Ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne smo se s Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, politologom, sociologom religije in zelo dobrim poznavalcem Bližnjega vzhoda, pogovarjali na temo dogajanja na tem območju na začetku 20. stoletja in o tamkajšnjih posledicah prve svetovne vojne. Kot je pojasnil, se je obdobje evropskega kolonializma tam začelo že konec 18. oziroma na začetku 19. stoletja in se nadaljevalo tudi po prvi svetovni vojni. Velika Britanija je imela v regiji velik vpliv in podobno velike interese, povezane ne zgolj s samim Bližnjim vzhodom, temveč tudi z obrambo njene kolonialne posesti v Aziji. Britanci pri ambicijah po nadzoru omenjenega območja niso bili osamljeni. Druga evropska država, ki je hotela nadzorovati velik del regije, je bila Francija, s katero je britanski imperij dosegel dogovor o razdelitvi tega dela sveta na interesne sfere.

Leta 1916, sredi morije, ki je potekala predvsem v Evropi, sta tako obe državi dosegli dogovor o razdelitvi Bližnjega vzhoda po koncu vojne in razpadu osmanskega sultanata, ki se ga je prijelo ime po glavnih pogajalcih obeh strani, Britancu Marku Sykesu in Francozu Francoisu Georgesu Picotu. Sporazum je v veliki meri zaznamoval naslednjih sto let, njegov odtis pa je viden predvsem v arbitrarno določenih mejah, v okviru katerih so na ozemlju propadlega Osmanskega cesarstva nastale oziroma bile ustvarjene nove države. S Šterbencem smo govorili tudi o tem, kako je vse to vplivalo na identitete njihovih prebivalcev in kakšno vlogo je v regiji v tistem času igral islam kot prevladujoča religija.

Prva svetovna vojna je v Evropi trajala od 1914 do 1918, ampak na Bližnjem vzhodu so bile evropske vojske dejavne še naprej, čeprav ne druga proti drugi, ampak proti domačemu prebivalstvu. Bi to označili za "naravno" nadaljevanje oziroma neposredno posledico prve svetovne vojne zunaj Evrope?
Rekel bi, da so bile tudi že pred prvo svetovno vojno evropske kolonialne sile globoko navzoče na Bližnjem vzhodu oziroma v širšem muslimanskem svetu. Prva svetovna vojna ni neko unikatno obdobje, ki bi ga lahko izvzeli iz širšega časovnega konteksta. To je namreč obdobje kolonializma, ki se je začelo že na začetku devetnajstega stoletja, ko so Britanci zasedli šejkate na vzhodu Arabskega polotoka. Francozi so leta 1830 zasedli Alžirijo, nato je Velika Britanija zasedla Aden, današnji južni Jemen, leta 1881 je potem Francija zasedla Tunizijo. Britanci so 1882 zasedli Egipt in mu dali status prikritega protektorata, torej formalno ni bil niti kolonija niti protektorat. Bližnji vzhod so evropske kolonialne sile pred vojno že močno zasedle, v vojni pa je postalo plen Velike Britanije in Francije še vse tisto, kar ni bilo razdeljeno. Evropejci so že pred tem obdobjem uporabljali silo, večkrat pa še po prvi svetovni vojni. Leta 1920 Britanci zatrejo veliki upor v Iraku, pri čemer je bilo 6.000 mrtvih. Francozi pa leta 1925 v Siriji zatrejo upor Druzov in ubijejo veliko število civilistov. Nato spet Britanci zatrejo upor Palestincev med letoma 1936 in 1939. Obdobje pred prvo svetovno vojno in po njej, vse do konca kolonializma, lahko tako obravnavamo kot celoto, za katero je značilna brutalna uporaba sile za dušenje uporov.

