1. svetovna vojna ni spremenila le življenj fantov in mož, ki so bili iz najrazličnejših poklicev, poti in usod poslani na bojišča, temveč tudi vseh tistih, ki so ostali za njimi. Popolnoma se je spremenil vsakdanjik žensk, saj so morale same skrbeti za družine in za delovanje militariziranega gospodarstva v državi. V delu za državo in vojaško mašinerijo so sodelovali tudi otroci. V slovenske kraje so prihajali begunci in vojni ujetniki različnih narodnosti, stavbe so se spreminjale v bolnišnice, pretila sta lakota in vsesplošno pomanjkanje.

Domov pa so prihajala sporočila o naraščanju števila padlih na frontah. "V vojno je s slovenskega prostora odšlo od 160.000 do 180.000 vojakov, najmanj 35.000 se jih ni vrnilo. A to so statistične ocene," pravi zgodovinarka in predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU-ja Petra Svoljšak.

Natančnih podatkov namreč ni, umrlih so se svojci in lokalne skupnosti spominjali ob obeležjih, ki so posejana po Sloveniji. Ob 100. obletnici začetka te velike svetovne morije se jim bo poklonila tudi slovenska država. Komemoracijo organizira Nacionalni odbor za obeleževanje obletnic 1. svetovne vojne, katerega podpredsednica je naša sogovornica.

Na Žalah bo danes sploh prva slovenska državna komemoracija v spomin na umrle vojake in civiliste v 1. svetovni vojni. Dogodek vsedržavnega značaja sledi torej šele po 100 letih. Kakšen odnos imamo Slovenci do te velike vojne?
Odnos Slovencev do te vojne se s časom zelo spreminja, odvisen je bil od vsakokratnih političnih in državnih okoliščin. Na intimni ravni pa je ves čas tlel zelo boleč spomin, še posebej na to, kaj se je dogajalo na soški fronti. Ne smemo pa pozabiti, da so spomini na prvo leto vojne – dogajanje v Galiciji – prvovrstni. Tudi za Slovence se je vojna začela z letom 1914, in ne šele leta 1915 z odprtjem fronte z Italijo na soškem območju. V zapisanem spominu je bila Galicija zelo boleč in žalosten spomin, hkrati pa predstavlja z današnjimi očmi tudi izviren slovenski prispevek k spoznavanju tega prostora ob meji z Rusijo, spoznavanju ljudi, veroizpovedi, jezika. Javni spomin na vojno pa je bil odvisen od tega, kaj je država, v kateri so v nekem trenutku živeli Slovenci, razumela kot državotvorni spomin. V prvi Jugoslaviji je bil to predvsem spomin na srbsko izkušnjo vojne in dobrovoljsko izkušnjo, medtem ko je bila avstro-ogrska izkušnja, ki je bila tudi slovenska, zanemarjena. To namreč ni bila zmagovita zgodba, predvsem pa je bila zgodba o nasprotniku. Po 2. svetovni vojni so se razmere znova obrnile, tako da se je spomin 1. svetovne vojne v obrisih obdržal tam, kjer so ga lahko okvirili v zgodbo o novi socialistični Jugoslaviji. Ni pa spomin nikoli zamrl. O njem se sicer ni pisalo v obsegu, kot bi si ga zaslužil, in treba je bilo čakati sedem desetletij, da so se tej vojni začele posvečati publikacije. Pravo renesanso pa je doživelo to spominjanje z osamosvojitvijo Slovenije. V zadnjih dveh desetletjih ne moremo več govoriti o nekem zamolčanem spominu.

