Neenotnost upornikov, ki so se uprli slabim razmeram – predvsem pomanjkanju hrane, pa tudi vzvišenosti nekaterih častnikov, je naraščala in upornost prvega in drugega dne tistega daljnega februarja 1918 je počasi ugašala.

Nekaj minut po sedmi uri zjutraj, po skoraj štiriindvajseturni plovbi, so pred Bokokotorski zaliv prispele okrepitve iz Pulja. Skupino petnajstih ladij so vodile tri bojne ladje razreda Erzherzog: Erzherzog Karl, Erzherzog Friedrich in Erzherzog Ferdinand Max, spremljali pa so jih štirje rušilci in še osem torpedovk. Ladje razreda Erzherzog so bile v primerjavi z modernimi ladjami avstro-ogrske mornarice, kot sta bila razred Radetzky in Tegetthoff (ki so bile opremljene s topovi kalibra 305 mm), že zastarele, vendar vseeno bistveno močnejše od oklepnih križark, kakršna je bila Sankt Georg. V dimenzijah, posadki in debelini oklepa se je Sankt Georg še nekako kosal z razredom Erzherzog, pri oborožitvi pa nikakor ne.

Primarna oborožitev oklepne križarke Sankt Georg sta bila dva topa kalibra 240 mm, v podporo pa je uporabljala še pet topov kalibra 190 mm, medtem ko je imela vsaka izmed treh ladij razreda Erzherzog po štiri tope kalibra 240 mm in dvanajst kalibra 190 mm. Tudi pri oborožitvi s torpedi je bil Sankt Georg z dvema cevema kalibra 450 mm v primerjavi s štirimi cevmi kalibra 533 mm na ladjah razreda Erzherzog v podrejenem položaju. Ob sedmi uri zjutraj so bili na krovu ladje Gäa mornarji postrojeni v zbor. Oboroženi častniki (med uporom so častnikom dovolili nositi osebno oborožitev) so povprašali mornarje, ali naj bo rdeča zastava še izobešena. Nihče od mornarjev se ni oglasil, vendar je vseeno niso sneli, da jih ne bi napadel Sankt Georg. Glasovanja o zastavi so med tem tekla tudi po drugih ladjah. Med prvimi je rdečo zastavo – znamenje upora – snela ladja Monarch, kmalu zatem pa tudi Kaiser Max in Cyclop. Na ladji Kronprinz Erzherzog Rudolf, ki je edina imela izgube, so uporniki sami sneli rdečo zastavo, k čemur je pripomoglo tudi spravljivo ravnanje poveljnika, kapitana bojne ladje Floria, ki je prispeval za družino ubitega mornarja. Mornarji na Sankt Georgu so se tako znašli sami, z vseh strani obkoljeni z ladjami, na katerih je sedaj vihrala cesarska zastava. Ni jim ostalo drugega, kot da popustijo. Uporniški poveljnik Franz Rasch je povprašal mornarje, ki pa so se večinoma izrekli proti zastavi, tako da je izpustil častnike, ki so bili zaprti v svojih kabinah, in se predal. Dve uri po prihodu flotilje iz Pulja, deset minut čez deveto uro dopoldne, je bil upor končan.

