Pred stoletjem so svet prevevali mešani občutki hitrega razvoja industrije, razmaha novih kulturnih gibanj, političnih povezovanj in zavedanj lastnih družbenih pravic. Narodi in države so iskali svoj prostor in pomen pod soncem, zanj pa so bili pripravljene poseči tudi po orožju. Sod smodnika je junija 1914 eksplodiral, zavrtel ves svet in napovedal nov burni čas 20. stoletja. V vrtincu se je znašlo tudi slovensko ozemlje.

Pred kopico obletnic, ki se v naslednjih štirih letih pripravljajo v spomin na dogajanja med to veliko vojno, smo se o podrobnostih življenja na bojišču in v zaledju pogovarjali s kustosom Muzeja novejše zgodovine Slovenije Markom Štepcem, ki se že 20 let ukvarja z raziskovanjem 1. svetovne vojne. Ob več razstavah, monografijah in člankih je napisal tudi scenarij za televizijsko serijo Slovenci in 1. svetovna vojna 1914 ̶ 1918, ki se predvaja na Televiziji Slovenija.

Če se najprej ustaviva pri samih razlogih za začetek 1. svetovne vojne. Veliki turški imperij je propadal, po državah so se pojavila močna nacionalna gibanja, med hitro gospodarsko razvijajočimi se državami stare celine se pojavijo konkurenčne napetosti. Povod za vojno je vsem dobro znan – sarajevski atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo – kateri pa so bili glavni vzroki?
Vzroki za vojno so bili izjemno večplastni. Že krize pred 1. svetovno vojno so svet večkrat pripeljale do svetovne vojne. Šlo je za boj za kolonije, stalno kriza na balkanskem prostoru, želja nemškega vplivnega področja, da bi prek Balkana prišel do Bližnjega vzhoda in do surovinske baze, upori proti turški nadoblasti v balkanskem prostoru, zasedba Bosne in Hercegovine in njena priključitev, na zahodnem robu Avstro-Ogrske v 60. letih 19. stoletja nastane mlada italijanska država, ki išče svoj prostor pod soncem, Bismarckova Nemčija je odrinjena od tradicionalne delitve sveta, ki jo vodijo Angleži, Francozi in Rusi. Zadnji neopaženo prodirajo na Vzhod. Vse to vzbuja napetosti. To je čas, ko industrijski razvoj pripelje do vedno večje količine izdelkov, razvije se boj na trgu, nastajajo presežki izdelkov in pomanjkanje surovin. Vzpostavijo se vojaške povezave – na eni strani osrednje sile Avstrije, Nemčije in Italije, na drugi strani antantne sile Anglije, Francije in nato Rusije. Vzroki za svetovni spopad so tako notranjepolitični, zunanjepolitični in gospodarski. Svet je pred 1. svetovno vojno kot na sodu smodnika, ki le čaka, kdaj se bo prižgal. Države kujejo vojaške strategije in marsikdo vojno razume kot legitimno nadaljevanje politike.

A vseeno pred letom 1914 več generacij ni doživelo vojne, v katero bi bilo vpetih več svetovnih sil.
Vsekakor. Treba je povedati, da je bilo kljub vsem konfliktom to za Avstro-Ogrsko obdobje relativnega miru, za slovenske dežele pa čas razmeroma počasnega razvoja. Železnica je na slovenska tla prišla pozno, industrializacija je uničila marsikatero domačo obrt. Prišlo je do množičnega izseljevanja, iskanja dela drugod po svetu. A ljudje vojn, razen tistih, ki so bile zunaj širšega območja njihovega življenjskega okolja, niso doživeli.

Enote s slovenskimi vojaki so se sicer udeležile vojne v Bosni 1878, drugače pa je bilo to obdobje dolgega miru. Pa tudi vojne z Italijo in Prusijo v 19. stoletju so bile drugačne, omejene na bojišče, vojaki so bili v pisanih uniformah, spopadejo se med seboj, poberejo ranjence in preživeli se kmalu vrnejo domov ter so odlikovani. Pripovedi dedov, kako so se bojevali, se nato potomci še dolgo spominjajo.

