sprejet blažji kompromis, a ta ne bo rušil dogovorjenega razmerja med državami.

Tudi ko je parlament zavrnil težko izposlovano finančno perspektivo EU-ja, so ga sicer nato vrnili Svetu EU-ja v popravilo, a so nato znotraj tega premetali nekaj, za evropsko raven “ušivih” milijonov evrov in ga poslali nazaj.

Nedemokratičen?
Pojavljajo se debate, da je Svet EU-ja nedemokratičen, češ da ni voljen itd. Gre za posredno predstavništvo, kjer predstavniki držav med seboj usklajujejo svoja mnenja, odločajo pa na več možnih načinov. Odvisno od področja odločanja se menjata sistem kvalificirane večine in kompromisne rešitve.

Reformna pogodba Unije bo, če bo ratificirana, uvedla sistem dvojne večine, po katerem bo za sprejetje odločitve potrebno določeno število držav in prebivalstva. Sistem dvojne večine predvideva, da so odločitve v Svetu EU sprejete, če zanje glasuje 55 odstotkov vseh držav članic, ki hkrati predstavljajo 65 odstotkov vsega prebivalstva Unije.

S tem se odločevanje obrača tudi v prid velikim državam, saj naj bi več stvari odločali tako, glavni argument pa je, da je nesmiselno, da je celotna povezava ujetnica le ene države, kar se, roko na srce, ne dogaja malokrat.

Vodenje se bo spremenilo
Z novo reformno pogodbo se pripravlja tudi nekaj sprememb pri vodenju tega organa. Sistem rotacije predsedovanj se bo ohranil, le da Evropskemu svetu ne bo več predsedoval premier predsedujoče države, ampak stalni predsednik, svetu za zunanje odnose pa namesto zunanjega ministra predsedujoče visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko. To vsekakor pomeni veliko razbremenitev za predsedujočo državo.

Slovenija je bila proti transparentnosti
Kar gre najbolj očitati Svetu EU-ja, pa je kupčkanje. Gre za pogajanja med državami na precej netransparenten način, saj so šele lani nekatera zasedanja odprli za javnost. Zanimivo, da sta takrat temu nasprotovali le Velika Britanija in Slovenija. Zunanji minister Dimitrij Rupel je odločitev utemeljeval s tem, da se bodo pogajanja nato preselila na hodnike. Verjetno pa gospodje v Bruslju pozabljajo, da pogajanja že zdaj potekajo na hodnikih in da državljani, ki demokratično izvolijo svoje predstavnike v Bruslju, želijo vedeti, kaj ti tam govorijo. Zelo preprosto.

Svet EU bo verjetno prevladoval nad Evropskim parlamentom še veliko časa, saj so zapleteni meddržavni odnosi na stari celini zelo zapleteni in odvisni od mnogih komponent, zato zdaj ne morejo biti prepuščeni “ljudstvu”. Hudič pa je tudi to, da niti Svet EU-ja nima vsesplošne moči, saj tudi ta sledi smernicam Evropskega sveta, najvišjega političnega telesa Unije, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad članic EU-ja ter predsednik Evropske komisije. Kdo je zdaj torej tu šef?

Mitja Kandare