Zasedanje naglega sodišča
V naslednjih urah so aretirali okoli osemsto mornarjev, od tega samo z ladje Sankt Georg sto dvajset. Na današnji dan, pred sedemindevetdesetimi leti, je bilo ustanovljeno naglo sodišče, ki je zasedalo do 10. februarja. Štirideset obtoženih mornarjev se je zagovarjalo na sojenju, od tega so jih dvaintrideset izločili in predali v sojenje rednemu vojaškemu sodišču. V dvainsedemdesetih urah je bilo zaslišanih petinosemdeset prič, toda razprava je vseeno trajala dalj časa, kot je bilo predvideno. Zadnjega dne, 10. februarja, je razprava trajala cel dan in celo noč. Končana je bila deset minut pred peto uro zjutraj, sodbe pa so mornarjem prebrali deset minut kasneje, ob peti uri.
Predsednik naglega sodišča, major Ehrenhöfer, je štiri obtožene obsodil na smrt z ustrelitvijo, dva na zaporno kazen, dva pa sta bila oproščena. Po pravilih je moral vsako smrtno kazen potrditi cesar, ki pa se je v tem primeru pravici odpovedal in pooblastil poveljnika kotorskega oporišča, generala Oskarja Gusecka von Glankirchna, da sam odloči. Na smrt so bili obsojeni štirje mornarji: Franz Rasch, rojen 1889 v Přerovu na Moravskem, Anton Grabar (1883) iz Poreča v Istri, Jerko Šižgorić (1889) z otoka Žirje pri Šibeniku in Mate Brničević (1891) iz Jesenic pri Splitu. Franc Bajželj (1894) iz Stražišča pri Kranju je bil obsojen na deset let stroge ječe, Ludvik Szekacs (1899) iz Torontala na Ogrskem (današnja Srbija) pa na pet let stroge ječe, v zaporu v Stari Gradiški. Viktor Žužek (1894) iz Ljubljane in Pavel Ubaldini (1891) iz Milj pri Trstu pa sta bila oproščena.

Proti ostalim upornikom, vseh skupaj je bilo obtoženo tristo šestinosemdeset, je bila obtožnica vložena šele 31. avgusta istega leta. Sodni proces se je pričel 16. septembra; ker pa se je monarhija počasi bližala koncu, je cesar Karel I. izdal pomilostitev vseh upornikov, z izjemo sedmih, ki so medtem umrli ali dezertirali, in enaintridesetih, proti katerim so proces nadaljevali. Ti so bili izpuščeni po 1. novembru 1918, ko je država Avstro-Ogrska dokončno razpadla. Vse do razpada države so bili nameščeni na zaporniški ladji Catarina Gerolimich.

Kako je potekala usmrtitev upornikov
Cesar Karel I. je predal vsa pooblastila v zvezi z usmrtitvijo obsojencev poveljniku kotorskega oporišča generalu Gusecku, ki bi lahko pomilostil na smrt obsojene, vendar se za to ni odločil. Štiri obsojence so odpeljali na morišče in postavili pred strelski vod. Vsega eno uro in petdeset minut po prebrani obsodbi, malo pred sedmo uro zjutraj, je oddelek honveda izvršil smrtno kazen.
Pri večnarodni avstro-ogrski vojski, ki je bila sestavljena iz pripadnikov različnih v monarhiji živečih narodov, so bili za varovanje obtožencev med procesom na naglem sodišče in kasneje za izvršitev smrtnih kazni določeni pripadniki madžarskih kraljevih domobranskih enot (Magyar Királyi Honvédség) – honved. Tudi sicer je bilo med okoli osemsto pridržanimi mornarji malo Madžarov, saj naj bi dosegli poseben dogovor z admiralom Alexandrom Hanso. Precej verjetno pa je, da se mornarji madžarske narodnosti, tako kot mornarji nemške narodnosti, niso v večji meri upirali, saj so bili oboji pripadniki obeh večinskih narodov v monarhiji, ki sta imela posebne pravice v odnosu do preostalih manjših narodov, ki teh pravic niso imeli.
"V temnem hodniku garnizijskega zapora v Kotoru, ki ga je razsvetljevala slaba petrolejka, je predsednik naglega sodišča, major Ehrenhöfer, obsojencem prebral obsodbo: 'V imenu njegovega veličanstva cesarja Avstrije in apostolskega kralja Madžarske [cesar Karel I. je bil v madžarskem delu države znan kot ogrski kralj Karel IV., op. a.] so obsojeni na smrt z ustrelitvijo Rasch, Grabar, Šižgorić in Brničević ...´ Rasch, na videz docela miren, je odgovoril: 'To je justični umor.´ Ehrenhöfer, ki je skušal prikriti, da ga je to pretreslo, se je obrnil k hrvatskemu vojnemu kuratu, katerega so tisto noč poklicali, in mu rekel: 'Prečastiti, sedaj vas čaka težka naloga, da te ljudi pripravite.´ Grabar, Šižgorić in Brničević so se spovedali in obhajali. Rasch je stal ob strani. Ni se želel izpovedati, pač pa se je v nemščini pogovarjal z duhovnikom. Rekel mu je, da je socialdemokrat in mu omenjal 'sonce, ki bo veliko in bleščeče vzšlo v Rusiji´. Ko so jih tistega jutra v zastrtih konjskih vpregah peljali iz Kotora proti morišču, ni smel biti nihče ob cesti ali ob oknih. Na pokopališču v Škaljarih so jim še enkrat prebrali obsodbo. Oddelek vojakov je stal nasproti obsojenim. Poveljeval je neki madžarski stotnik. Rasch je prosil, naj mu ne zavežejo oči. 'Skozi življenje sem vedno hodil z odprtimi očmi,´ jim je rekel. Grabar je še enkrat prosil za milost, zaradi žene in otroka. Zaman. Tiho so odmevale duhovnikove molitve v globoko jutranjo tišino. Nič ni pretrgalo te molitve, edino Rascheva vzklika 'To je justični umor!´ in 'Živila sloboda!´ Bobnar je zabobnal. Ko je stotnik z zamahom sablje dal znak, so odjeknili streli. Vojaki dvakrat niso izvršili povelja, nakar jih je stotnik posvaril. Eden izmed vojakov se je nezavesten zgrudil na tla. Rasch, Šižgorić in Brničević so bili takoj mrtvi, edino Grabar se je težko ranjen mučil. Dva vojaka sta ga rešila muk."