Tako verjetno nihče ni mogel pričakovati, da bodo leta vojskovanja tako silovita, da bodo porušila, kar je bilo v civilizacijskem smislu zgrajenega v bogatem 19. stoletju, in popolnoma spremenila Evropo?
Povod za 1. svetovno vojno bi lahko bil kar koli. Ko se je zgodil atentat na prestolonaslednika, je zavladalo ogorčenje, še posebej, ko se je izvedelo, da je bila soproga Sofija noseča. Po vaseh so razobesili črne zastave, hkrati pa so se že pojavile hude slutnje, da se lahko razvije vojna. To je bil čas poletja, junij, mnogi diplomati so odšli na počitnice. Razsežnosti, kakšna bo vojna, si nihče ni predstavljal. Mislili so, da bo konflikt omejen, malo pa jih je zavedlo tudi to, da se Rusija leta 1908, ko je bila Bosna anektirana, ni odzvala z napadom. Rusija se je takrat pobirala po porazu v vojni z Japonsko, leta 1914 pa je bil položaj že drugačna.

Nemci so se bali vojne na dveh frontah, zato je bil njihov načrt, da bodo hitro izločili Francijo, ker bo Rusija počasi mobilizirala svoje sile. A izkazalo se je, da ta mobilizacija ni tako počasna. Zgodilo se je to, česar so se bali – vojna na dveh bojiščih. Tudi načrti poveljnika avstro-ogrske vojske Conrada von Hoetzendorfa o hitrih ofenzivnih napadih so se izkazali za iluzorne, saj je nova tehnologija, predvsem strojnice, pehoto dobesedno ustavila.

Polke so mobilizirali po teritorialnem ključu - je bila tako v nekaterih večinska sestava vojakov iz slovenskih dežel?
Avstro-ogrska vojska ima od dualizma precej zapleteno strukturo. Mi radi govorimo predvsem o polkih kot osnovni vojaških enotah, ki so bili organizirani po okrajih in zato odražajo narodno sestavo. Nekateri so bili domači polki, kot na primer 17. pehotni polk Kranjskih Janezov. Ob tem pa se pogosto pozablja, da je armada imela vse rodove vojske, tukaj je bilo topništvo, topništvo, konjenica. Slovenci so služili v več kot 50. enotah, v času vojne so jih razvrščali tudi zaradi določenih znanj in vojaških potreb. Avstro-ogrska vojska je bila organizirana na 16 korpusnih območjih, slovenska ozemlja so spadala v 3. korpus s sedežem v Gradcu. Glavnina slovenskih vojakov je tako avgusta 1914 odšla proti vzhodnemu bojišču in doživela ognjeni krst.

Ko so odhajali v Galicijo, so verjeli, da bodo hitro doma, vzdušje ob odhodih je bilo skoraj praznično. A resničnost je bila precej drugačna, bojevanje se je v tej vojni drastično spremenilo, človeške izgube so bile izjemne. Eric Hobsbawm tako piše, da so fronte postale takšne mašinerije za masakriranje, kot jih v zgodovini vojskovanja še ni bilo. S čim vse so se morali soočati vojaki?
Ko se je vojna začela, se je pričakovalo, da bo kratka in se bodo vojaki vrnili ovenčani z odlikovanji. Propaganda se je zelo okrepila, vojaki so imeli pred odhodi poslovilne maše, v Ljubljani jo je daroval škof Jeglič. Nato so jih množice in sorodniki pospremili po okrašenih ulicah, vojaki so s sabo nosili zastave, samovoljno tudi slovenske trobojnice.

