Ob deseti uri in trideset minut tega dne je italijanski veleposlanik Giuseppe Gualtieri d´Avarna avstro-ogrskemu zunanjemu ministru grofu Buriánu izročil noto z vojno napovedjo kralja Viktorja Emanuela III. Zunanji minister je po prejemu note nemudoma obvestil cesarja Franca Jožefa I. (1830–1916) in ministrskega predsednika grofa Karla von Stürgkha (1859–1916) ter poveljnika generalštaba cesarsko-kraljeve vojske generala in kasnejšega feldmaršala Franza Conrada von Hötzendorfa (1852-1925). Vojna na jugozahodu monarhije se je pričela.

Na jugozahodni fronti
Soška fronta, ki se je raztezala na dolžini devetdeset kilometrov ob reki Soči, od Rombona do Jadranskega morja, je bila del šeststokilometrske jugozahodne fronte, ki je potekala od prelaza Stelvio na italijansko-švicarsko-avstrijski meji in preko Tirolske, Karnijskih Alp ter Posočja do morja. Italijani so načrtovali prodor v osrčje monarhije. Pot bi jih vodila prek Beljaške in Celovške ter Ljubljanske kotline v smeri vzhoda oziroma severovzhoda proti Dunaju. Avstro-ogrski generalštab je glede na moč italijanske vojske predvideval, da bi jih avstrijski branitelji lahko zaustavili nekje na območju ljubljanske kotline, kar pa se na srečo naših prednikov ni zgodilo. Na postavitev obrambne linije so vplivale predvsem naravne danosti, saj so gore predstavljale mogočno oviro vsaki vojski, ki bi jih želela prečiti. Po drugi strani pa so gore, ki so ščitile pred prodorom sovražne vojske v notranjost monarhije, predstavljale svojevrsten izziv tudi za branitelje, ki so morali vzpostaviti obrambne položaje v živi skali, na nadmorski višini tudi nad dva tisoč metri.

Na večinoma težko prehodnem gorskem območju soške fronte, pa tudi na nižjem kraškem terenu in v zaledju se je zbralo do tedaj nevideno število vojakov. Prek milijon mož sta vojskujoči strani premestili na območje; avstro-ogrski branilci so zbrali štiristo petdeset tisoč, Italijani pa kar sedemsto tisoč vojakov. Poveljstvo nad italijansko armado na soški fronti je prevzel general Luigi Cadorna, kasneje maršal Italije [čin je bil enakovreden feldmaršalu v Avstro-Ogrski], nasproti pa mu je stala avstro-ogrska peta armada pod poveljstvom generala pehote (General der Infanterie) in kasnejšega feldmaršala Svetozarja Borojevića von Bojne (1856–1920). Na tirolskem odseku fronte so Italijanom stali nasproti vojaki enajste avstro-ogrske armade pod poveljstvom generalpolkovnika (Generaloberst) Viktorja Dankla von Krásnika (1854–1941) in kasneje generalpolkovnika in kasnejšega feldmaršala Franza Rohra von Dente (1854–1927). Vsi trije visoki častniki pa sprva niso bili plemiškega porekla in so plemiške nazive dobili med vojno, kot priznanje za izjemne zasluge na fronti.

Italijani korakajo proti meji
Okoli polnoči s 23. na 24. maj je italijanska armada, ki je štela okoli dvesto petdeset tisoč mož, prišla do avstro-ogrsko-italijanske meje. Še preden so prišle do mejne črte, so avstro-ogrske obmejne baterije s Predela in območja Rabeljskega jezera odprle ogenj na prihajajočo vojsko. Spopad je bil kratke narave, saj je avstrijska vojska izpraznila območje in postavila obrambno črto bolj proti vzhodu, proti reki Soči. Boji prvega dne oziroma bolje rečeno noči so potekali v težkih razmerah, saj je na območju močno deževalo, v višje ležečih krajih pa tudi snežilo.