1. svetovna vojna je bila prva res totalna vojna v vseh pogledih, ki je najprej Evropo, nato pa tudi večji del sveta zavrtela v spiralo nepričakovanega nasilja, novih vojnih tehnik in trpečega prebivalstva v zaledju. Kaj pa je po vašem mnenju predstavljalo največji šok za ljudi?
To je vojna množic. Ko je bil uveden obvezen množičen nabor po številnih evropskih državah, je način rekrutiranja vojakov že napovedoval, da bo tudi naslednja vojna množična. Množična udeležba v vojni je prinesla tudi množično smrt. Soočanje z ogromnim številom dnevno pobitih in ranjenih vojakov je velik psihološki šok tako na fronti kot v zaledju. V družinah so izgubili očete in več sinov, vasi so množično izgubljale fante, na spomenikih lahko opažamo, da se pojavlja isti priimek v obdobju celotne vojne. Kratkoročno je ljudi šokiralo vse, kar vojna prinese – pomanjkanje, begunce, nove družbene vloge, prodor novosti, letal, ki imajo psihološki učinek med preletavanji mest. Pravijo, da se je med to vojno korenito spremenil odnos do smrti.

Visok krvni davek je plačalo slovensko ozemlje. Skoraj ni bilo družine, ki ne bi bila prizadeta. Kakšne so ocene, koliko je bilo padlih na bojiščih in za posledicami vojne?
Žal govorimo le o ocenah. Zagotovo je padlo več kot 35.000 vojakov s slovenskega ozemlja. V vojno je s tega prostora odšlo od 160.000 do 180.000 vojakov, najmanj 35.000 se jih ni vrnilo. To so statistične ocene, natančnih podatkov nimamo. S tem, koliko jih je umrlo za posledicami vojne, pa se še nismo ukvarjali. V prvi Jugoslaviji je bilo okoli 11.000 vojnih invalidov, na Slovenskem je bilo okoli 30.000 vojnih vodov, 50.0000 je bilo vojnih sirot. Ti podatki veliko povedo o socialnih premikih, ki so se morali nato zgoditi na ravni dela, preživljanja, novih odnosov v družini in družbi. Slovenske dežele so plačale nadpovprečen krvni davek znotraj Avstro-Ogrske. Največ je padlo avstrijskih Nemcev, Madžarov, nato pa so Slovenci.

Ko omenimo vojno, vsi takoj pomislimo na vojake in frontno črto. A v 1. svetovni vojni se je drastično spremenilo tudi življenje v zaledju. Takoj se je spremenil režim, napetost je bila velika. Prva žrtev vojne na slovenskem območju je tako grofica, ki ni ustavila avtomobila pred stražo in so jo ustrelili. Kaj je prinašal ta t. i. vojni absolutizem?
Izraz vojni absolutizem delno ustreza stanju. Pomeni predvsem vpeljevanje zakonov, ki so zelo omejili civilno življenje – govorimo o osnovnih človekovih pravicah zbiranja, prepovedani so bili društva, izhajanje predvsem socialdemokratskega tiska, uveljavljena je bila cenzura na vseh ravneh tiska in vsakdanje korespondence med fronto in zaledjem. Ko se odpre novo bojišče ob Soči, slovenske dežele dobijo status bojišča armade na fronti, kar pomeni, da je vojaška struktura nad civilno. Uveljavijo se vojaška zakonodaja, nagla sodišča tudi za civilne prekrške in usmrtitve na Suhem bajerju zaradi včasih zelo banalnih razlogov. Že od izbruha vojne julija 1914 se začne sistematično preganjanje drugače mislečih ali morebiti drugače mislečih. Tudi Ivan Cankar je bil zaprt na Ljubljanskem gradu samo zato, ker naj bi dajal izjave v korist Srbije. Ovaduštvo in anonimne prijave so bili tisti, ki so policiji in nadzornim organom vodili roko. Očitno je bil razmah ovaduštva tako velik, da od leta 1916 niso več sprejemali anonimnih ovadb.