Vloga slovenskih mornarjev pri uporu
Štirinajst mornarjev slovenske narodnosti je aktivno sodelovalo v uporu. Vsi so bili ob koncu upora aretirani in postavljeni pred naglo ali pa pred redno vojaško sodišče. Med najbolj prizadevnimi je bil Viktor Žužek, edini Slovenec, ki je bil postavljen pred naglo sodišče, na katerem so štiri mornarje obsodili na smrt. Žužek je služil na oklepni križarki Sankt Georg, bil je eden izmed petintridesetih Slovencev (izmed šesto trideset članske posadke), opravljal pa je funkcijo disciplinskega podčastnika (Waffenquartiermeister). Po Žužkovem mnenju, ki ga je podal petdeset let po uporu, je zasluge za njegovo srečno pomilostitev pripisal dvema dejavnikoma. Prvi je bil izbira zagovornika na naglem sodišču. Imel je na voljo štiri zagovornike različnih narodnosti, izbral pa je Madžara, po njegovem pričanju, da ne bi bil ožigosan za slovenskega ali jugoslovanskega šovinista. Drugi, verjetno odločilnejši razlog njegove pomilostitve pa je bilo pričanje dr. Kobala, štabnega zdravnika – tistega, ki je oskrbel ustreljenega častnika Zippererja. Kobal je pričal v njegovo korist, saj sta se poznala že od prej – Žužek je nekaj časa pri njem služboval kot pisar. Ravno služba pisarja, ki ga je v tem primeru verjetno rešila, pa je bila razlog, da se je Žužek sploh znašel pred naglim sodiščem. Šime Ujdur, glavni upornik na Sankt Georgu, je Žužka določil, da bo zapisal zahteve upornikov, ki so jih nato predali admiralu Hansi in on naprej generalu Gusecku. Žužek je tudi sodeloval z uporniškim vodjem Raschem, po njegovih navodilih je poizvedoval, kje so nameščene nemške podmornice, ki bi lahko ogrozile uporniške ladje.
Viktor Žužek je bil na procesu na naglem sodišču oproščen krivde in je bil še isti dan, 11. februarja, tudi izpuščen. Naslednji dan se je zglasil v obalnem poveljstvu v Herceg Novem, kjer je bil nemudoma aretiran. Tistega dne so preiskovalci odkrili obremenilno pismo med Žužkom in Gabrijelom Marušičem, radiotelegrafistom z rušilca Balaton. Marušič je bil nepreviden in pisma ni uničil; na Žužkovo srečo pa so ga našli en dan po zaključku sojenja na naglem sodišču, saj bi bil v nasprotnem primeru prav gotovo obsojen na visoko kazen. Žužek je bil do sredine maja 1918 zaprt po raznih zaporih v okolici Kotorja, nato pa z ladjo Sparta prepeljan na Reko, od tam pa z vlakom do Pulja. V Pulju je bil določen za službo na stari ladji Babenberg, ki je bila brez topov in je nudila streho politično nezanesljivim mornarjem.