Bližnji vzhod kot tudi bolj oddaljeni predeli sveta so za evropske kolonialne sile tudi v času najsrditejših bojev v Evropi pravzaprav veljali za območja, ki samoumevno pripadajo njim. Že v prvi polovici vojne, ko še ni bilo jasno, kakšen bo njen izid v Evropi, sta Francija in Velika Britanija začeli pogajanja o medsebojni povojni delitvi Bližnjega vzhoda in jih končali s sporazumom Sykes-Picot. Preden preideva na druge teme, povezane s tem vprašanjem – ali lahko pojasnite, zakaj je bila ta regija tako zanimiva za vse evropske kolonialne sile?
Prvič, ker gre za neposredno soseščino Evrope. Evropske kolonialne sile so želele imeti pod nadzorom svoje neposredno sosedstvo. Ob tem ne pozabimo, da severna Afrika in Bližnji vzhod zaobjemata nekatere najpomembnejše morske poti oziroma strateške točke, kot so Gibraltar, Sueški prekop in tudi ožina Bab el Mandeb med Rdečim in Arabskim morjem. Britanci so recimo leta 1839 Aden zavzeli zato, da bi zavarovali pomorsko pot do Indije. Tretji razlog pa je seveda ta, da je bila na Bližnjem vzhodu že odkrita nafta. Ne pozabimo, da prvo odkritje nafte in začetek komercialnega izkoriščanja segata v leto 1908, ko so Britanci našli nafto v jugozahodnem Iranu v pokrajini Huzistan, in že leta 1909 so ustanovili podjetje Anglopersian Oil Company oziroma današnji BP. Razlogi so torej bližina, strateška pomembnost in surovine, za obdobje kolonializma pa je nasploh značilno, da so velike sile delovale po načelu "več kot nadzorujemo, bolje je". Francija je recimo že med prvo svetovno vojno novačila vojake v Alžiriji, ki jo je obravnavala kot del Francije. Govorilo se je, da tako, kot je Pariz razdeljen s Seno, naj bi Francijo delilo Sredozemsko morje. Že po letu 1870, ko je Francija izgubila vojno s Prusijo, so začeli novačiti afriške rekrute v francosko vojsko.

Sporazum Sykes-Picot je povsem izključeval lokalno prebivalstvo iz odločanja o njegovi usodi. Britanci pri risanju meja predvidenih držav niso upoštevali, niti obstoječih meja posameznih provinc znotraj Osmanskega cesarstva. Kakšne posledice je to imelo za Bližnji vzhod?
Če postavimo sporazum Sykes-Picot iz let 1915/1916 v kontekst treh dejanj, je videti še bolj perfiden. Prvo je Husein-McMahonova korespondenca, torej izmenjava pisem med britanskim visokim komisarjem v Egiptu Henryjem McMahonom in Huseinom Ibn Alijem Al Hašimijem, ki je nadzoroval Hedžaz, zahodni pas Arabskega polotoka s svetima mestoma Meko in Medino. To dopisovanje je potekalo med julijem 1915 in februarjem 1916, odločilno pa je bilo pismo, ki ga je McMahon 24. oktobra 1915 poslal Huseinu. V njem je predlagal quid pro quo, a zelo zvito in perfidno, kot so Britanci znali. McMahon je rekel: "Če se Arabci udeležite vojne na naši strani proti Osmanskemu cesarstvu, vam bomo pripravljeni priznati neodvisno arabsko državo na celotnem Bližnjem vzhodu z dvema izjemama, in sicer ozemlji zahodno od območij Damask-Homs-Hama-Alepo ter dvema osmanskima provincama Basra in Bagdad." Tako rekoč istočasno, ko so Arabcem obljubljali neodvisnost, pa sta se Sykes in Picot pogovarjala o razdelitvi interesnih sfer. Ni bilo torej mogoče pričakovati, da bodo dali Arabcem neodvisnost na celotnem ozemlju, če so si ga Francozi in Britanci razdelili med seboj. Da bi bil položaj še bolj perverzen, pa so Britanci 2. novembra 1917 izdali Balfourjevo deklaracijo, s katero so na območju Palestine, kjer naj bi Arabci tudi dobili neodvisnost, judovskemu ljudstvu obljubili nacionalni dom. Britanci so to ozemlje tako obljubljali Arabcem, hkrati pa so si ga delili s Francozi in ga obljubljali sionističnemu gibanju. Čeprav so se Arabci decembra 1916 vključili v prvo svetovno vojno na strani Britancev, pri čemer je bil vezni člen znameniti Lawrence Arabski, in dosegli tudi nekatere pomembne zmage, po prvi svetovni vojni niso dobili svoje neodvisne države. Britanci so Huseinova sinova, Feisala in Abdulaha, sicer postavili na čelo novih tvorb, a Arabci so bili vendarle izigrani.

