Med 1. svetovno vojno so veliko vlogo odigrale tudi strateške igre nasprotujočih si držav. Velika Britanija je tako že kmalu začela izvajati uspešno zaporo nemških pomorskih preskrbovalnih poti, medtem ko je sama lahko neovirano prevažala ljudi, preskrbni material in vojaške potrebščine. Že kmalu po začetku vojne so Britanci Severno morje razglasili za vojno območje.

Kot odgovor so nemške podmornice, ki so najprej ščitile obalo in potapljale predvsem britanske vojne ladje, začele napadati tudi trgovske ladje s civilisti na krovu. Čeprav so pravila vojskovanja določala, da morajo podmornice civilne ladje opozoriti pred napadom in omogočiti posadki, da se izkrca, je Nemčija v letu 1915 naznanila, da se je nemogoče izogniti nevarnostim za posadke in da vsaki ladji grozi potopitev.

Luksuzna ogromna ladja hitela čez Atlantik
Tega so se zavedali tudi potniki ene največjih britanskih ladij Lusitanie. Bila je luksuzna ladja, ki je merila 240 metrov v dolžino in je lahko plula tudi 25 vozlov oziroma 46 kilometrov na uro, kar jo je dolgo uvrščalo med najhitrejšo ladjo na poti čez Atlantik.

Plula je iz New Yorka v Liverpool in je lahko sprejela tudi 2.000 ljudi. Ob tem je prevažala trgovsko blago, v vojnih časih pa jo je britanska vojska uporabila tudi za prevoz vojaškega materiala. Preden je 1. maja 1915 izplula iz Združenih držav Amerike, je nemško veleposlaništvo v ameriškem časopisju objavilo celo opozorilo, da je ladja potencialna vojaška tarča.

Zadela sta jo dva nemška torpeda
A britanska mornarica je bila močna in potniki so bili prepričani, da bodo obvarovani. Na 202. plovbo Lusitanie se je podalo 1.962 ljudi, od tega je bilo 696 članov posadke. Po šestih dneh so prispeli pred obalo Irske.

"Ko se je parnik bližal Irski, se je strogo na vse strani opazovalo. Govoril sem ravno z nekim prijateljem, kar se je okrog dveh v daljavi 1000 jardov prikazal poveljniški mostič nekega podmorskega čolna. Takoj nato je bilo že videti brazdo belih pen nad izstreljenim torpedom. Lusitania je bila zadeta na prednjem delu. Začul se je glasen razpok. Kosi razbite ladje so zleteli v zrak. Kmalu potem je ladjo zadel drug torpedo in začela se je nagibati na stran krmila," se je usodnih trenutkov spominjal eden od preživelih častnikov, čigar zgodbo po Reutersu povzemata oba osrednja slovenska časopisa tistega časa - Slovenec in Slovenski narod.

Lusitanio je torej prestregla nemška podmornica U-20 in izstrelila dva torpeda. Veličastna ladja se je potopila v nekaj minutah in čeprav je posadka takoj začela spuščati čolne in se trudila z izkrcanjem potnikov, je bilo časa premalo. Reuters v dneh po tragediji poroča, da čolnov na levi strani niso mogli spustiti v morje, ker je parnik ležal na strani: "Ko se je potopil parnik, je potegnil za seboj v vrtinec pet čolnov. Mnogi so poskakali v vodo, a vrtinec jih je potegnil za sabo."

Umrlo je 1.200 ljudi, ogromno otrok
Rešilo se je 764 ljudi, umrlo pa jih je 1198, od tega skoraj 100 otrok. Preživele so prepeljali v bližnje mesto Queenstown. "Mesto Queenstown se je spremenilo v mesto mrličev. Nad en tisoč mrtvih trupel leži po vseh glavnih poslopjih. Morje še neprestano meče trupla na suho," lahko nekaj dni po nesreči beremo v časopisu Clevelandska Amerika (Neodvisen list za slovenske delavce v Ameriki). Pišejo, da je umrlo 115 ameriških državljanov, med njimi šest iz Clevelanda. Med mrtvimi je tudi multimilijonar Alfrid Vanderbilt, ki naj bi do konca ostal na ladji in pomagal reševati druge.

Razjarjena ameriška javnost
Potop potniške ladje je sprožil ogorčenje tako v Veliki Britaniji kot v ZDA, ki so bile v vojni še nevtralne. Ameriška javnost je zahtevala ostre ukrepe proti Nemčiji, medtem ko so se nemške oblasti branile, da je Lusitania prevažala vojaški material in da je torej bila upravičena vojaška tarča. Po britanskih mestih so se razširili nemiri, oplenili so trgovine nemških lastnikov.

Clevelandska Amerika slikovito opiše odziv ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona: "Sprva niti misliti ni mogel, da so Nemci kaj takega povzročili. Takoj se je zaprl v svojo sobo in ni pustil nikogar k sebi. Potem se je podal neopažen na ulico in sam hodil po mestu z globoko povešeno glavo. Čez dve uri se je vrnil. Izjavil je: Globoko sem užaljen nad strašno katastrofo. Toda navdaja me mir, ki je potreben ob takih trenutkih. Jaz vem, da moji ljudje zahtevajo, da odločno in trdno delujem. Naredil bom vse v korist in spoštovanje ameriškega naroda."

Najprej je Nemčiji dal jasno vedeti, da bodo ZDA morale stopiti v vojno, če bodo še naprej napadane trgovske ladje in ogroženi ameriški interesi. Nemčija napadov ni ukinila, je pa poveljnikom podmornic naložila, naj skrbneje izbirajo tarče. A napad na Lusitanio ni ostal pozabljen in tudi zaradi tega so ZDA leta 1917 vstopile v vojno na strani zaveznikov. Lusitania pa je postala pripravno mobilizacijsko sredstvo za ogorčene ameriške mladeniče.