A vladalo je tudi vzdušje tesnobe, saj slovesa od žena, otrok, staršev niso bili veseli. V Galiciji je prišla resničnost, 24-urni pohodi v blatu, hrana se je poslabšala, prišli so v središče topovskega ognja. Vojak Ivan Matičič opisuje v spominih, da so jih Rusi pričakali, zakopani v treh bojnih linijah in sledil je topniški masaker. Armade so planile druge na drugo, zavladala je zmešnjava, obstreljevanje, letele so roke in noge. To gre onkraj tega, kar lahko človek prenese. Bilo je nepredstavljivo, in to da 1. svetovni vojni pomen civilizacijskega in generacijskega šoka. Parada se je končala, nekatere uniforme še imajo srebrne gumbe, modro in rdečo barvo, a postajajo vse boj sive. To vpliva na vse. Strelski rovi se počasi oblikujejo, razvijejo se tehnike preživetja v njih. V začetni fazi rovov na vzhodni fronti ni bilo. Prevladujoče prispodobe za to vojno so narejene po zahodni fronti, ker je bilo tam več raziskanega in pozneje predstavljenega, vzhodna fronta pa je bila drugačna. Med bojišči so razlike, a počasi strelski rov postaja značilnost, uniforme se spremenijo v varovalne barve, vojaki dobivajo čelade.

So informacije o stanju na bojiščih prišle do zaledja? V slovenskem časopisju tistega časa lahko namreč beremo veliko skoraj glorificiranih opisov spopadov in dejanj avstro-ogrskih vojakov.
Takrat so glavna sredstva za obveščanje časopisi in razglasi. Ko se začne vojna, nadzor prevzamejo vojni obveščevalni uradi, novice so cenzurirane, pošta je cenzurirana. Vse je bilo podvrženo skupnemu cilju vojne. V vojne urade so bili postavljeno znani pisci, pesniki, kot na primer Rainer Maria Rilke, Stefan Zweig in drugi. Oni tudi producirajo prispevke o padlih, o junaštvih vojakov. Tudi v slovenske časopise pljuskne ta val vojne propagande, a vseeno ni mogel zakriti tragedije, saj prihajajo novice o ranjenih in padlih. Tudi, če so jih olepševali, se resničnosti ni dalo zablokirati. Transporti začnejo dovažati ranjence, tudi v Ljubljano. Kar naenkrat so bile vse bolnišnice polne, z ranjenci napolnijo javna poslopja, šole. Če so množice vojake spremljale z vzkliki na vlake, ko so odhajali, je bila ob prihodu ranjencev na kolodvoru tišina.

Kako je to vplivalo na vzdušje in stanje v zaledju?

Med zaledjem in bojiščem je bila ločnica, a 1. svetovna vojna je prva vojna, ki je totalna v vseh pomenih. Na eni strani se zgodi mobilizacija moških za vojsko, na drugi strani pa se v zaledju zgodi delovna mobilizacija. Nastane pomanjkanje delovne sile, ukinjene so omejitve delovnega časa, nedeljsko delo ni več prepovedano, izginejo vse pridobljene socialne pravice. Za delo zaposlujejo ženske, otroke, ujetnike. S tem se zaledje zelo spremeni. Ker so vse surovine podvržene vojaškemu nadzoru, pride do pomanjkanja. Petrolej je dobavljiv le na karte, v kavarnah nehajo točiti mleko, smetana izgine z jedilnikov, kruh ima razne primesi. Čeprav so cene maksimizirane, dosegajo tudi desetkratnike predvojnih cen. Med državami ni trgovine. Zaledje vojno zato zelo občuti, od Berlina do Trsta v mestih po letu 1916 izbruhne lakota, zatem socialni nemiri. Ljudje stojijo v vrstah pred pekarnami. Fran Milčinski v spominih pravi, da svoje gospodinjske pomočnice ne bo več poslal po kruh, saj so dan prej pred trgovino poteptali neko žensko. Vojna res zaostri življenjske razmere.