Kar zadeva same meje, pa so bile te bolj ali manj arbitrarne in so služile konkretnim interesom kolonialnih gospodarjev. Glede na sporazum Sykes-Picot je največjo spremembo doživela t. i. velika Sirija, ki je skozi velik del zgodovine obsegala ne zgolj današnjo državo Sirijo, temveč tudi današnje Libanon, Jordanijo in Palestino, se pravi Izrael in zasedena palestinska ozemlja. Velika Sirija je obsegala celo del današnje južne Turčije. Kolonialni gospodarji pa so, da bi lažje nadzorovali ta območja, to veliko Sirijo razbili na več držav. Francozi so upoštevali svoje tradicionalne zaveznike na Bližnjem vzhodu, sirske Maronite na gori Libanon, ki so želeli imeti svojo državo. Francija je tako za jedro novoustanovljenega Libanona vzela s kristjani, Maroniti, naseljeno goro Libanon, dodali pa so še večinsko sunitska mesta Tripoli, Bejrut, Sidon in dolino Beka ter Džamal Amel na jugu, območji, kjer so večina šiiti dvanajstniki. Delitve so bile zares arbitrarne. V posamezne države so združili različne verske skupnosti. Zato je Libanon danes versko tako kompleksen. Zaradi teh delitev pa je mogoče z Libanonom na neki način manipulirati. Britanci so medtem z umetnim risanjem meja iz treh osmanskih ejaletov, Basra, Bagdad, Mosul, leta 1921 naredili Irak, istega leta pa iz dela predhodne velike Sirije Transjordanijo. Na čela teh držav so postavili njim zveste dinastije, konkretno Hašemite. Iraški prestol je zasedel Feisal, v Transjordaniji pa Abdulah, oba sinova Huseina ibn Alija, Britanci pa so računali na njihovo zvestobo in jo tudi imeli. Dokler so bili Hašemiti na oblasti v Iraku do leta 1958, je bila ta država trdnjava britanskega vpliva na Bližnjem vzhodu. Medtem ko so revolucionarni oficirji po zgledu Egipta zrušili monarhijo v Iraku, pa je ostala Jordanija vse do danes trden britanski branik.

V primeru Iraka je bil razlog, da ta država danes vključuje Basro, Bagdad in Mosul, interes Britancev, da nadzorujejo tamkajšnja naftna polja.
Interesi so bili bodisi postaviti svoje zaveznike bodisi razbiti večjo moč arabskih držav oziroma onemogočiti njihovo morebitno združevanje. Zagotovo ni presenečenje, da je bila poglavitna ideja arabskega nacionalizma združevanje arabskih držav v eno samo močno tvorbo in odprava vsakršnih zunanjih vplivov.

Osmansko cesarstvo je sicer ohlapno, ampak vendarle povezovalo različne etnične skupine, tudi verske skupnosti. Ob razpadu so torej evropski kolonialisti te skupine razdelili v nove administrativne enote. Kako je to vplivalo na identiteto prebivalcev Bližnjega vzhoda, ki so naenkrat postali Iračani, Jordanci itd.?
Tisto, s čimer je Osmansko cesarstvo identitetno najbolj združevalo te predele, je bila religija. Ne govorimo namreč zgolj o Osmanskem cesarstvu, ampak tudi o Osmanskem kalifatu, ki je trajal med letoma 1517 in 1924, ko ga je ukinil Atatürk. Muslimani so se počutili del večje muslimanske skupnosti ume. Celo indijski muslimani so leta 1924 ukinitev kalifata obžalovali, ker so vedeli, da se bolj na simbolni, deloma pa tudi na dejanski ravni ukinja enotnost muslimanskega sveta. Glede identitete v teh novih državah pa je treba povedati, da je na Bližnjem vzhodu oziroma v arabskem svetu državna identiteta šibka. Iraška, sirska, egipčanska, libanonska identiteta so praviloma šibkejše, kot so poddržavne in naddržavne identitete. Poddržavne so etnične, recimo Kurdi imajo svojo, tudi plemenske, naddržavne pa so religijske, torej da se ljudje bolj identificirajo z muslimansko umo oziroma panislamskimi gibanji. Religijske identitete pa so tudi poddržavne. Samo Irak poglejmo. Ko so ga Američani leta 2003 napadli, so se številni novinarji in manj poučeni opazovalci spraševali, kaj bodo naredili Iračani. To je bila velika napaka. Jasno je bilo namreč, da bodo prevladale religijske identitete, predvsem sunitska in šiitska dvanajstniška. Na tej osi je potem tudi izbruhnila državljanska vojna. Še danes, ko te delitve malce popuščajo, še vedno niso odpravljene. Med naddržavne identitete lahko štejemo tudi arabsko, torej povezovanje s panarabskimi cilji oziroma arabski nacionalizem. Ta je bil vedno močna ideologija in ni naključje, da je prav Irak, ki je naprej dobil neodvisnost in vstopil v Društvo narodov, začel promovirati idejo združevanja arabskih držav. Znotraj Iraka pa je vprašanje identitet še bolj kompleksno. Ko so bili na oblasti suniti, kar so bili ves čas do leta 2003, so hoteli Irak povezati v širšo arabsko identiteto. Ko so bili na oblasti šiiti oziroma Kurdi in Turkmeni, pa so se začeli obračati proti vzhodu in začeli poudarjati iraško identiteto. Identitete na Bližnjem vzhodu so torej izjemno kompleksne, praviloma pa so nad- in poddržavne močnejše kot državne.