Med vidnejšemi slovenskimi uporniki je bil tudi Gabrijel Marušič (1890-1967) iz Mirna pri Novi Gorici, radiotelegrafist na rušilcu Balaton, ki je po odstavitvi kapitana fregate Morina postal uporniški poveljnik ladje. Pred vstopom v avstro-ogrsko mornarico je služboval kot poštni uradnik, enako tudi po vojni. Marušič je poleg vodenja rušilca Balaton aktivno sodeloval tudi pri komiteju, ki je upor pripravljal in bil zadolžen za propagando. V obtožnici proti njemu so med razloge zapisali:
"... ker se je 1. februarja 1918 izrazil, da se mora zavzeti poštno poslopje, ker se je oborožil in orožje delil, ker je 2. februarja prostovoljno prevzel poveljstvo na ladji in ker je od ladijskega komandanta zahteval ključe municijskih skladišč in pri tem poudarjal, da so uporniki sedaj v vsakem oziru odločeni, da bodo svoj cilj dosegli, in ker je kasneje med obstreljevanjem Rudolfa ukazal, naj se podkurijo kotli, obenem pa tudi dal navodila, naj se v primeru, če bo pehota streljala, na ta ogenj odgovori ..."
Cesarjeva pomilostitev Marušiča ni dosegla. Kot edini Slovenec je ostal zaprt, skupaj s še tridesetimi voditelji upora. Na prostost je bil izpuščen šele 5. novembra 1918, po devetih mesecih za zapahih, ko je Avstro-Ogrska že razpadla. Po vojni se je vrnil v domači Miren.
Franc Bajželj, uporniški poveljnik ladje Gäa, je bil na naglem sodišču obsojen na deset let stroge ječe. Da se v ječi ne bi počutil preveč "prijetno", so kazen zaostrili, tako da se je moral na vsake tri mesece v zaporu postiti in spati na trdem ležišču. Poleg tega je bil degradiran. Odlomek iz obtožnice se glasi:
"Svojevoljno je odprl skladišče streliva in delil mornarjem orožje. Ves čas med uporom je hodil okrog s pripravljeno pištolo in se večkrat peljal z motornim čolnom na križarko Georg in na druge ladje. Moštvo ga je strumno pozdravljalo in on je odobraval mornarjem odhod na kopno. Iz tega lahko zaključimo, da je imel Bajželj vodilno vlogo pri uporu. Mornarje je z orožjem silil, da so opravljali službo na ladji."

Mornar Ivan Vnuk iz okolice Ptuja je bil obtožen razbitja stenske ure na krovu križarke Sankt Georg, razbijanja častniške menze, za to ker je bil ves čas upora oborožen in je nagovarjal, naj ladijsko topništvo odgovori na ogenj obalnih baterij, ki so streljale na ladjo Rudolf. Nadkurjač Srečko Lovišček (1884) iz vasi Nekovo nad Kanalom je bil obtožen, da je vodil upor na torpednem rušilcu Dinara. Bil je med začetnimi štiridesetimi mornarji, ki jim je sodilo naglo sodišče in je bil kasneje, ob izločitvi dvaintridesetih mornarjev, predan v sojenje rednemu vojaškemu sodišču. Obtoženi so bili še Josip Rodič (1888), strojni narednik iz Ljubljane, Franc Cvelf (tudi Zwölf) iz Predjame, podčastnik v telegrafskem skladišču v Kumboru, mornar Franc Peternel iz vasi Dovje pri Mojstrani, mornar Alojz Gregorin iz okolice Trsta, mornar Andrej Prašelj (tudi Prassel) prav tako iz okolice Trsta, militarizirani delavec Alojz Murn, strojni narednik Jožef Ščuka iz okolice Trsta, mornar Anton Marc iz Bazovice pri Trstu in mornar Jožef Ježek iz Ljubljane.