Na izpraznjenem območju spodnje Soče so Italijani zavzeli nekaj krajev brez spopadov. Največji uspeh so Italijani v začetni fazi bojev dosegli z zavzetjem Vršiča in Krna, ki so ga branili pripadniki madžarskega honvéda. Cadorna je na Krn poslal svoje najboljše enote – alpince (specialne enote italijanske vojske v tistem času), na drugi strani pa so jim stale madžarske domobranske enote, ki so bile že v svoji osnovi sestavljene iz rezervistov. Poleg vsega pa Madžari nikakor niso bili vajeni tako visokih nadmorskih višin, kar je predstavljalo še dodatno težavo za avstro-ogrsko stran. Z zavzetjem Krna in prelaza Vršič ter okoliških vrhov so si Italijani ustvarili precejšnjo taktično prednost, ki pa je niso znali izkoristiti. General Cadorna je veljal za previdnega poveljnika in ni želel preveč tvegati, zato se je po začetnih uspehih odločil počakati na dodatne okrepitve, kar pa je avstro-ogrski strani prišlo še kako prav, da so lahko utrdili obrambne položaje in pripeljali svežih moči na fronto. V začetnih operacijah v prvem mesecu bojev na soški fronti so na vsaki strani našteli po okoli enajst tisoč žrtev. Podatki o številu žrtev (vključeni so vsi vojaki, ki niso več sposobni za bojevanje – mrtvi, ranjeni in ujeti) so različni in dostikrat tudi pomanjkljivi, zato jih velja vzeti kot okvirne.

Dvanajst soških bitk
Po mesecu dni manjših spopadov na soški fronti, ko so Italijani predvsem preverjali sposobnost avstro-ogrskih branilcev, so naposled sprožili prvo večjo ofenzivo. Prva soška bitka se je pričela 23 junija, natanko mesec dni po italijanski vojni napovedi. Zgodaj zjutraj so Italijani pričeli z obsežnim topovskim obstreljevanjem avstrijskih položajev, ki je trajalo kar teden dni in v katerem je sodelovalo okoli sedemsto topov. Po tednu dni obstreljevanja je v napad krenila italijanska pehota, ki je poskušala zavzeti Tolminsko in Goriško ter rob kraške planote. Boji so trajali še nadaljnjih sedem dni. V tem času je napadalcem uspelo zavzeti zgolj del kraške planote pri Sredipolju. Pri tem so izgubili petnajst tisoč mož, branilci pa pet tisoč mož manj.
Dobrih deset dni premora je bilo dovolj, da so bile italijanske čete pripravljene za novo ofenzivo.

Druga soška bitka se je pričela 18. julija in je trajala vse do 10. avgusta. Italijani so usmerili svoje sile na Goriško in na Kras, toda brez večjih uspehov. V treh tednih bojev niso dosegli svojih ciljev, posrečilo se jim je zgolj zavzeti Batognico na Krnskem pogorju, kar je prisililo avstro-ogrske čete v umik na rezervne položaje okoli šesto metrov niže. V drugi soški bitki so na vsaki strani popisali okoli štirideset tisoč žrtev (mrtvih, ranjenih, ujetih). Sledilo je dvomesečno zatišje pred večjimi boji, ki so sledili v oktobru in novembru 1915. V tretji soški bitki so Italijani zopet poskušali prodreti na Goriško in zavzeti mesto Gorico, vendar so avstrijski branilci mesto obvarovali. Prav tako neuspešen je bil italijanski napad na Doberdob, kjer so imeli napadalci petinšestdeset tisoč žrtev, branilci pa dvainštirideset tisoč. Med tretjo in četrto soško bitko je bilo le pet dni zatišja, nato pa so topovi zopet zagrmeli. Glavni cilj italijanskih napadalcev je bilo uničenje Gorice in prodor na Tolminsko. S silovitim topniškim in letalskim bombardiranjem so 18. novembra Italijani popolnoma razrušili Gorico, vendar v mesto niso vkorakali. Pred tem so sicer pozvali prebivalce, naj mesto zapustijo, ker bodo sicer na milost in nemilost prepuščeni italijanskim granatam in bombam. Boji v četrti soški bitki so trajali do 5. decembra, ko je bilo vreme v gorah že zelo težavno za bojevanje, saj je snežilo, na spodnjem delu fronte, na Krasu pa je močna burja vojakom prav tako grenila življenje. Uspehi italijanske vojske so bili zanemarljivi, zavzeli so nekaj vasi, sicer pa se potek fronte ni kaj bistveno spremenil. Po drugi strani pa so bile izgube za tako malo pridobljenega ozemlja strašljivo velike. Italijani so na svoji strani, v zadnjih dveh bitkah leta 1915, našteli sto šestnajst tisoč mrtvih, ranjenih in ujetih, na strani Avstro-Ogrske pa je bilo mrtvih, ranjenih in ujetih precej manj vojakov, vendar še vedno ogromno – enainsedemdeset tisoč. Skupno so prve štiri soške ofenzive na italijanski strani, po njihovih lastnih podatkih, zahtevale okoli dvesto trideset tisoč mrtvih in ranjenih. Zima 1915/1916 je minila kolikor toliko mirno. Izvedba večjih ofenziv v času najhujše zime bi bila popolna norost in tega so se zavedali na obeh straneh. Kljub vsemu pa to ni pomenilo, da je bilo življenje vojakov kaj lažje. Bivanje v kavernah in držanje obrambnih položajev visoko v gorah, pri temperaturah globoko pod ničlo in v visokem snegu ter ob stalni nevarnosti snežnih plazov je bilo vse prej kot preprosto.