Kakšno vlogo je na tem območju v času med prvo svetovno vojno oziroma takoj po njej igrala religija, v tem primeru islam? Britanci so recimo razmišljali, da bi nastavili njim naklonjenega kalifa, tudi ker bi tako preprečili morebiten poziv k uporu sunitskih muslimanov v Indiji proti britanski nadvladi. Je takrat islam že bil nekakšen koheziven element z mobilizacijskim potencialom, kot je postal leta 1928 z nastankom Muslimanske bratovščine?
Že v času kolonializma so bili prvi veliki upori islamsko navdihnjeni. Prva uporniška gibanja proti kolonialnim gospodarjem so bila vsa identitetno islamska. Res pa je, da so proti koncu kolonialnega obdobja na površje začela prihajati bolj sekularna gibanja, ki so hotela neodvisnost, in so potem tudi prevzela oblast v bližnjevzhodnih državah. Islamska identiteta in identificiranje z Osmanskim kalifatom sta sicer bila pomembna, ni pa to bila prevladujoča oziroma edina identiteta. Ponovni vzpon islama pa je sledil po junijski vojni leta 1967 (med Izraelom in sosednjimi arabskimi državami, op. a.), do takrat pa so od konca kolonialnega obdobja prevladovale sekularne ideologije, predvsem arabski nacionalizem, ki ga je promoviral Gamal Abdel Naser. Nastanek Muslimanske bratovščine leta 1928 je sicer pomembna prelomnica, ampak dejansko je islam stopil v ospredje, govorimo o ponovnem dvigu islama, po šestdnevni vojni leta 1967. Zgodil se je pojav, ki ga predvideva koncept kulturne obrambe, torej če nastane trk med dvema religijskima skupnostma, se okrepi njuna identiteta. Če ima ena izmed njiju občutek, da zunanja religijska skupnost dominira, se začne krepiti religijska identiteta dominirane skupnosti. Religija v teh primerih začenja prevzemati vlogo nacionalizma. Prav to vlogo odporniškega nacionalizma je tako začel islam prevzemati po leta 1967.

Glede meja bi še tole vprašal. V letih, ko je t. i. Islamska država (IS) nadzorovala dele ozemlja Iraka in Sirije, še posebej obmejni pas, je skupina simbolno porušila mejne prehode med državama kot znak nepriznavanja kolonialnih meja. Gre tu zgolj za fantazije džihadistov oziroma koliko je takšno nepriznavanje teh meja danes prisotno?
Kot sem rekel, je predvem arabski nacionalizem deloval v smeri nastanka večje, skupne arabske države. Ne pozabimo, deloma se je ta projekt že začel uresničevati leta 1958, ko sta Egipt in Sirija ustanovila Združeno arabsko republiko. Ko je padla iraška monarhija istega leta, so številni pričakovali, da se bo tej državi pridružil tudi Irak. To združevanje se je torej na neki način že začelo. A že ta prva tvorba, Združena arabska republika, je pokazala, da bo to združevanje v konkretnem smislu težko. Združevali so se namreč elitni in upravni aparati dveh držav. Ker so Egipčani prevladali, so Sirci že čez štiri leta izstopili. Rekel bi, da na neki deklarativni ravni Arabci sicer govorijo, da so meje arbitrarne, da bi bilo treba bolj sodelovati, navsezadnje je bila zato ustanovljena Arabska liga, ne vidim pa pomembnih skupin, ki bi konkretno načrtovale združevanje arabskih držav. Mogoče so radikalne islamistične skupine, kot je IS, šle korak naprej, torej da so dejansko začele negirati določene meje. Glede meja pa naj povem še tole. Ker je Bližnji vzhod že danes velika katastrofa, velik požar tako rekoč, ki se šele v zadnjem času zelo polagoma umirja, je treba jasno povedati, če bi kdo dobil idejo, da bi bilo treba te meje, ker so arbitrarne, porušiti in vzpostaviti bolj naravne, dobimo novo katastrofo. Zopet bi se odprla Pandorina skrinjica. Nenadoma bi se cela vrsta skupnosti začela združevati in razdruževati. Ni naključje, da Izraelci velikokrat, tudi pred kratkim, izražajo idejo, češ ali ne bi bilo za Bližnji vzhod bolje, če bi redefinirali meje. Izrael pri tem zanimajo predvsem lasten vpliv, ozemlje in voda in nemara se zaveda, da bi z novim risanjem meja sledila nova katastrofa – večja, kot je katastrofa v okoliških državah, večji je vpliv Izraela na Bližnjem vzhodu.

