Z ogromnimi sidri so med prvo svetovno vojno sidrali pontonske mostove pri prebojih čez reko. Sidro so dvignili z dna in prenesli na vrh Sabotina v Park miru, kjer ga bodo očistili in razstavili v okviru Muzeja prve vojne v naravi.

Smiljan Brešan, potapljač, jamski reševalec in vnet zbiralec ostalin iz prve svetovne vojne, je ob zanimivi najdbi z dna reke povedal: "Takšnih sider je bilo v Soči na desetine. Toda večino je zasul rečni prod, tako da je ta najdba, ki smo ji priča zdaj, res redka. Vemo, da imajo nekaj sider še zbiralci ostalin prve vojne, to pa bomo razstavili v javnem Parku miru na Sabotinu. Sidro so potapljači namreč našli na dnu reke Soče prav pod to goro, na kateri so se bíle ene najhujših bitk v prvi svetovni vojni."

Bogdan Potokar, skrbnik v sabotinskem Parku miru in avtor zanimive zbirke ostalin in fotografij iz prve svetovne vojne v okrepčevalnici na vrhu Sabotina, je najdbe iskreno vesel: "Ogromno sidro bomo očistili in ga razstavili v okviru Parka miru. Poskušali bomo dobiti še kakšnega od čolnov, prek katerih so v prvi vojni postavljali pontonske mostove in tako nazorno pokazali, kako so sidrali te čolne za prehod reke. To sidro, ki ga vidimo tukaj, ima približno sto kilogramov, kar je zadostovalo za en čoln v sklopu pontonskega mostu. Člani Društva Soška fronta so nam priskrbeli tudi fotografije o pontonskih mostovih prek Soče, tako da bomo lahko pripravili verodostojen prikaz sidranja pontonskih mostov. Za zdaj kar na gori nad Sočo, kjer imamo tudi v naravi urejen Muzej prve vojne, kdaj kasneje pa morda tudi tam, kjer so pred stoletjem postavljali pontonske mostove, torej na Soči."

Vrh gore prerešetan s kavernami in bunkerji
Sabotin, ki se strmo pne nad Sočo, je res nemi pričevalec krvave zgodovine izpred stoletja. Na njegovih pobočjih so se v prvi svetovni vojni bojevali pripadniki kar 22 narodov italijanske in avstro-ogrske vojske. Bogdan Potokar, ki že leta skrbi za Park miru na gori, je prava enciklopedija podatkov o tej spominski gori: "Samo na Sabotinu je preko petnajst kilometrov kavern. Kaverne so podzemne jame, v katerih je bivalo tudi po sto ljudi. V živo skalo gore so jih dolbli kar v devetih nadstropjih. Za obiskovalce imamo na voljo vodene oglede sistema teh kavern, skozi katere se lahko podate z ene strani hriba na drugo."
Kaverne, bunkerje in jarke so izkopali vojaki italijanske armade in avstro-ogrske vojske, ki so se med letoma 1915 in 1917 na tem območju spopadali v dvanajstih bitkah soške fronte. Zaradi svoje izjemne strateške lege nad Gorico je bil Sabotin pomembna obrambna točka v avstro-ogrski vojaški strategiji. Položaje na Sabotinu so začeli Avstrijci utrjevati leta 1915, še pred začetkom spopadov. Za oskrbovanje s hrano in strelivom so iz doline Soče napeljali strmo vzpenjačo, ki so jo zdaj delno rekonstruirali in jo lahko vidite v Muzeju prve vojne v naravi na vrhu Sabotina. Avstro-ogrski vojaki so uspešno branili Sabotin vse do šeste soške bitke, avgusta 1916, ko so Italijani zavzeli goro. Avstro-ogrske enote so se umaknile na vzhodni breg Soče. Italijani so kaverne preuredili za svoje potrebe in vanje namestili topove, s katerimi so obstreljevali avstro-ogrske položaje na Kuku, Sveti gori, Vodicah in Škabrijelu.

Kruta usoda vojakov na Sabotinu
Nekaj kavern na vrhu Sabotina so uredili tako, kot so bile pred stoletjem. Ogledate si lahko, kako so vojaki prebivali v teh zatohlih in vlažnih podzemnih prostorih. Spali so na ozkih lesenih pogradih, prekritih s slamo. Tudi več deset v eni sami podzemni jami … Bogdan Potokar pripoveduje o grozi takratnega časa: "Ko fantje in možje niso bili na bojišču, so se skrivali v teh luknjah. Vlaga v njih je 80-odstotna. Zbolevali so na pljučih. Rane se jim niso celile. Poleg tega so jih napadali celi podganji tropi. Ogromno jih je umiralo v teh kavernah – pa ne le zaradi strelnih ran, pač pa tudi zaradi neznosnih razmer v notranjosti gore."
Nasprotno pa so si oficirji kljub splošnemu pomanjkanju privoščili precejšnje razkošje. Eno izmed oficirskih kavern so uredili tako, kot je bila pred stoletjem. V njej je oficirska postelja, nekaj pogradov, miza, stoli, luč, vojaški simboli – vse je izvirno, iz tistega grozljivega časa prve vojne. Zanimivo je, da so imeli v celotnem sistemu kavern na Sabotinu že v vojnem času urejeno električno razsvetljavo in da so imeli celo razvod vode, ki so jo zajemali kot deževnico v eni izmed jam. In prav ob oficirski kaverni so postavili celo kad za kopanje. Tudi to so v okviru Parka miru na Sabotinu rekonstruirali.

Gora, polna simbolike
Sabotin, zapisan v zgodovini s krvavimi črkami, je tudi gora, polna simbolike. Po grebenu poteka državna meja med Slovenijo in Italijo, takoj po drugi vojni med Jugoslavijo in zahodno sosedo nepredušno zaprta, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo pa dokončno premagana. V okviru projekta Parka miru je v prostorih nekdanje karavle, zdaj okrepčevalnice, urejena muzejska zbirka Sabotin v prvi svetovni vojni in spominska soba Severna Primorska v osamosvojitveni vojni 1991.
Sabotin pa ni le gora gorja in vojskovanja, pač pa je tudi izjemno zanimiv po rastlinskem in živalskem svetu. "Na Sabotinu se srečujeta alpsko in sredozemsko rastlinstvo, ki skupaj kljubujeta ostrim vetrovom in peklenski vročini. Na njegovih pobočjih se levijo modrasi, preletavajo ga veličastni beloglavi jastrebi. Sabotin je hkrati zadnji alpski in prvi sredozemski hrib," pravi Potokar. Na jugovzhodu sabotinskega grebena se dviga 535 m visoki vrh Sv. Valentina, kjer so vidne obnovljene ruševine cerkvice, priljubljene romarske točke z obeh strani mejne gore.

Mojca Dumančič, TV Slovenija
Foto: Mojca Dumančič in Arhiv Društva Soška fronta