Pomlad 1916 prinese nove ofenzive
Pomlad je prihajala v deželo in mesec marec je znal biti že kar prijeten. Seveda pa to ni veljalo za dvatisočake, na katerih je v začetku ter sredi marca vladala še prava zima. Po trimesečnem zatišju so Italijani znova krenili v ofenzivo. V peti soški bitki, ki je trajala med 11. in 16. marcem, vsega pet dni, so napadalci poskušali zavzeti cilje, ki jih v letu 1915 niso uspeli doseči – zasedbo Gorice, glavni namen pa je bil razbremeniti zaveznike pri Verdunu. Francoske oblasti so pritiskale na Italijane, da krenejo v ofenzivo in tako vsaj delno prisilijo centralne sile, da popustijo pritisk na zahodni fronti, kjer so Nemci dosegali uspehe.

Pomlad 1916 pa je z izjemo statusa quo na jugozahodni fronti povzročala avstro-ogrskemu generalštabu kar precej sivih las. Razmere na vzhodni fronti so bile vse prej kot spodbudne, saj so bili Rusi v uspešni ofenzivi, s katero so cesarsko-kraljeve čete potisnili proti zahodu ter ji prizadejali prek četrt milijona izgub. Dopolnitev razredčenih polkov na vzhodu je bila tako nujna, zato so del moštva s soške fronte prerazporedili v Karpate. Avstro-ogrske premestitve so opazili tudi v italijanskem generalštabu, kjer so za začetek avgusta načrtovali novo ofenzivo. Uvod v šesto soško bitko se je pričel 4. avgusta s silovitim italijanskim obstreljevanjem avstro-ogrskih frontnih položajev. Premoč v tehniki in moštvu je bila izrazita. Italijani so imeli na voljo več kot tisoč dvesto topov, na drugi strani pa jim je stalo še ne štiristo avstrijskih topov. Manj očitna, toda kljub temu precejšnja premoč je bila tudi na strani vojaštva, kjer so Avstrijci premogli oseminsedemdeset bataljonov, Italijani pa kar dvesto tri. Avstrijski branilci pod poveljstvom Svetozarja Borojevića so se silovito upirali, toda spričo velikanske italijanske premoči so bili pri svojih prizadevanjih neuspešni. Utrdbe na Sv. Mihaelu, v Podgori, Oslavju in na Sabotinu so padle in tudi padec Gorice je bil neubežen. Borojević, ki je bil tri mesece pred šesto soško ofenzivo povišan iz čina generala pehote (General der Infanterie) v generalpolkovnika (Generaloberst) avstro-ogrske armade, je ukazal umik na levi breg reke Soče, kjer je že pred tem pripravil rezervne obrambne položaje za primer, da bi se moral umakniti. Umikajoča avstro-ogrska vojska je za seboj porušila vse preostale mostove čez reko Sočo, med zadnjimi ravno znameniti kamniti železniški most pri Solkanu. S tem umikom je bila Gorica prepuščena italijanskim napadalcem, ki so jo brez upora lahko zasedli. Kljub umiku so nekatera območja, kot je bil Sabotin, branili do zadnjega vojaka. Nova frontna črta je pomenila tudi izgubo doberdobske planote. Generalpolkovnik Borojević je organiziran umik avstro-ogrskih čet izvedel pod okriljem noči, tako da Italijani sprva sploh niso vedeli za umik, zato so še pol naslednjega dne s težkim topništvom obstreljevali (nekdanje) avstro-ogrske položaje in šele nato na območje poslali pehoto. Prodor italijanske vojske je branilcem uspelo zaustaviti na Banjški planoti, toda izgube so bile velike. V šesti soški bitki so branilci žalovali za šestdeset tisoč žrtvami, od tega je bilo enainštirideset tisoč ubitih in ranjenih ter devetnajst tisoč ujetih, napadalci pa so našteli enainpetdeset tisoč žrtev. Okupacija Gorice je bila pomembna predvsem za italijansko vojno propagando, ki je lahko javnosti slikala podobo zmagovite italijanske armade.