Ustanovitev Izraela kot enega izmed regionalnih kolonialnih projektov ima korenine predvsem v britanski odločitvi iz leta 1917, da del takratnega Osmanskega cesarstva nameni judovski domovini. So bili motivi Londona takrat kratkoročni, vezani predvsem na potek vojne oziroma judovsko podporo v njej?
Obstajajo štirje razlogi, zakaj je vlada Davida Lloyda Georgea izdala Balfourjevo deklaracijo (po avtorju, zunanjem ministru Arthurju Balfourju, op. a.), kratko pismo, ki so ga poslali lordu Rotschildu, visokemu predstavniku britanskega sionističnega gibanja. Prvi je strateški. Britanci so namreč hoteli zavarovati povezavo med svojimi kolonialnimi posestmi v Afriki, katerih središče je bil Kairo, in posestmi v Aziji oziroma v Indiji s središčem v Delhiju. Povezava Kairo-Delhi je bila zavarovana v celoti razen v točki Palestine, ki jo je nadzorovalo Osmansko cesarstvo. Ker pa je bil ta takrat že pod močnim vplivom nemške vojske, je Britance precej skrbelo, kaj če Nemci presekajo to povezavo med britanskimi afriškimi in azijskimi posestmi. Mislili so torej, da če vzpostavijo sionistično judovsko državo, dobijo zvestega zaveznika, ki bo zanje branil ta del, ki ga prej niso nadzorovali. Drugi razlog je bil čisto operativne narave. Britanci so menili, sicer napačno, da Rusijo vodijo Judje. Protijudovske ideje, po katerih Judje iz ozadja vladajo državam, so bile močno prisotne in Britanci so menili, da če sionističnemu gibanju dajo to obljubo, Rusija ne bo izstopila iz prve svetovne vojne. Obe predpostavki sta bili napačni. Tretji razlog je bil, da so hoteli Britanci ZDA, ki so aprila sicer že formalno stopile v vojno proti Nemčiji, spodbuditi, da bi začele dejavneje pošiljati vojaške enote v Evropo. Spet so namreč napačno menili, da ZDA vodijo Judje, in spet so mislili, da če dajo sionističnemu gibanju državo, bodo ZDA dejavneje stopile v vojno. Tudi to pa je bila napačna predpostavka. Od treh milijonov Judov, živečih v ZDA, jih je bilo zgolj 12.000 sionistov. Res pa je, da je po Balfourjevi deklaraciji število sionistov začelo močno naraščati.