Leta 1915 v vojno vstopi Italija, prve bojne linije se preselijo tudi na slovensko ozemlje ob reko Sočo. Kako so se odzvale avstrijsko-nemške sile, so polke s slovenskimi možmi premeščale sem, ker so potem dejansko branili svoje domove in ne le pojma domovine?
Slovenskim vojakom obramba domovine res kar naenkrat ni več tako abstrakten pojem, kot je bil v Galiciji. Vedo, da je zahodni rob Avstro-Ogrske, kjer živijo njihovi sorodniki, ogrožen, topovski ogenj se sliši globoko v notranjost, tudi do Ljubljane. Avstro-Ogrska je z italijanskim napadom v stiski, saj je že v vojni na dveh bojiščih – na Balkanu in na Vzhodu in nikjer ne doseže svojih ciljev. Nimajo svežih moči, na silo skušajo zakrpati to obrambno linijo, pošiljajo prostovoljske in črnovojniške enote, torej starejše vojake, ki so bili prvotno namenjeni za varovanje železniških prog in podobno. Zdaj jih pošljejo na prvo bojno črto. Na hitro sestavljajo polke, tudi pohodne bataljone iz Ljubljane in Kranjske.

Na roko jim gre to, da Italija zelo počasi izvaja mobilizacijo, počasi prodira in ne izkoristi prednosti. Oktobra 1915 pa je glavnina enot 3. korpusa poklicana z vzhodnega bojišča, s tem pa tudi večina vojakov s slovenskih nabornih območij. Ti so razvrščeni na rob kraške planote. Ker Avstro-Ogrska ne more zagotoviti prave obrambe takoj na začetku, se odloči, da se bo umaknila s stare državne meje na lažje branljive gorske položaje ob Soči. Italijanski pritisk je najmočnejši med Jadranskim morjem in Gorico in v prvih nekaj ofenzivah italijanska vojska za ceno ogromnega števila žrtev skuša prebiti obrambo.

Eden izmed poročnikov v polku poljskih havbic Ivan Viličić, je v svojem dnevniku zapisal, da so po prihodu z ruske fronte ob Sočo pogrešali mirno Rusijo in da šele zdaj vidijo, kako jim je bilo tam dobro. Bojevanje ob Soči je bilo torej silovitejše kot na drugih frontah?
To je sicer njegova osebna izkušnja, je pa neki drug vojak ob odhodu z vzhodnega bojišča zapisal: "Saj huje kot tukaj ne more biti." Izkazalo se je, da je lahko še huje. Na kraškem bojišču so prišli v slabo pripravljene zaklone in v topniško obstreljevanje, ki je na kraškem kamnitem terenu podeseterilo učinke topniškega obstreljevanja, tako da so skale ves čas padale. Tisti, ki so doživeli katero od 11 italijanskih ofenziv na Krasu, so vojno zelo močno občutili. A bojišča je težko primerjati. Katastrofa vzhodnega bojišča je bila ta, da avstro-ogrska pehota juriša po poljanah proti strojničnemu ognju, ki jih dobesedno kosi. Največ smrtnih žrtev v letu 1914 in 1915 je zaradi poškodb glave, ker avstrijska vojska nima čelad, ampak le pokrivala iz blaga. Tudi premik na Karpate je bil izjemno tragičen, bila je huda zima, temperature so padle do -20 stopinj Celzija in v takih razmerah šele začnejo kopati strelske jarke. Vojaki na kaj takega niso pripravljeni, niso imeli primernih oblačil.

Na soški fronti pa gre za tipično obrambno linijo. Ker se je na vzhodni fronti vojaška teorija, da kdor ne napada, nazaduje, izkazala za katastrofo, in ker zdaj niso imeli svežih moči, se je Svetozar Borojević odločil za defenzivno držo. Ko je bil v 12. ofenzivi, prvi skupni avstro-ogrsko-nemški ofenzivi, tako uspešno izveden preboj italijanske obrambne, so mu sicer mnogi očitali, da njegova odločitev za obrambo ni bila najboljša. Ko beremo, kaj so vojaki doživljali na primer med 11. italijansko ofenzivo na sv. Gabrijelu, se zavemo vseh strahot soškega bojišča. Doživetja so onkraj človeškega razumevanja. Preskrba s hrano skoraj ni bila mogoča, izstreljena je bila največja količina granat, napadi s plinom. Ko so italijanski vojaki mislili, da tega nihče ni mogel preživeti, so svoje vojake poslali v napad. Sledil je boj na nož, mož na moža. Nazaj so zasedli spet iste točke. Mrtvih nihče ni odnašal. Skratka, najhuje, kar se ti lahko zgodi.

