V zaledju soške fronte so ostale večinoma ženske z otroki in starci, saj so bili možje v strelskih jarkih. Na tisoče ljudi je moralo v begunstvo, kjer se je življenje zapisovalo s trdo, neusmiljeno roko pomanjkanja, strahu, ponižanj.

"Upanje tistih, ki so do zadnjega vztrajali, da bodo ostali doma, branili svoje premoženje, branili svoje domove, se je zelo kmalu, že poleti leta 1915, izkazalo za varljivo, kajti na tisoče in tisoče Goričanov oziroma ljudi iz Posočja je moralo zapustiti svoje domove, mesta, vasi in oditi v zaledje," pripoveduje zgodovinarka Marta Verginella, vodja projekta Ženske in velika vojna, v sklopu katerega so pripravili novo razstavo, postavljeno v prostorih Fundacije Poti miru v Kobaridu.

Samo en del beguncev in begunk je lahko ostal na območju Kranjske, večina se je izselila na Štajersko oziroma v notranjost Avstrije. Vemo, da so bile te izkušnje zelo trpke, čeprav so imeli prav goriški begunci na svoji strani zlasti duhovščino, ki si je zelo prizadevala, da bi jim olajšala izkušnjo begunstva. Imeli so na svoji strani tudi nekatere takratne poslance, ki so si, zlasti na Dunaju, prizadevali za to, da bi avstrijske oblasti pomagale.

"Ampak ne glede na te pomoči je bila izkušnja v tako imenovanih lesenih mestih, v Gmündu in v številnih drugih taboriščih, izredno trpka, travmatična. Širile so se bolezni, epidemije, lakota je bila velika in zgodbe s srečnim koncem so redke," izpostavlja Verginella.

Podobno, mogoče nekoliko lažje, ampak ne nujno v vseh primerih, je bilo begunstvo na italijanski strani. Približno 12.000, v glavnem Slovencev, ampak ne samo Slovencev, iz Posočja je bilo najprej evakuiranih v notranjost Italije, potem pa dobesedno razposlanih v tudi najzakotnejše kraje na jugu Italije, tudi na Sicilijo.
"Pripovedi, ki so se ohranile, ni veliko, ker moramo vedeti, da begunska izkušnja ni dobila javnega, kolektivnega okvira, ki bi spodbujal pripoved o tej izkušnji."
Zlasti delo Dorice Makuc, njeno zbiranje pričevanj na Goriškem v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo izredno dragoceno. Podobno velja za zbiranje pričevanj Vilija Prinčiča. "Posamezni zbiralci so zapisali tiste zadnje spominske utrinke, večino teh spominov pa smo izgubili."

Pričevanji
Goriški publicist Vili Prinčič je leta 1996 izdal knjigo Pregnani in v njej zbral 66 pričevanj goriških beguncev iz zaledja soške fronte. Med njimi preberemo spomine Ruperta "Gira" Gergoleta iz Doberdoba:

"Po mučni dvodnevni vožnji proti severu nas je vlak odložil v begunskem taborišču Gmünd, ki je bilo bolj podobno znanim taboriščem iz druge svetovne vojne kot pa zavetišču za pregnance s soške fronte. Živeli smo v majhnih barakah in jedli skoraj izključno neke vrste peso. Trpeli smo strašno lakoto. Taborišče je bilo izredno veliko, kot manjše mesto. Slovenskih beguncev ni bilo dosti, morda nekaj sto. Velik del prebivalcev so predstavljali begunci iz Galicije, po večini Ukrajinci in Poljaki. V Gmünd so prišli že poleti 1914, ko je izbruhnila vojna na vzhodu. Zaradi slabih zdravstvenih in higienskih razmer je smrt kar na debelo kosila med taboriščniki. Zaradi vse večjih protestov so sredi septembra 1915 izselili vse Slovence. Naša begunska pot se je tako nadaljevala v najbolj znano in največje slovensko zdomsko središče takratne avstro-ogrske, v Bruck ob reki Litvi. Tam so bile razmere boljše, a še vedno na meji životarjenja. V Brucku sem polni dve leti hodil v šolo in sem za učiteljico imel neko gospodično iz Podgore. Že konec leta 1917 je večja skupina pregnancev zapustila Bruck, med temi smo bili tudi mi. Z vlakom smo se odpeljali proti jugu ter izstopili v Strnišču blizu Ptuja, kjer so prav takrat gradili begunsko taborišče. Kar vem, smo bili mi med prvimi prebivalci tega središča. V Strnišču sem živel malo časa, kajti mama je zame našla zaposlitev. Odšel sem za pastirja v bližino Mozirja. Spomladi 1919 smo se vrnili domov. Doberdob je bil popolnoma porušen, tudi naša hiša."