Četrti razlog pa je nemara najzanimivejši in najbolj ideološki in je še danes prisoten ter ga moramo razumeti, ko obravnavamo odnos ZDA do Izraela. Ne pozabimo, da je bil David Lloyd George strasten krščanski sionist. Pripadal je ultrakonservativnim protestantom, ki so verjeli, da je vse zapisano v Svetem pismu dobesedna resnica. Ker v Svetem pismu v Janezovem razodetju piše o drugem prihodu Jezusa Kristusa na Zemljo, so krščanski sionisti verjeli, da se bo to dejansko zgodilo in da je treba delovati v tej smeri. V Svetem pismu je hkrati zapisano, da bo Jezus Kristus prišel drugič na Zemljo šele, ko bo rekonstruiran svetopisemski Izrael. Navsezadnje že v Genezi piše, da je Bog obljubil Abrahamu Kanaan oziroma Palestino. Vse to so ljudje, ki so dobesedno razumeli Sveto pismo, upoštevali. Mislili so, da če hočejo, da Jezus Kristus drugič pride na Zemljo, morajo najprej rekonkstruirati svetopisemski Izrael. Zato je David Lloyd George skupaj z Arhurjem Balfourjem, ki je bil v določeni meri tudi krščanski sionist, dejal, da bosta judovskemu ljudstvu omogočila, da bo prišlo nazaj v Palestino in začelo graditi svojo državo. Danes je to treba upoštevati, ker so najpomembnejša politična baza Donalda Trumpa evangelijski kristjani, ki se v veliki meri prekrivajo s krščanskimi sionisti. Na vprašanje, zakaj je Trump decembra lani razglasil, da bodo ZDA priznale Jeruzalem za glavno mesto Izraela, se odgovor glasi, da je to naredil, da bi ugajal evangelijcem oziroma krščanskim sionistom. V ZDA je krščanskih sionistov najmanj 80 milijonov, seveda pa so izrazito močni podporniki Izraela, ki mu celo velevajo, naj jim niti slučajno ne pade na pamet vračanje zasedenih ozemelj Palestincem. Če bi Izrael vrnil kaka ozemlja, namreč ne bo drugega prihoda Jezusa Kristusa. Najnevarnejše ideje pa so ideje krščanskih sionistov, ki menijo, da se bo drugi prihod Jezusa zgodil šele po tem, ko bo obnovljen Salomonov tempelj. Da bi tega obnovili, pa je treba porušiti Haram al Šarif in Kupolo na skali. Če bi se to zgodilo, pa smo pred tretjo svetovno vojno.

Vrnil bi se na obdobje prve svetovne vojne. Današnjo sliko Bližnjega vzhoda je omogočil razpad Osmanskega cesarstva, ki pa je bilo tik pred razpadom vendarle v fazi reformiranja. Je bilo mogoče, da bi se tisti imperij reformiral in obstal?
Res je, da je prišlo do gibanja Tanzimat, ki je hotelo notranje revitalizirati imperij, pa tudi do mladoturškega gibanja. Vse to so bili poskusi, kako ohraniti imperij. Ta je sicer že prej začel t. i. obrambno modernizacijo, v času sultana Mahmuda II. Med letoma 1808 in 1839 so začeli prevzemati zahodne vojaške modele, kar je privedlo do tega, da so na koncu Nemci prevladovali v osmanski vojski. Imperij si je torej prizadeval revitalizirati in modernizirati, saj je vedel, da je bil že nekaj časa t. i. bolnik iz Bosporja. Navsezadnje se je v prvi svetovni vojni Osmansko cesarstvo dobro borilo. Ne pozabimo, da so na ozemlju Iraka Britance sramotno porazili, tudi v Galipoliju so med aprilom in decembrom 1915 ubili 7.000 avstralskih in novozelandskih vojakov, ko so Britanci neuspešno osvajali Dardanele. Osmansko cesarstvo je bilo v marsičem močno, verjetno pa je bil eden izmed razlogov, zakaj je začelo razpadati, prav njegova etnična raznolikost. Kot sem rekel, je Britancem Arabce uspelo zmotivirati za upor, pri čemer so se naslanjali na njihovo arabsko identiteto. Očitno so bile te identitete, torej arabska proti turški, že močnejše, kot je bil skupni imenovalec sunitski islam.