Vojaki so gradili kaverne, gorske ceste, predore, gorovje ob Soči je prepredeno s potmi in cestami. Vse to so počeli ob nenehni grožnji obstreljevanja. To so bili očitno izjemno utrjeni možje.
Da je lahko preživel en vojak na frontni črti, je bilo potrebnih najmanj pet delavcev ali delavk v zaledju. V Posočju so še danes težave s prevoznostjo, takrat pa je bilo vse treba zgraditi na novo – vodovode, žičnice, železnice, ceste, mulatjere. Na prvi vojni črti so bili vojaki 10, 14 dni, lahko tudi tri tedne, če niso dobili zamenjave. Lahko so imeli srečo, da ravno takrat ni bilo hujših napadov, lahko pa so imeli velikansko smolo in so bili v središču ofenzive. Po določenem času so šli nazaj v zaledje, se očistili uši, preoblekli, najedli, vzeli novo orožje in opremo. Tisti, ki so imeli srečo, so odšli domov na dopust in morda dobili odlikovanja, potem pa so odšli nazaj v strelske rove. To kroženje je predstavljalo posebno grozo. V zaledju pa so vojaki doživeli šok – ljudje so seveda prav tako trpeli, a po drugi strani so lahko mirno sedeli v kavarni, kjer res ni bilo mleka, smetane in belega, a so lahko brali časopise in se pogovarjali o vojni. Marsikdo je zapisal, da v tem svetu ni več našel svojega mesta, da se je najbolje počutil med tovariši v vojski, ki so lahko edini razumeli, kaj je preživljal. Nepredstavljivo se jim je zdelo, kako lahko ljudje hodijo na gledališke predstave, imajo na razstavah celo makete bojišč, strelskih rovov in se pogovarjajo o vojni, medtem ko na resničnih bojiščih vojaki umirajo in doživljajo strahote.

Po preboju pri Kobaridu leta 1917 se frontna črta ustavi na reki Piavi. V tem času se je močno spremenilo tudi vzdušje v monarhiji, umre priljubljeni cesar Franc Jožef, razmah narodnih teženj je na vrhuncu. Kako se je to kazalo na zahodni fronti?
Da se je fronta premaknila 150 kilometrov v notranjost Italije do reke Piave, je bilo za slovenski prostor veliko olajšanje. Gorica je bila osvobojena, med begunci je zavladalo pozitivno razpoloženje. Domov se še niso mogli vrniti, so pa o tem lahko začeli razmišljati. Po mestih so znova visele zastave, časopisi so bili polni zmagoslavnih zapisov. Vsi so sicer vedeli, da to še ne pomeni konca vojne. Hkrati pa je to oktober 1917, ko so bile že vse psihične, fizične, gospodarske zmožnosti napete do konca. To se je hitro poznalo predvsem pri armadi, ki je šla čez Furlanijo. Prehrana je bila odvisna od tega, kaj so nabrali po poti. Stanje na fronti se je poslabšalo, prišlo je do lakote, povprečna teža vojaka je padla na 50 kilogramov.

Pomladi 1918 se vrstijo vojaški upori, med njimi tudi trije upori vojakov nadomestnih bataljonov, v katerih so slovenski vojaki, ki v zaledju čakajo na odhod na bojišče. Smrt Franca Jožefa 21. 11. 1916, predvsem pa atentat na ministrskega predsednika, je nakazoval, da so notranje razmere zelo slabe. Ko je umrl cesar Franc Jožef, je to tudi na simbolni ravni pomenilo, da gre monarhija h koncu. Tudi med Slovenci je bil cesar zelo priljubljen po vseh teh dolgih letih vladanja. Začel je kot zelo nepopularen mlad cesar s konservativnimi načeli v času pomladi narodov 1848, priljubljenosti mu niso dvigovale niti vojne z Italijo. Potem pa je z udarci, ki jih je dobivala njegova družina – brat Maksimilijan je ubit v Mehiki, ženo Sisi zabodejo v Ženevi, umre mu sin, - pridobival popularnosti in postal simbol stabilnosti monarhije in vladal 68 let. Med vojno je zvestoba monarhiji med ljudmi hitro padala, povezana pa je bila tudi s padcem količine kruha in smrtnimi žrtvami na bojiščih. Potem pa se je še izvedelo, da Slovenci izpadajo iz načrtov trializma in južnoslovanske avtonomije pod habsburškim žezlom. Tako se je začelo iskanje alternativ o življenju zunaj habsburške monarhije.