Cenzurirali so tudi zasebno pošto in brali pisma, ki so jih pošiljali vojaki.
Vzpostavil se je celotni nadzorni režim, ki skuša nadzorovati družbo. Niso mogli cenzurirati vsega, zelo pa je bila cenzuri podvržena pošta vojnih ujetnikov domačim in obratno. Na ta način so ugotavljali, kako je vojak padel v ujetništvo. V povratnih informacijah, ki so jih domači pošiljali vojaku, pa so ocenjevali, kakšno je vzdušje doma, kakšen je odnos do vojne, do cesarja. Ti zapisi so ostali na situ cenzure in jih tako kot cenzorji nekoč tudi mi danes lahko prebiramo ter ugotavljamo občutje ljudi. Zelo dobro lahko sledimo npr. prehranski krizi.

So ljudje vedeli za cenzuro in prilagajali pisanje pisem?
Da cenzura deluje, so bili obveščeni. Tudi slovenski časopisi so izhajali z belimi lisami, kar je pokazalo, da so bili izvedeni posegi v tiskane članke. Tudi na osebni ravni so dobili pisma, v katerih so bili počrnjeni besede in kakšni podatki, ali pa pisma sploh niso dobili, pošiljatelj pa ga je v naslednjih pismih omenil. Cenzor je stavke počrnil, izpisal in prevedel. Nastala so zelo zanimiva situacijska poročila. Informacije iz pisem so bile podlaga za preganjanja, domači so izgubili socialno podporo, če se je pokazalo, da vojak ni padel v ujetništvo med bojem, ampak je prebegnil k nasprotniku. Če so izgubili socialno podporo, je bil to za družine hud udarec, saj so se težko preživljali.

Ko se je leta 1915 odprla še fronta z Italijo ob Soči, je slovensko ozemlje naenkrat preplavljeno z vojaki. Preskrbeti in nahraniti takšno množico, medtem ko je že začenjalo primanjkovati življenjskih potrebščin, je bilo verjetno zelo zahtevno.
Pravzaprav si niti ne predstavljamo, kako je bil ta prostor prizadet s to vojno. Že leta 1914 začnejo prihajati v slovenske dežele begunci iz Galicije, ljudje iz daljnih krajev, drugačnih jezika, kulture, veroizpovedi. Že te ljudi je bilo treba prehraniti in jim zagotoviti streho nad glavo. Z odprtjem soške fronte pa je to ozemlje dejansko preplavljeno z vojaštvom, vojnimi ujetniki, ki jih je bilo treba nekam namestiti, jim priskrbeti hrano in tudi delo. Tako so na primer ruski vojni jetniki živeli v taborišču v Strnišču pri Ptuju in pri posameznih družinah ter gradili cesto čez Vršič. Pomemben podatek je ta, da je bilo na tem ozemlju pred 12. soško ofenzivo 24. oktobra 1917 okoli 700.000 ljudi – 100.000 je bilo vojakov. Preskrba za njih je bila naložena lokalnim oblastem, ki so že tako težko poskrbele za svoje prebivalstvo, a vojska je imela prednost. Slovensko ozemlje, še posebej Ljubljana, je bilo spremenjeno v bolnišnice. Vse javne stavbe so bile predane tem namenom. Že leta 1914 so začeli prihajati prvi ranjenci, vojaško bolnico so vzpostavili pri uršulinkah, v šolah, v drugih javnih zgradbah. Ko se odpre soška fronta, začnejo prihajati številni vojni ujetniki, ki jih nastanijo na Ljubljanskem gadu, od koder morajo preseliti druge zapornike. To je bil krog, ki mu ni bilo konca. Težko si predstavljamo ta vrvež različnih jezikov in narodnosti, ki so se tukaj mešale, srečevale in pustile spomin. V slovenski literaturi je boleč spomin predvsem na odnos madžarskih in nato tudi nemških vojakov do domačega prebivalstva.