Slab mesec dni je minilo do naslednje večje italijanske ofenzive. Svetozar Borojević je v tem času od vrhovne komande zahteval nujno potrebne okrepitve, saj je bilo po zadnjih premestitvah in izgubah v šesti soški bitki stanje na bojišču že precej kritično. Generalštab je uslišal njegove prošnje in mu poslal petinšestdeset novih bataljonov in še okoli petdeset topniških baterij.

Sedma soška bitka je trajala vsega tri dni. V njej so Italijani poskušali zavzeti Trst, kar pa jim ni uspelo. Pridobili pa so nekaj sto metrov avstro-ogrskega ozemlja. Osma soška bitka je bila še krajša, saj je trajala le od 10. do 12. oktobra 1916. Sorazmerno kratka ofenziva, s katero so Italijani želeli zavzeti Trstelj in Fajti hrib, pa nikakor ni bila zanemarljiva. Z vojaškega vidika sicer ni prinesla velikih ozemeljskih prednosti Italijanom bila pa je pomembna po količini orožja in vojske, ki se je zbrala v ofenzivi. Italijanska vojska je za dosego svojih ciljev namenila okoli tisoč topov, nasproti katerim je stalo le štiristo petdeset avstrijskih kosov topniškega orožja. Borojevićevi branitelji so šteli okoli sto tisoč vojakov, nasproti njim pa je stalo kar dvesto dvajset tisoč Italijanov. Po dobrih dveh dnevih sta obe strani našteli po dvajset tisoč mrtvih.

Dva tedna sta minila pred zadnjo večjo ofenzivo v letu 1916, deveto soško bitko. Konec oktobra in v začetku novembra 1916 so nad več krajev monarhije, med drugim tudi nad Sežano in območje okoli gradu Miramar, poleteli italijanski bombniki tipa Caproni in povzročili nekaj gmotne škode. Med tem so italijanske čete pričele novo ofenzivo in avstro-ogrski vojski prizadejale nekaj porazov na kraških planotah, kar je pomenilo premik fronte za nekaj kilometrov v notranjost monarhije. Kljub uspehom pa Italijani niso uspeli v glavnem cilju – zavzetju Trsta. Branitelji so izgubili skoraj štirideset tisoč vojakov, toda obramba je zdržala. Sledil je zimski premor.

"Tod sekla bridka bodo jekla…"
Ena izmed najbolj krvavih in obenem tudi najbolj nesmiselnih soških bitk, z vidika ozemeljskih pridobitev, je bila deseta soška bitka, ki je trajala skoraj mesec dni. Pozimi in spomladi so Italijani okrepili svojo armado z večjim številom novih vojakov ter topništvom. Avstro-ogrska stran je poskušala svoje vrste okrepiti tudi z vključevanjem mladoletnih vojakov, tako so na fronto poslali sedemnajstletne fante.