Josip Rodič in njegova pisma
Mornar Josip Rodič iz Ljubljane je v času upora v Bokokotorskem zalivu služil na ladji Karl VI. Do današnjih dni se je obdržal njegov dnevnik (hrani ga Pomorski muzej Sergej Mašera Piran), pa tudi tri obsežna pisma, ki obsegajo štiriinosemdeset strani. V njih Rodič opisuje razmere, v katerih so živeli zaprti mornarji med časom po zatrtju upora in razpadom Avstro-Ogrske, ko so bili izpuščeni. V njih opisuje slabe bivanjske razmere v zaporu in stalno pomanjkanje hrane – razlog, zakaj so se mornarji sploh uprli. Povzemamo nekaj Rodičevih zapisov:
15. februarja 1918: "V splošnem prejemamo manj hrane kot sicer vojakom pripada. Danes so obroke zopet zmanjšali in prejemamo na 4 internirance po en kruh in po eno konzervo. Tudi druge hrane prejemamo samo po eno četrtino. V tednu smo večkrat brez mesa in takrat dobimo trije en slanik."

2. maja 1918: "Prejel prvi zabojček od doma: 2 zavitka tobaka za pipo, nekaj razrezanega kruha, 2 štruklja, krhlje od hruške, eno kranjsko klobaso, malo suhe slanine, nekoliko piškotov. Štruklji so bili plesnivi, pa vseeno užitni."

Julij 1918: "V dekadi od 1. do 10. julija smo prejeli nekaj bele, prav lepe moke, katero prejemajo le častniki. Kako smo se veselili, vendar enkrat nekaj boljšega. Sicer so že takrat nekateri sumili, ampak – o, joj – ko smo jedli, smo ugotovili, da je bila s petrolejem polita. Da, da, samo kadar je za častnike neužitno, takrat dobimo mi." [...] "To dekado (od 20. do 31. julija) smo namesto kruha prejeli z 4 dni moke po 16 dkg prepečenca dnevno in namesto koruzne moke so nam za 5 dni dali po 3 kg kislega zelja dnevno. Zelje je že črno in je imelo čuden okus. Večina nas je po tem bruhala..."
20. julij 1918: "Zjutraj so nas peljali na kopanje v morje, pa smo imeli hitro dovolj. Kdo se bo kopal s praznim želodcem. Smo raje nabirali školjke za zajtrk."