Tukaj so še begunci, ki so najprej pribežali iz Galicije, nato pa iz krajev ob Soči. Kako je bilo organizirano begunsko življenje?
Z odprtjem soške fronte se odpre tudi begunska fronta. Ocenjujemo, da je z levega dela frontne črte v notranjost avstro-ogrske monarhije odšlo okoli 100.000 ljudi. Valovi beguncev so bili pogojeni z dogajanjem, niso vsi odšli takoj, ampak so izpraznjevali vasi tik pred izbruhom spopadov. Po 6. soški ofenzivi, ko italijanska vojska zasede Gorico, se ta zelo izprazni, še bolj pa pred 12. ofenzivo, ko mesto doseže prebivalstveno točko 0. Italijanske oblasti, ki so po prvem sunku 24. maja 1915 zasedle del slovenskega ozemlja, so okoli 12.000 ljudi preselile po Italiji.
Vsaka država je vprašanje begunstva reševala po svoje. Avstro-Ogrska je dovolila beguncem, ki so imeli sredstva za lastno preživetje, da so ostali razpršeni v slovenskih deželah – največ na Kranjskem, na Štajerskem, majhen del tudi na Koroškem. Zanje je skrbela zadružna zveza Janeza Evangelista Kreka, ki je poskušala priskrbeti beguncem bivališča in delo. Pomenljiva je zgodba kraja Miren pri Gorici, ko so tako rekoč celotno vas in čevljarsko zadrugo preselili v Račico ob Savinji, tam pa so ti ljudje nadaljevali obrt in skupnostno življenje. Tisti, ki se niso mogli preživeti – takih je bila polovica –, pa so morali oditi v begunska taborišča. Taborišča so bila oddaljena, središče slovenskih beguncev je bil Bruck na Litvi. Najprej so sicer prišli v Gmünd ob češki meji, a so bile razmere nevzdržne, saj je bilo taborišče zapolnjeno že z gališkimi begunci. Bila je velika umrljivost in slovenski poslanci so dosegli, da so slovenske begunce prestavili v Bruck na Litvi. Ta begunska taborišča so po sistemu dejansko taborišča, ograjen prostor z barakami, kjer pa je potekalo svojevrstno skupnostno življenje. Organizirani so bili vrtci, šole, bolnišnice, delavnice. Begunsko prebivalstvo je bilo sestavljeno iz žensk, otrok in ostarelih, tistih, ki za vojno niso bili sposobni. Delo so jim priskrbeli tudi zunaj ograje pri kmetih, v delavnicah, kjer je primanjkovalo delovne sile. Znotraj ograje pa se je dogajalo po urnikih organizirano življenje. Obstajala je celotna šolska spirala od vrtcev do srednješolskih tečajev. Z begunci so se namreč preselili tudi učiteljice in duhovniki.

Na italijanski strani pa so se odločili, da teh taborišč, razen enega pri Pordenonu, kjer je živelo 700 briških beguncev, ne bo. Druge begunce so razpršili po italijanskih mestih – od francoske meje do Sicilije. V Vidmu in Palmanovi so jih cepili proti nalezljivim boleznim, nato pa so jih v večjih ali manjših skupinah razposlali po Italiji. Begunci so bili sicer preskrbljeni, saj so dobili stanovanje, dnevno denarno podporo in možnost, da delajo. S tem so lahko preživeli. V avstrijskih taboriščih se je ob slabšanju položaja v državi slabšalo tudi življenje beguncev, v Italiji pa jim je bilo to prihranjeno. Italija je namreč pozneje stopila v vojno, prav tako ni bila prizadeta z blokado antante. Na ravni vsakdanjega življenja jim je torej bilo lažje, a so bili v povsem tujem okolju, prepuščeni brezdelju. Domači prebivalci proti njim niso bili sovražno nastrojeni, čeprav so bili iz nasprotnih narodov v vojni. Oblasti so poskrbele, da trenj ni bilo. Vendar pa otroci niso bili šolani – begunec, s katerim sem govorila, mi je rekel, da je bilo njemu takrat super, saj ni imel obveze hoditi v šolo, jedli so pice, a da je bilo njegovi mami zelo težko, saj ni znala jezika, težko se je privajala. Soočati so se morali z novimi prehranskimi izzivi in spoznali oljčno olje, testenine. Korespondenca z domačimi je potekala prek švicarskega Rdečega križa – to je bila korespondenca med begunci in avstrijskimi vojaki. Občasno so slovenske begunce v Italiji obiskovali duhovniki, ki so bili internirani s Primorskega, saj so bili Italiji nevaren element. Dovolili pa so jim gibanje pod nadzorom, da so lahko oskrbeli slovenske begunce in jih tudi birmali. Italijanske oblasti, ki so izvajale zasedbo slovenskega ozemlja, so namreč po socialni plati poskrbeli za te svoje bodoče državljane.

Tisti torej, ki z zasedenih ozemelj na Primorskem niso odšli ali bili poslani v begunstvo, so od leta 1915 dejansko živeli na zasedenem ozemlju. Italija si je velik del slovenskega ozemlja izpogajala v londonskem sporazumu in ga nato tudi okupirala. Italijansko vojaki so verjeli, da osvobajajo rojake, a so naleteli na neznan narod s svojim jezikom. Vendar niso vzpostavili zgolj začasne vojaške uprave.
Zasedba 1915 je bila namenjena temu, da ta prostor pripravijo za priključitev, zato so vodili posebno zasedbeno politiko - uvedli so italijanščino, plačilno sredstvo liro, rigorozno so posegli v šolstvo z italijanskimi učnimi vsebinami in jezikom. Morebitne sumljive osebe so internirali. Ljudje so se s tem težko spopadali. So pa družinam pripadle socialne podpore po vpoklicanih vojakih v avstro-ogrsko vojsko. S tem je italijanska država izražala svojo dobrodušnost, da podpre tudi družine, katerih pripadniki se borijo proti Italiji. To je zanimiv paradoks, gre za načrt, da se bo ta prostor samodejno po vojni priključil Kraljevini Italiji. Vojna na to območje prinese izjemno veliko izzivov in novosti.

So se po vojni begunci v večini vrnili v svoje domače kraje?
Begunci so se večinoma vrnili. Ne vemo sicer, koliko jih je v begunstvo umrlo. Umrljivost je bila velika predvsem med otroki v taboriščih, sploh prvo leto, nato so se počasi razmere izboljševale. Begunci iz Italije so se začeli vračati že zelo kmalu - nekateri takoj po avstrijsko-nemškem prodoru pri Kobaridu. Večina se jih je vrnila do spomladi 1919 in nimamo podatkov o tem, da bi ostajali po Italiji. Iz begunstva v Avstriji pa vemo, da jih je najmanj 15.000 ostalo po vojni na ozemlju nove Države SHS, saj je primorsko ozemlje zasedla italijanska vojska. Begunci, ki so se vračali iz taborišč, so se najprej zbirali v Strnišču pri Ptuju, nato pa so se do zgodnjih 20. let večinoma vrnili. V tem času smo hkrati priča odhajanju iz Primorske v novo državo, saj se je na tem ozemlju že začel italijanski pritisk.

Na Goriško so se sicer začeli vračati begunci že leta 1916, če so izpolnjevali pogoje in imeli posebna dovoljenja. Že takrat se je začela obnova, kar je poseben fenomen - mesto v vojni že poskuša graditi svojo prihodnost. Posebna organizacija županstev, ki so bila v begunstvu, je obnovo organizirala, z Dunaja je pomagal Andrej Gaberšček. Počasi se je od oktobra 1917 začelo v te kraje vračati življenje. Ljudje so poskušali popraviti, kar jim je vojna porušila. Posledice niso bile velike le na prebivalstvu, temveč tudi na prostoru. Takšne škode niso trpele le belgijske ali francoske vasi, ki jih danes gledamo v dokumentarcih, ampak tudi slovenske. Mesto Gorica je bilo tako rekoč porušeno.