12. maja 1917 se je oglasilo dva tisoč tristo italijanskih topov, ki so na območju od Tolmina do morja pričeli silovito bombardiranje, ki je trajalo nekaj dni. Italijanom je do začetka junija 1916 uspelo prodreti nekaj kilometrov proti vzhodu, nato pa so Borojevićeve čete odgovorile s protinapadom, s katerim so izničile italijanske dosežke. Velikim izgubam navkljub je deseta soška bitka za avstro-ogrsko stran predstavljala pomembno strateško zmago. Branilci so imeli šestinsedemdeset tisoč žrtev, od tega je bilo mrtvih in ranjenih triinpetdeset tisoč, vendar vseeno precej manj kot na strani italijanskih napadalcev, ki so trpeli zelo hude izgube. Številčno največja italijanska vojska glede na predhodne soške bitke je imela sto devetinpetdeset tisoč žrtev, od tega je bilo mrtvih in ranjenih kar sto dvaintrideset tisoč vojakov.

Morija za nekaj kvadratnih kilometrov ozemlja je trajala do 5. junija. Neuspešen poskus preboja avstro-ogrskih obrambnih položajev, pa tudi neuspešen naskok na Trst so povzročili italijanskemu generalštabu kar precej preglavic. Za deseto soško bitko je italijanska stran pripeljala na bojišče do tedaj nevideno število vojakov, ki pa je bilo preseženo v enajsti soški bitki, v kateri so Italijani želeli dokončno obračunati s trdovratnim nasprotnikom na vzhodu in zlomiti monarhijo s prebojem fronte ob Soči. V ta namen so po celotni fronti namestili kar tri tisoč šesto topov in več kot pol milijona vojakov, natančneje šesto tisoč. 17. avgusta 1917 so italijanski topovi zagrmeli, že naslednji dan pa je šla v boj italijanska pehota, ki je v prvih dneh enajste soške bitke zabeležila nekaj uspehov. Že 18. avgusta je pet italijanskih divizij prekoračilo Sočo na območju med Doblarjem in Desklami in nadaljevalo v smeri vzhoda proti osrednjem delu Banjške planote, kjer so avstro-ogrske čete prisilili v umik na rezervne položaje in kasneje zasedli tudi te. Tudi dodatne Borojevićeve okrepitve niso zaustavile italijanskega napredovanja na Banjšicah, zato se je po posvetovanju s svojimi štabnimi častniki odločil za taktični umik v notranjost. S tem je želel razpotegniti italijanske oskrbovalne poti, saj je bila oskrba z vodo v poletnem času spričo neugodnih kraških hidroloških razmer na Banjški planoti še toliko težja. Premik v notranjost je tudi onemogočal delovanje italijanskega topništva, saj so imeli topovi omejen doseg, Borojević pa je tudi pridobil nekaj dragocenega časa za utrditev nove obrambne linije, ker je vedel, da Italijani na izpraznjena območja napredujejo zelo previdno in počasi. V protinapadih je avstro-ogrskim enotam sicer uspelo zavzeti nekaj izgubljenega ozemlja, Italijani pa so dosegli pomembno strateško prednost z zavzetjem Banjške planote, toda ob izjemno velikih izgubah. Mrtvih, ranjenih in ujetih je bilo, v slabem mesecu dni, kolikor so trajali spopadi, na italijanski strani sto šestinšestdeset tisoč, na avstro-ogrski pa sto deset tisoč.