Družina Romane Colja iz Cerovega v Goriških brdih je leta 1914 ostala brez družinskega glavarja, ki je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Doma je ostala mati s petimi otroki. Italijanski vojaki so se v vasi pojavili zadnje dni maja 1915, sredi avgusta pa je družina dobila ukaz za odhod. Romana, ki je v begunstvu preživela skoraj štiri leta, je Viliju Prinčiču povedala:
"Peš smo se napotili proti Šmartnemu. S seboj smo odpeljali tudi našo edino kravo. Še zdaj vidim mamo, kako nosi na rami veliko vrečo, v kateri je bilo pospravljeno vse naše imetje, v naročju pa je nosila še malo Marijo. V Šmartnem so nas naložili na vojaški kamion ter nas odpeljali v Dolenje. Za kravo na kamionu ni bilo prostora, zato smo jo morali pustiti v Brdih. Verjetno jo je mami uspelo prodati. Zasilno zatočišče smo našli na nekem seniku, kjer smo spali na slami in se nalezli uši. Hrano so nam dajali vojaki. Senik je postal naš dom za dobre tri tedne, nakar je mama dobila ukaz za takojšen odhod. S kamionom so nas peljali v San Giovanni ob Nadiži, kjer so nas strpali na vlak in po skoraj 36 urah vožnje smo prispeli v Pinerolo, v deželi Piemont, nedaleč od meje s Francijo. Za nami je v to mestece pripotovalo veliko število Bricev, ki pa jih nisem poznala. Nastanili so nas v velikem študentskem zavodu in z nami so lepo ravnali. Hrana je bila dobra, prenočišče pa skoraj hotelsko. V tem zavodu smo prebili dober mesec, nakar so vsaki begunski družini dodelili stanovanje v mestu. Za preživljanje smo prejeli begunsko podporo: eno liro na dan mama, po 50 'čentežimov' otroci. V Pinerolu sem končala štiri leta šole. Moja mama je bila skrbna ženska in je poskrbela, da smo se otroci ob šoli priučili poklica. Vsako popoldne sem hodila na tečaj šivanja, kjer smo na začetku šivali civilne obleke, kasneje pa tudi vojaške uniforme. Najprej so mi zaupali šivanje gumbkov, nato pa sem v glavnem šivala podloge jopičev. S tem sem si zaslužila po nekaj lir na mesec."

Raziskave civilnega življenja zaostajajo za vojaškimi
Položaj žensk in življenje v zaledju fronte, življenje malega človeka, sta bila dolgo manj znana in prezrta segmenta dogajanja v prvi svetovni vojni. Marta Verginella pojasnjuje, da je "ta primanjkljaj dokaj razširjen tudi v drugih okoljih". "Težko, neprimerno bi bilo trditi, da so to tematike, ki so bile zanemarjene samo v slovenskem zgodovinopisju."
Na primer: pionirsko delo Petre Svoljšak je prispevalo k osvetlitvi zlasti begunskega življenja v Italiji. Za italijansko zgodovinopisje je goriški zgodovinar Paolo Malni razkril in študijsko predelal izkušnjo zlasti italijanskega goriškega prebivalstva v begunstvu v Avstriji. "Ampak če pogledamo, kako se je pisala zgodovina prve svetovne vojne, vidimo, da so bili najprej osvetljeni vojaški aspekti, diplomatski aspekti, in to že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja."
V nekaterih evropskih državah, zlasti v Veliki Britaniji in Franciji, je že v tridesetih letih začela nastajati tudi gospodarska zgodovina prve svetovne vojne, ampak šele ob koncu šestdesetih let se pojavi zanimanje za socialno in kulturno zgodovino velike vojne, ki se zlasti iz Velike Britanije in Francije širi v Italijo in potem v osemdesetih letih seže tudi do slovenskega prostora.