Kako so se sploh spopadli z obnovo? Na pragu domov so bili verjetno še vedno posejani eksplozivna sredstva in železne ovire.
To življenje je bilo zelo težko, ljudje so zaradi neeksplodiranih bojnih sredstev umirali. Goriška in Posočje sta bila zelo prizadeta. Obnova je poskušala biti organizirana, so pa bile razmere zelo kaotične. Italija je zasedla še celo večji del ozemlja, kot je določal londonski pakt. Včasih so domove začeli obnavljati že vojaki, ki so se vrnili s front. Veliko vojnega materiala, ki je ostal, so uporabili za obnovo. Tudi vojaške kapelice so postale gradbeni material za hiše. Polja je bilo treba očistiti, umakniti vse žične ovire, železje. V to, kakšna ekološka škoda je bila storjena med vojno, koliko je bilo onesnaženih voda, se še nismo poglobili. V obnovo se je zelo dejavno vključil arhitekt Maks Fabiani, tako v Gorici kot z regulacijskimi načrti za posoške vasi.

Ob pokrajini so se začela spreminjati tudi družbena razmerja, zakoreninjeni moško-ženski odnosi so se mehčali, saj so ženske morale same skrbeti za svoje družine, pa tudi za gospodarstvo države. Verjetno bi boj za žensko enakopravnost še počasneje potekal, če ne bi bilo te izkušnje?
Kot zgodovinarka ne smem razmišljati v okvirih, kaj bi bilo, če ne bi bilo. Proces se je že začel, zagotovo pa je vojna povzročila odločen skok in napredek. Tudi na ravni tehnologije in izumov pomeni vsaka vojna velik napredek, ne le v vojni tehnologiji. Morali so napredovati tudi medicina, estetska kirurgija, razvoj protez, oblikovali so čajne filtervrečke, osvežilne robčke, papirnate robčke in druge drobnarije, ki bi prihajale počasneje, če ne bi bilo silne potrebe oskrbeti ogromne množice vojakov. Na ravni odnosov med spoloma so se med vojno zgodile spremembe, po vojni pa je sledil tudi korak nazaj. Moški, ki je po več letih prišel s fronte, se je težko soočil s to spremembo. Ves čas je sicer podpiral žensko, ki je podpirala vse štiri vogale v družini in vzpostavila nova razmerja tudi z državo, saj je postala sogovornica državi, ko je šlo za socialne pravice in militarizirano gospodarstvo. Ženske so prevzemale vsa tista delovna mesta, kjer so moške lahko nadomestile. Prišle so tudi v javne službe, ki so bile pred tem zanje omejene. Tako so moški uslužbenci na pošti še leta 1923 zahtevali, da se pri zaposlovanju daje prednost moškim, saj je bila navzočnost žensk tako velika. Tudi v družini se začnejo razmerja spreminjati, a je treba povedati, da v pismih spoznavamo, kako je moški, ko je pisal ženi, poskušal še vseeno obdržati nadzor. Ženi je naročal, kaj mora v določenem času posejati, požeti, postoriti, kot da ona sama tega že ne bi vedela. Ustvarjal je navidezni nadzor nad tem, kaj se dogaja doma, s tem pa bil navidezno navzoč tudi v svetu, ki ga je moral zaradi vojne zapustiti.

Miselnost se torej vseeno spreminja tako hitro. V mariborskem pokrajinskem arhivu so del razstave posvetili osebni tragični zgodbi para po vojni - ko se je mož vrnil s fronte, je našel ženo v vezi s hlapcem, ki mu je rodila otroka. Čeprav sta si nato prizadevala vzpostaviti predvojno družinsko stanje, se ni izšlo in mož je ženo ustrelil. A ga na sodišču niso obsodili, pa tudi javnost je bila na moževi strani. V časopisu ob epilogu zgodbe zapišejo, da narod visoko ceni žensko zvestobo.
Razvoj v družbi gre počasi. Slovenski prostor je tako majhen, da je nekatere stvari doživljal kot koncentrat. Na primer po Franciji niso bili povsod navzoči vojni ujetniki. Na Slovenskem so bili predvsem ruski ujetniki zelo razpršeni in so vzpostavili odnose z ljudmi. Tudi sama poznam zgodbo, ko je mož prišel iz ruskega ujetništva in doma našel otroka, ki ni bil njegov. Žena mu je povedala, da je imela razmerje z ruskim vojnim ujetnikom, ki se je nato vrnil v domovino. Nato pa je tudi mož priznal, da ima tudi sam v Ukrajini otroka. V vojni so se spletna različna razmerja, ponekod so se zgodbe srečno končale, drugod ne. Med vojno so ženske poskušale preživeti družine tudi s prostitucijo, kar sicer ni bil zelo pogost pojav, pa vendarle ne gre tega spregledati.

Tukaj so še najranljivejši - otroci, velike žrtve vojne. Generacije, ki so izgubile otroštvo, starše, dom, varnost. Kakšno je bilo življenje otrok v vojni?
Pričevanj otrok med vojno skoraj ni. Avstrijska država je poskušala ob vojni organizirati še tako imenovano domačo fronto. Vsi so morali delati in dihati za državo in za to, da se bo vojak brezskrbno boril na fronti. Otroke so mobilizirali prek šolskega sistema. Ta je sicer na neki način razpadel, saj so učitelje mobilizirali, šole pa so bile zasedene za vojaške bolnišnice in druge potrebe. Prilagoditi je bilo treba pouk, poučevali so samo predmete, za katere so ocenili, da so zelo pomembni. Učiteljice so opažale, da otroci popuščajo pri lepopisu, saj se niso mogli zbrati. Otroci so bili veliko na cesti, angažirani so bili v nabiralnih akcijah kovine, lipovih listov za čaj, pletenju nogavic, v dobrodelnih akcijah. Ženski delovnik je trajal tudi do 18 ur in otroci so bili prepuščeni sami sebi, še posebej vojne sirote. Šolske oblasti poročajo o porastu delinkvence, razbijaštva, padcu morale. Oblasti so zato objavljale sezname prepovedanih otroških knjig, ki naj bi kvarile otroke. Otroštvo se je zelo spremenilo, številni otroci so izgubili očete ali pa so spremljali svoje pohabljene očete, ki so se težko vklapljali v spremenjeno družbo.

1. svetovna vojna torej ni pomenila le štiri leta bojevanja, umiranja in pustošenja pokrajine, temveč je imela težke posledice za ljudi tudi pozneje, nastale so nove države, slovensko ozemlje je bilo razkosano.
Ta vojna je prva globalna vojna. Srž je bila Evropa, a tudi Bližnji vzhod, Daljni vzhod, kolonije so močno sodelovale in tako je vojna pustila svetovne posledice. Mir v Versaillesu je prinesel spremembe na svetovni ravni. Vojna se po letu 1918 sicer ni nadaljevala, je pa prinesla trajne in odločne spremembe v življenje posameznikov in skupnosti. Slovenci so zaživeli v štirih različnih državah, ki so imele različne notranje ureditve in različen odnos do manjšin. Z novo delitvijo Evrope in sveta so deli prebivalstva postali manjšine v večjih skupnostih. Manjšine so obstajale tudi pred to vojno, a po njej so nekako uzakonjene. Tudi to spreminja državne politike in prinaša nove spore in težave. Znameniti zgodovinar Eric Hobsbawm je postavil tezo o 30-letni vojni, ki se je začela leta 1914 in se končala 1945. Obdobje miru je v bistvu obdobje tlenja in trenja, prav zaradi podpisanih pogodb, kot so bile postavljene na pariški mirovni konferenci. Balkanski prostor pa je bil v vojni že prej, od leta 1912, in je nato v zelo kratkem obdobju spet padel v to v letu 1914. Čeprav je bila 1. svetovna vojna mišljena kot zadnja velika vojna, se to ni zgodilo. Postavila pa je nove temelje Evrope in sveta. Združene države Amerike odločno posežejo v evropsko politiko in Evropa ni več središče sveta.