Omenili ste francosko bombardiranje v Siriji leta 1925 in pred tem britansko bombardiranje v Iraku. Če se ne motim, so prvo bombardiranje iz zraka leta 1911 izvedli Italijani, in sicer v Libiji. Bližnji vzhod je bil tako že pred 100 leti nekakšen vojaški laboratorij za evropske oziroma zahodne sile. Še danes smo priča testiranju vojaške tehnologije na tem območju, naj omenimo samo brezpilotna letala.
Res je. Če kje, potem na Bližnjem vzhodu in v muslimanskem svetu velja pregovor "historia magistra vitae est" oziroma zgodovina je učiteljica življenja. Marsikaj, če ne večji del tega, kar opazujemo danes glede odnosa Zahoda do muslimanskega sveta, je bilo močno prisotno že v času kolonializma. Prvi negativni element kolonializma je bilo izjemno brutalno zatiranje vsakršnih uporov. Praviloma pa so te upore dušili iz zraka. Pri tem je prisotna rasistična domena, da so življenja kolonialnih vojakov v primerjavi z domačini toliko vredna, da jih ne gre ogrožati s kopenskim vojskovanjem, pri dušenju uporov iz zraka pa so največkrat umirali civilisti. Ko so Francozi upor leta 1925 zatirali že drugič, so iz zraka in s topništvom sistematično bombardirali Damask in pri tem ubili 1.400 civilistov. Ta podmena je prisotna tudi v Afganistanu. Barack Obama je od tam umaknil večino enot, da ameriški vojaki ne bi več umirali, izrazito pa je povečal napade z brezpilotnimi letali. Spet je prisotna domneva, da so življenja ameriških vojakov več vredna kot življenja domačih civilistov. Ne pozabimo, da je večina pobitih domačinov civilistov, ne bojevnikov, in da so v Afganistanu teroririzirana celotna ozemlja, na katerih prebivalstvo nenehno posluša ta letala in nikoli ne vedo, kdaj bo padla kakšna bomba. Ob tem je prisoten še kulturni rasizem. Kolonialni gospodarji so muslimane obravnavali kot manjvredna bitja. Evelyn Baring, neformalni britanski upravitelj Egipta med letoma 1883 in 1907, je nekoč izjavil, da so "Arabci preveč otročji, da bi vedeli, kaj je dobro zanje".

Podobna stališča so imeli tudi Winston Churchill in številni drugi politiki, ki so danes tako cenjeni.
Tudi lord Balfour je na vprašanje o interesih domačinov v Palestini odvrnil, da ti interesi, parafraziram, niti niso tako pomembni. Sestavni del tega rasizma pa je bilo tudi stigmatiziranje islama, ki naj bi bil retrogradna, izrazito nazadnjaška, agresivna, fanatična religija. Kolonialni gospodarji so v kolonialnem obdobju zato islam izrinjali iz javnega prostora. Gre za politike sekularizma, ki ga pa ne smemo zamenjati s sekularizacijo. Sekularizem namreč pomeni zavestno politično delovanje proti religiji. Menili so, da če teh območij ne bodo deislamizirali in vesternizirali, bodo za vedno ostala nazadnjaška. Treba pa je vedeti, da kolonialne sile na Bližnjem vzhodu niso mogle preprosto reči, da prihajajo z namenom ropanja in nadzorovanja, ampak so potrebovale neko legitimizacijo. Priskrbeli so jo orientalisti, ki so rekli, da tem območjem prinašajo civilizacijo. Rudyard Kipling je tako govoril o "bremenu belega človeka". Začetek kolonializma pravzaprav pomeni vdor Napoleonovih sil v Egipt leta 1798. Ena glavnih nalog Francozov, ki so tja prišli, je bila ta, da so s seboj pripeljali precejšen del francoske akademije znanosti in umetnosti, ki je začela na vse mogoče načine znanstveno obdelovati Egipt in izsledke zbirati v debelih knjigah. Na ta način so pokazali, poglejte, kaj naša znanost zmore. Vam, Egipčanom, izročamo svoje znanstvene izsledke o vas in vas na ta način vlečemo iz vašega večnega nazadnjaštva.

Vzporednica z današnjim časom je zelo očitna. Vsa ta imperialna prirejanja meja in prevzemanje nadzora nad celotnimi deli sveta v tistem času so vsaj v britanskih diplomatskih krogih imenovali Velika igra (The great game ang.). Prav takšno "igro" danes spremljamo najočitneje v Siriji, tudi v Jemnu, kar kaže, da ni interes Zahoda glede te regije po stotih letih prav nič manjši.
Rad bi opozoril, da ko govorimo o Siriji in Jemnu, poteka v obeh državah katastrofalna vojna, a v Siriji so divjale tri fronte. Sirija je bila arena, v kateri so se spopadali zunanji akterji. Po mojem mnenju je v Siriji najpomembnejša fronta sunitsko-šiitska oziroma savdsko-iranska. Ta je najbolj rušila Sirijo, a tudi v tem primeru ne pozabimo, da so to Pandorino skrinjico, to dinamiko med suniti in šiiti oziroma med Savdsko Arabijo in Iranom, odprli Američani z napadom na Irak leta 2003. Ko so zrušili sunitskega oblastnika v Iraku Sadama Huseina, so prvič po letu 1638 omogočili šiitom dvanajstnikom, da so prišli na oblast, s tem pa so izjemno povečali vpliv šiizma in Irana. To je potem v Siriji Savdska Arabija hotela presekati. Druga fronta pa je geostrateška. Očitno je obstajala v Siriji tekma med zahodnimi silami, ki so bile zelo dojemljive za argumente upornikov in so jih tudi oboroževale, in Rusijo. Ta je stala ob strani režimu Bašarja Al Asada in mu omogočila, da je ostal na oblasti. Zahodnjaki so verjetno hoteli Rusijo izriniti z Bližnjega vzhoda in ji vzeti edino sredozemsko pomorsko oporišče Tartus. Na drugi strani pa je Rusija prek Tartusa najprej hotela zavarovati svojo navzočnost na Bližnjem vzhodu, ko pa je Vladimir Putin videl, da je njegova vojaška dejavnost v Siriji izjemno učinkovita in da je postala Rusija odločilna sila v Siriji, je začel prek te države dokazovati, da svet ni več unipolaren, ampak multipolaren. Rusija je tako Zahodu sporočala, da svet ni več svet ene same supersile, ampak je svet več sil, med katerimi so tudi oni in jih bo treba v Siriji upoštevati. Strinjam se, da je Sirija še vedno predmet strateškega spopadanja, po drugi strani pa je tudi res, da se Američani v zadnjem času v določeni meri umikajo z Bližnjega vzhoda. Prvi razlog je ta, da ZDA s proizvodnjo nafte iz skrilavcev postajajo samozadostne, drugi pa je ta, da je, kot je izrecno govoril Obama, geostrateško središče za Američane postala jugovzhodna Azija. Američani dobro razumejo, da se bo boj za primat v prihodnosti bil z Ljudsko republiko Kitajsko, kljub temu pa je zanje bistveno, da ostanejo prisotni na Bližnjem vzhodu. Navsezadnje Kitajska okoli 60 odstotkov nafte, ki jo uvaža, pridobi od tam. Za ZDA je tako vitalnega pomena, da imajo neki nadzor nad temi območji. Peto ameriško ladjevje je nameščeno v Perzijskem zalivu, da bi lahko ob morebitnem in verjetnem konfliktu s Kitajsko to odrezali od nafte. Ne pozabimo, da se tudi Kitajska vmešava v tekmo za Bližnji vzhod, sicer bolj subtilno, na mehak način, želi z vsemi dobro sodelovati in poudarja, da je treba ohraniti mir in stabilnost.

Strah Zahoda pred Rusijo na Bližnjem vzhodu je bil prisoten že pred 100 leti. Ko so se delila vplivna območja, je Velika Britanija zelo pazila, kje bi lahko imela Francija svoj pas, ki bi služil kot tamponsko območje pred ruskim vplivom.
Ta izraz Velika igra se nanaša predvsem na srednjo Azijo, na Afganistan. Britance je vedno skrbelo, da bi se Rusi lahko približali njihovemu indijskemu imperiju, dragulju v kroni. Ni naključje, da so Britanci prav v delu Indije, ki je danes Pakistan, nastanili več kot polovico svojih vojakov, da morebiti Rusija ne bi prek Afganistana poskušala prodirati v Indijo. Vemo, da so Britanci bili tri vojne v Afganistanu. Ne pozabimo pa, da je med staro imperialno in današnjo Rusijo tudi Sovjetska zveza hotela biti prisotna na Bližnjem vzhodu. Najprej prek Egipta, ko pa je Naser pregnal sovjetske svetovalce, pa se je povezala z Irakom in Sirijo. Če gledamo na to regijo strukturno, lahko rečemo, da je imel Bližnji vzhod največ možnosti za avtonomno delovanje prav v času hladne vojne, ko je bilo dominantno jedro razdeljeno na ZDA in Sovjetsko zvezo. Bližnjevzhodne države so lahko izkoristile hladno vojno in začele delovati malce bolj avtonomno. Sadam Husein je to dobro razumel in pričakoval, da bodo po koncu hladne vojne Američani obnovili ta trdi prijem. Razumel je podrejenost periferije in je hotel diverzificirati iraško gospodarstvo, da ne bi bil odvisen zgolj od izvoza nafte. Imel je izjemno močno vojsko, ki jo je pridobil med vojno z Iranom, zaradi tega pa se je novemu hegemonu, ZDA, zdel nevaren, da bi lahko ogrozil dominacijo jedra na Bližnjem vzhodu.

Zdaj sva prišla že v neko povsem drugo obdobje.
Res je, a vse je povezano.