"Manko, ki je nastal v poznavanju celovite vojne izkušnje, je bil v zadnjih desetih, petnajstih letih v slovenskem prostoru nedvomno zapolnjen, oziroma se ta manko zmanjšuje. Tako lahko danes rečemo, da v slovenskem prostoru poznamo številne aspekte tudi nevojaške zgodovine prve svetovne vojne, ampak še vedno ostaja res zelo skromno raziskana zgodovina civilnega prebivalstva v času prve svetovne vojne in od tu seveda tudi ta želja, ukvarjati se z zgodovino žensk in njihovo izkušnjo v času velike vojne."

V kakšne vloge so ženske vstopale v tem obdobju?
Ženske lahko odkrivamo v različnih situacijah. V družinah prevzemajo vodenje domačih gospodarstev, ne nazadnje se soočajo z odsotnostjo svojih mož.

"Vidimo pa predvsem večjo prisotnost žensk v poklicih. Na primer: statistični pregled ženske delovne sile v nekaterih tovarnah, zlasti v ljubljanski Tobačni tovarni, pokaže, da se število delavk skozi čas prve svetovne vojne povečuje. Ženske srečujemo tudi v neposredni bližini vojnega dogajanja, v vlogi strežnic. Zanimivo je, da so se zlasti v neposredni bližini fronte tudi nekatera kmečka dekleta, ki se niso izšolala za strežnice oziroma sestre, zaradi sile razmer vključila in pomagala v zaledju, zlasti v vojaških bolnicah. Zanimiv segment ženskega delovanja v času vojne je seveda karitativni, dobrodelni segment. Tu imamo neki vzorec, ki se pojavi v različnih vojskujočih se državah, kjer se aktivirajo zlasti ženske iz meščanskih družin, ki poskušajo organizirati materialno pomoč in večkrat tudi čustveno pomoč vojakom. Milijoni pisem, ki prihajajo na fronto, večkrat prihajajo tudi od anonimnih žensk in deklet, ki hrabrijo, spodbujajo vojake, ki se žrtvujejo za domovino."

Begunci nekoč, begunci danes
Zanimivo je, da razstava, ki sega sto let nazaj, opozarja tudi na zelo aktualno problematiko današnjega časa. Več kot 100.000 ljudi je moralo v begunstvo in čeprav po vsaki vojni zapišemo "nikoli več", se očitno iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo, kajti begunstvo je ne le rdeča, ampak krvava nit na današnjem svetovnem zemljevidu.

"Goriški in posoški begunci, ki so živeli v notranjosti Avstrije, so večkrat morali poslušati, kako jih je krajevno prebivalstvo imelo za Lahe, kako jih je imelo za Cigane. Ampak, kot dokazuje slovensko časopisje, dovolj je vzeti v roke številke Edinosti, Slovenca, Slovenskega naroda iz vojnega časa, tudi na Kranjskem je bila begunska izkušnja za mnoge primorske begunce izredno, izredno mučna. Domačini jih niso sprejeli odprtih rok. Ne samo, da jih niso sprejeli odprtih rok, večkrat so jih tudi napadali, špekulirali so. Vse to so zgodbe, ki jih najdemo v časopisju in ki nam ponujajo neko ogledalo za to, da tudi mi razumemo današnjo izkušnjo begunstva. Kot vemo, današnji vojni spopadi silijo v begunstvo, in ljudje, ki trkajo na naše domove, nas opozarjajo na to neverjetno tragedijo. Ne nazadnje družba, ki ne zmore najti prostora za te ljudi, pozablja vsaj na del lastne preteklosti. Številni izmed naših prednikov so se znašli vsaj v podobnih izkušnjah."

Zdenka Tomulić, Radio Koper

Prisluhnite celotnemu pogovoru v posnetku oddaje Primorski kraji in ljudje: