Zapis v časopisu Edinost, v katerem je skušala družina Jerkič poiskati svoja Franca in Kristjana, zgovorno pove o številnih usodah fantov, ki so jih na začetku vojne poslali na fronto v Galicijo, od tam pa se še leta, morda celo nikoli, niso vrnili. Družine niso obupale in so svoje najbližje iskale še leta po koncu vojne. Tako nad zapisom, ki poizveduje o bratih Jerkič vidimo še enega, v katerem iščejo Lenarda Vrčona, prav tako doma iz Dobravelj. Foto: Dlib
Zapis v časopisu Edinost, v katerem je skušala družina Jerkič poiskati svoja Franca in Kristjana, zgovorno pove o številnih usodah fantov, ki so jih na začetku vojne poslali na fronto v Galicijo, od tam pa se še leta, morda celo nikoli, niso vrnili. Družine niso obupale in so svoje najbližje iskale še leta po koncu vojne. Tako nad zapisom, ki poizveduje o bratih Jerkič vidimo še enega, v katerem iščejo Lenarda Vrčona, prav tako doma iz Dobravelj. Foto: Dlib
Franc Jerkič
Franc Jerkič je bil mobiliziran na začetku dvajsetih let, domov pa se je vrnil skoraj sedem let starejši. Foto: Iz družinskega arhiva Jerneja Krečiča

Franc Jerkič, eden številnih slovenskih fantov, ki so se med prvo svetovno vojno znašli na za marsikoga usodnem galicijskem bojišču, je o dogodku pripovedoval svojim otrokom in zgovorne besede ruskega vojaka so ostale zakoreninjene v njihovi zavesti. Tudi Frančev pravnuk Jernej Krečič je večkrat slišal o tistem času in pradedovo zgodbo delil z nami.

Franc je večkrat pripovedoval tudi o krvavih bojih v oddaljeni Galiciji, ki jo je zapustil s prestreljeno desno ramo. A če je za marsikaterega vojaka vojna rana pomenila srečo v nesreči in mu je zagotovila vrnitev domov, je do Frančevega prihoda na domača tla preteklo še kar nekaj let.

Na ladijskem krovu do Indije
Franc Jerkič, po domače Matičkov, se je rodil leta 1893 v Dobravljah v Vipavski dolini. Kot je pripovedoval njegov sin Vladimir, ga je novica o mobilizaciji že v prvem letu vojne dosegla med vsakodnevnimi kmečkimi opravili na polju. S številnimi drugimi vojaki iz slovenskih dežel se je kot avstro-ogrski vojak boril na vzhodni fronti. Udeležil se je prvih spopadov v Galiciji, boje pa končal ranjen in nato zajet. Podrobnosti o tem, kaj se je s Francem dogajalo v ujetništvu, niso znane. Pripovedoval je o tem, kako je večino časa pomagal pri ruskih kmetih, se pridružil prostovoljskemu polku v mestu Tomsk v Sibiriji in se po koncu vojne umikal na dolgi poti proti vzhodu do pristanišča Vladivostok. Večkrat se je spominjal plovbe mimo Kitajske in Indije ter življenja na prenatrpani ladji in tega, kako je praktično vso pot prebil na ladijskem krovu.

29. maja 1920 Franca omenja časnik Edinost: "Kdor bi kaj vedel o bratih Francu in Kristjanu Jerkiču (Franc se je nahajal pri I Jugoslovenskem polku 9 četa, Tomsk. Sibirija (Nagnov) Rusija, o Kristjanu pa sploh ni glasu že 5 let.), se vljudno naproša, da sporoči na naslov: Ivanka Jerkič, Dobravlje št. 40, pošta Cesta sv. Križ." Tega leta se je Franc končno vrnil domov. Kmalu se je poročil in konec leta 1922 se mu je v zakonu z ženo Frančiško rodila Ivana Marija (babica Jerneja Krečiča) ter pozneje še sinova Vladimir in Slavko. Preostanek življenja je preživel v domačih Dobravljah. Umrl je leta 1961.

Negotova pa ostaja usoda Frančevega brata Kristjana, za katerega se je govorilo, da je padel v bojih na Karpatih, mati Ivanka pa je v časopisju za njim poizvedovala še leta po vojni.

Imate tudi vi pisma, razglednice, fotografije, zgodbe iz obdobja 1. svet. vojne? Vabljeni, da jih delite z nami. vojna@rtvslo.si