Po koncu vojne se je na našem ozemlju odvilo še bojevanje za nove meje. So ljudje čutili, da so še vedno ogroženi?
Primarno občutje je bilo, da so vojne vsi naveličani. S tem je bilo povezano pričakovanje, da bo nova Država SHS, ki je takrat nastala, izpolnila vse emancipacijske želje. To se je nato preneslo tudi na Kraljevino SHS. Avstro-Ogrska je razpadla, meje niso bile določene in vsi so želeli dobiti delež. Italijani so novembra že prodirali prek stare meje in so bili prepričani, ne le zaradi dogovorov z Antanto o obljubljenih ozemljih, na katerih so živeli Slovenci, da bodo osvobodili svoje rojake v obalnih mestih. Tukaj se je vzpostavil konflikt. Pogosto se pojavlja vprašanje, zakaj na zahodni meji ni bilo oboroženega upora proti Italijanom pri obrambi meja, kot je bilo to na severni meji. Odgovor lahko iščemo v tem, da je bilo 11 italijanskih ofenziv med vojno že boj za mejo, ki se je zelo nesrečno končal. Zdaj so se vsa pričakovanja usmerila na mirovne konference. Vsi so pričakovali, da bodo tam upoštevali načela do narodne samoodločbe in s tem rešili zahodno slovensko mejo. Nihče si ni mogel misliti, da bi po pomenu, ki ga je Trst imel za Slovence, lahko pripadel Italiji, čeprav se je vedelo za italijanske zahteve in da londonski pakt Italijanom to obljublja. A večina ni pričakovala, da se bo uresničilo.

Medtem pa je na severu prišlo do konflikta med nekdanjimi skupnimi oboroženimi enotami. Na eni strani so vojake v slovensko vojsko organizirali Maister, Malgaj, Lavrič - Maister je vedel, da je Maribor ključen za celotno Štajersko - na drugi strani pa je Avstrija enako organizirala svoje enote. Na primer nemški vojaki 47. mariborskega pehotnega polka so postali jedro nemških enot, ki so se bojevale za avstrijsko mejo, 26. mariborski strelski polk pa je postal jedro Maistrovih borcev. Spor se razplete s koroškim plebiscitom in Celovška kotlina pripade Avstriji.

V Ljubljani pa je Stevan Švabić v dogovoru z narodno vlado organiziral bataljon srbskih ujetnikov, odšel do Vrhnike ter v imenu Srbije, ki je bila zaveznica Antante, Italijanom dejal, naj spoštujejo antantne dogovore in se ustavijo ob dogovorjeni meji. Pozneje se je vloga slovenskih vojakov avstro-ogrske vojske in njihova vloga v letu 1918 v zgodovinopisju pozabila, medtem ko je spomin na Švabića ostal, morda celo z večjim pomenom, kot ga je v resnici imel.