Čudež pri Kobaridu
Zavzetje Banjške planote je pomenilo grožnjo za celotno soško fronto, zato je avstro-ogrski generalštab načrtoval protiofenzivo – dvanajsto soško bitko, s katero bi izgubljena območja zavzeli nazaj in zaščitili preostale frontne odseke. Avstro-ogrskim četam so pred dvanajsto bitko prišle na pomoč okrepljene nemške enote pod poveljstvom pruskega generala Otta von Belowa (1857–1944), ki je prevzel poveljevanje nad celotno skupno vojsko. Poleg teh enot so bile z vzhoda premeščene okrepljene avstro-ogrske čete, ki po porazu Rusov niso bile več potrebne v tako velikem številu. Načrte za bitko so pripravljali že v zadnjih dneh enajste soške bitke, odločilni za napad pa je bil 24. oktober 1917. Ob dveh ponoči je von Below izdal ukaz za napad. Silovit topniški napad, ki je uničeval italijanske obrambne jarke, je pospremil še bolj uničujoč napad z bojnim plinom, ki je Italijanom prizadejal precej žrtev. V mnogih primerih je bil alarm za plinski napad izdan prepozno in številni vojaki so se tako zadušili. Plinski napad je imel na prevetrenih gorskih grebenih manjše razsežnosti, v kotanjah in dolinah pa so bili učinki toliko večji. Uporaba bojnega plina na soškem bojišču ni bila novost, saj so ga prvič uporabili že dobro leto pred dvanajsto soško bitko. Prvi napad je bil zelo uspešen, saj italijanski vojaki še niso imeli plinskih mask, zato so bile žrtve visoke (okoli šest tisoč mrtvih). Avstro-Ogrski je plin dobavila Nemčija, ki je svoji zaveznici dala na voljo skoraj milijon litrov smrtonosnega plina.
Po začetnem topovskem in plinskem napadu je von Below poslal v boj pehoto. Največje uspehe je dosegla 12. nemška divizija, ki je uspela prebiti fronto pri Kobaridu in napredovala proti Padski nižini. Nemški prodor je italijanske napadalce, ki so se sedaj znašli v vlogi braniteljev, tako presenetil, da so množično dezertirali. Bile pa so seveda tudi izjeme. Posebne enote vojske – alpinci so se v težkih razmerah pogumno borili in jim je uspelo obdržati posamezne gorske vrhove za dan ali dva, kar pa ni kaj dosti pomagalo, saj se je med tem fronta pomaknila v notranjost Italije.
Le nekaj dni po začetku avstro-ogrsko-nemške ofenzive, 27. oktobra 1917, jim je uspelo fronto premakniti sto kilometrov proti zahodu, kar je bilo z vidika dotedanjega načina bojev v vkopanih strelskih jarkih, s spremembami frontnih položaj po vsega nekaj sto metrov, izjemno. Tako imenovana bliskovita vojna (blitzkrieg) se je pokazala kasneje v drugi svetovni vojni, kjer se je s svojimi vodstvenimi sposobnostmi izkazal nemški feldmaršal Erwin Rommel (1891–1944), znan pod imenom Puščavska lisica, ki je sodeloval kot mladi, še ne šestindvajsetletni oficir v bojih na Matajurju.

Epilog dvanajste soške bitke
28. oktobra 1917 se je fronta ustalila na reki Piavi, okoli štirideset kilometrov vzhodno od Benetk. S tem so bili boji na soški fronti končani. Ocene o izgubah se precej razlikujejo, v splošnem pa so bile na italijanski strani veliko večje kot pri Avstrijcih in Nemcih. Na avstro-ogrski strani naj bi bilo tako žrtev (mrtvih, ranjenih in ujetih) med pet in dvajset tisoč, na italijanski pa med trideset in sedemdeset tisoč mrtvih in ranjenih ter okoli tristo tisoč ujetih. Kljub izjemnemu uspehu pa glavni cilj centralnih sil, izključitev Italije iz vojne, ni bil dosežen. Kasneje so Italijanom priskočili na pomoč antantni zavezniki in potisnili avstro-ogrsko-nemške enote nazaj proti vzhodu. Med vojaki Avstro-Ogrske je imel preboj fronte velik vpliv na moralo in je dajal občutek, da je dvojna monarhija še sposobna vojaškega delovanja, zato je znotraj njene vojske do uporov prišlo šele dokaj pozno.