Slovenec na čelu Sankt Georga
Tri mesece pred uporom v Boki Kotorski je kot poveljnik na ladji Sankt Georg, kjer je bilo jedro upora, služboval Slovenec, kapitan fregate Anton Dolenc iz Loža. Dolenc je službo prevzel konec marca leta 1917 in ostal do 1. novembra istega leta, ko je bil povišan v čin kapitana bojne ladje. Za vodenje ladje tipa Sankt Georg je bil predviden čin kapitana fregate, zato je bil ob napredovanju premeščen, na njegovo mesto pa je bil imenovan kapitan Huber. Že med Dolenčevim poveljevanjem je bila Sankt Georg admiralska ladja, na kateri je bil nameščen kontraadmiral Hansa. Sredi avgusta leta 1917 je postal prvi častnik Zipperer, ki je bil kasneje med uporom težko ranjen. Ob njegovem prihodu na ladjo je kapitan Dolenc v svoj dnevnik zapisal, da naj bi bil Zipperer "v mladosti znan kot pijanec in velika baraba, a naj bi se poboljšal".
Ob prihodu na Sankt Georg je kapitan Dolenc ob pregledu moštva naštel veliko pomanjkljivosti. Razmere na ladji je opisal kot skrb vzbujajoče; mornarji so bili popolnoma brez zaleta, prisotnih je bilo preveč žensk na ladji (žene oficirjev). 12. maja 1917 je Anton Dolenc v svoj dnevnik zapisal: »Ženska gospodovalnost je tu v Boki odurna. Zaradi pomanjkanja hrane je naravnost nemoralno, da se vse ženske silijo na ladje. Poleg tega menijo, da predstavljajo na ladji nekaj posebnega. Pri zakuskah in večjih pojedinah z raznimi povabljenci se razmetavajo dragoceni prehrambni artikli. Proti temu sem brez moči, ker je tudi admiral oženjen, on vse to ščiti in v največji meri izkorišča. Če opazimo kje na morju kak motorni čoln, se prav gotovo vozi v njem ženska. Porabi se po nepotrebnem mnogo bencina, prejemamo pa stalno direktive o varčevanju z njim. Le koliko stanejo državo obroki hrane za ženske, ki stanujejo v raznih naseljih ob obali. Njim prinašajo hrano z ladij in to z motornimi čolni ali s parnimi barkasami. Nekatere teh žensk stanujejo zelo daleč. To so korumpirane in nemoralne zadeve. Meni je to stanje naravnost odvratno.«

Poročanje v takratnih občilih
Upor mornarjev je bil dogodek, o katerem se ni smelo poročati, saj je kot tak predstavljal precejšno sramoto za dunajski dvor. Da se o dogodku ni poročalo, je poskrbela dosledna cenzura tiska. Ne vemo, ali so časopisi takrat vedeli o uporu in o tem pisali, saj - kot je razvidno iz naslovnic časnikov Slovenec in Slovenski narod, ki sta izšla 4. februarja (en dan po koncu upora) -, je bila cenzura zelo prisotna. Tudi vojaški konvoj, ki je krenil iz Pulja proti jugu ob izplutju ni vedel, kaj je njihov cilj. Kapitani na krovih ladij so šele med plovbo prejeli ukaze, v katerih so jim predstavili položaj v bokokotorskem zalivu.

Epilog upora
Kljub ostrini so bile besede kapitana Dolenca na mestu. V poročilu po uporu je bilo ugotovljeno, da je bila prehrana mornarjev nekvalitetna in premajhna, častnikov pa razkošna. Na račun mornarjev so se hranile žene častnikov in njihovi otroci. Tako je bilo tudi ob izbruhu upora, ko je družina admirala Hanse, žena, odrasla hči in trinajstletni sin, bežala iz častniške menze, kjer so bili na kosilu, proti čolnu, ki jih je odpeljal na varno.
Kapitan Dolenc je sicer začel uvajati spremembe, toda po njegovi premestitvi se je življenje na ladji vrnilo v stare tirnice. Dan po koncu upora je poveljnik mornarice admiral Maksimilijan Njegovan izdal ukaz, v katerem je ženskam prepovedal dostop na ladje ter odpovedal vse proslave ali slavnostne večerje.
Konec februarja 1918 je cesar Karel zamenjal tudi admirala Njegovana. Na njegovo mesto je bil imenoval admiral Miklós Horthy de Nagybánya, ki je kot poveljnik avstro-ogrske flote ostal na tem mestu do razpada države, 31. oktobra 1918. Upor je sicer trenutno oslabil mornarico toda vseeno ni imel večjih posledic na potek vojne.

Glavnim trem uporniškim ladjam so vzeli topove in jih dali kopenski vojski, kar ni pretirano zmanjšalo moči mornarice, saj je šlo za tri stare in dokaj zastarele ladje. Ladje, ki so prišle iz Pulja, da bi zatrle upor, pa so v Boki Kotorski ostale do konca vojne.
Rok Omahen