S spremenjeno politično resničnostjo, razpadom monarhije in vzpostavitvijo nove Kraljevine SHS ta grozovita vojna pade v pozabo. Morda tudi zato, ker so se slovenski vojaki bojevali za 'napačno' državo, za 'napačnega' cesarja?
Vojna je močno zarezala v življenje ljudi po Evropi, a pri nas res hitro odšla iz kolektivnega spomina. To bi lahko pripisali dejstvu, da je nastala nova država, ki je prevzela vrednote Kraljevine Srbije. Poražena avstro-ogrska armada in avstro-ogrska država je bila z vsemi pozitivnimi elementi načrtno izrinjena. Uresničevala se je želja po narodni emancipaciji, ki je razumela Avstro-Ogrsko za ovirajoč element, ki je narodno emancipacijo omejevala. Avstro-ogrska je postala sinonim za ječo narodov, ob tem pa so se pozabile dobre stvari – šolski sistem, ki je sploh omogočil narodni razvoj, relativno stabilnost, sožitje med ljudmi, razvoj političnega življenja, kulture, arhitekture. Tukaj je še ozemlje, ki ga je zasedla Italija. Nekateri begunci se tako nikoli niso vrnili domov in so na primer za vedno ostali na Štajerskem. Najprej se niso mogli vrniti, ker so bili njihovi domovi porušeni, na poljih je bilo polno ostankov neeksplodiranih granat, nato pa se niso vračali, ker je bila tam druga država, ki je gradila popolnoma druge mite in slovenska izkušnja vojne je bila utišana. Na slovenskem ozemlju, kjer je bila Kraljevina SHS, imamo sicer veliko spomenikov in pomnikov padlim v vojni, a so bili spomini potisnjeni v sfero pietete na pokopališčih in družinsko okolje. Učbeniki in velike proslave pa slovenskih vojakov, razen dobrovoljcev, niso vključevali.

Tudi danes ne poznamo dobro spomenikov, pokopališč, grobov iz te vojne. V češkem Olomucu je na primer postavljen spomenik jugoslovanskim vojakom 1. svetovne vojne, pa zanj nihče ne skrbi in propada, grobovi padlih slovenskih vojakov na Poljskem so neobiskani.
Kulturnozgodovinska dediščina 1. svetovne vojne je plačala svojo ceno. Po 2. svetovni vojni so bile mnoge knjige o njej na indeksih prepovedanih knjig – ali zato, ker so bile pisane v nemščini, ali ker ljudje, ki so jih napisali, niso bili naklonjeni komunistični oblasti. Prav tako ni bilo popularno govoriti o skupni avstro-ogrski-nemški armadi iz 12. ofenzive, ker so bili med drugo svetovno vojno okupator prav nemški vojaki. Zato so bili tudi spomeniki iz 1. svetovne vojne zanemarjeni, vojaki niso imeli plošč in podobno. Slovenski vojaki iz te vojne so tako dobili skupen spomenik šele leta 1991 pod Škabrijelom. Zamudili smo tudi z zbiranjem gradiva o tej vojni. Muzeji v Veliki Britaniji, Franciji, Avstriji, v Kanadi so takoj dobili gradivo od vojnopropagandnih uradov, pozvali so ljudi, da nosijo fotografije, spomine in pričevanja. Danes so to velikanski muzeji, ki imajo zbirke filmov, plakatov, orožja. Pri nas pa smo to zamudili, šele v 80. letih so delo začeli zasebni zbiralci. Poudaril bi pomen Kobariškega muzeja, ki je konec 80. let začel zbirati material in odgovarjati na vprašanja ljudi, kaj se je na tem območju dogajalo, zakaj je v naravi še vedno toliko ostankov vojne, kaj pomenijo vsa ta pozabljena pokopališča in velika kostnica.

Se vam zdi, da se zavedanje o pomenu, posledicah in predvsem trpljenju ter tudi junaštvu, ki so ga v veliki vojni doživeli naši predniki, počasi vrača v spomin in predvsem zavest slovenskega naroda?
Vsekakor se vrača in prebuja. Danes je Kobariški muzej pravo promocijsko okno slovenskega muzejstva. Goriški muzej je nekoč naredil pionirske korake in prav tako Mali vojni muzej v Bohinjski Bistrici je postavljal temelje zbiranju gradiva iz prve vojne. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo prvo razstavo o soški fronti imeli že leta 1989, in sicer je bilo to gostovanje Goriškega muzeja ob takratni obletnici prve svetovne vojne. Potem pa smo v 90. letih dediščino prve svetovne vojne umestili na stalno razstavo kot pomemben del lastne preteklosti. V zadnjih 20 letih smo tako le izpolnili svoje poslanstvo in skušali prispevati k dopolnitvi vedenja o 1. svetovni vojni in trenutno je znova v ospredju.

Ana Svenšek