Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3848 epizod
3848 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Radi govorimo o spremembah, a pogosto ostajamo na mestu. Svet se spreminja, zgodovina se piše pred našimi očmi, a nas spremembe pogosto bolj razburijo kot navdihnejo. Jud z Bližnjega vzhoda ni imel ne vojske ne bogastva, ni pisal knjig, ni učil posebnih tehnik. Klical je k spremembi – ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Ni ostajal na mestu; srečeval je ljudi, ozdravljal, vabil: "Hodi za menoj." Kaj pa mi? Hodimo za Njim ali samo govorimo o poti? Prevečkrat nas pred spremembo ustavi strah, izgovor, da "se je vedno tako delalo". To ni govorjenje tistega, ki hodi, ampak tistega, ki je obstal. Bog nas ni ustvaril za opazovanje življenja. Cerkev ni muzej preteklosti ali sarkofag življenja, ampak kraj, na katerem se vedno znova rojeva novo. Življenje je pot. Morda Bog danes ne kliče k velikim dejanjem – dovolj, da le k enemu koraku. Življenje je tu!
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: "Vaja dela mojstra"? Popolnoma enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden izmed sedmih starogrških modrecev, Periander iz Korinta, svetoval: »Vse je treba uriti!« Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« Znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., pa je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kaj naredili na hitro, pa vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da postanemo mojster pri kakšnem opravilu ali znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Kot pravi neki drug slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Tako razumevanje pri osvajanju znanja in veščin v družbi je bilo nekoč tudi vodilo šolskega sistema, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so doživeli tako poučevanje, so bili res mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje podrobnosti so bili vešči svojega dela in so znali svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa sploh ne moremo več prodreti. In popolnoma enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpljenja, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v enem koncu parka, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale po njej. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »Res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov jih nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko s svojim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo skoraj nemogoče. Lahko pa po malem spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo sproti. Tudi jutri se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko ta dan naredimo spremembo. Zavestno se odločimo, da bomo delali dobro.
Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.
Evangeličanski duhovnik iz Novega mesta dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o trpljenju. Človek mora spoznati tudi slabe stvari, da se lažje odloči za dobre. Postni čas je tudi čas razlikovanja med dobrim in zlim.
Neki časopis je objavil fotografijo skupine zapornikov pri delu. Obnavljali so zapuščino hišo. Čez nekaj dni je eden od zapornikov pisal uredniku: »Hvala vam, da ste objavili članek s fotografijo o našem delu. Zadnjič je časopis pisal o meni takrat, ko sem bil obsojen. Zato sem bil vesel, ko je vaš časopis objavil članek, ki govori o meni, ko delam nekaj dobrega. Ko sem pred 18 meseci prestopil prag zapora, sem bil zelo podoben hiši, ki smo jo obnavljali. Toda Bog je začel delovati v mojem življenju in me v Kristusu naredil za novo stvaritev.« Zgodba zelo lepo ponazarja sporočilo evangelija, ki govori o smokvinem drevesu, ki ni rodilo sadov (Lk 13,1-9). Zato ga je gospodar hotel posekati. Vinogradnik je prosil gospodarja, naj da drevesu še drugo možnost. Ali ni postni čas tudi za nas »druga priložnost«, ki nam jo daje Bog v svoji dobroti? To je sporočilo o potrpežljivem Božjem čakanju, ko nam v svoji dobroti daje še drugo možnost. Ni važno, kako pogosto pademo, Bog se vedno osredotoči na dobro, ki ga moremo storiti. Bog nikoli ne obupa nad nami. Nikoli nas ne dokončno obsodi ali zavrne. Zelo spodbudno sporočilo je, da se Bog kljub vsej naši slabosti in našim številnim napakam še vedno ukvarja z nami, da bi obrodili sad. Njegova potrpežljiva ljubezen je najučinkovitejše hranilo za rast dobrega v nas. Ta ljubezen nas hrani in nam daje moč. Ima moč, da nas dvigne in nas spodbudi, da naredimo korak do plodnega, polnega in mirnega življenja. Bog je pripravljen, da nam da drugo, tretjo, in še nadaljnje možnosti. Te misli nas vodijo k začetni zgodbi in Jezusovi priliki. Oba: zapornik in hiša sta bila obsojena in ponazarjata sporočilo Jezusove prilike. Obema so dali drugo možnost. Hišo je mesto obsodilo, ko jo je namenilo porušiti. Toda nekdo je prepričal mestne oblastnike, naj hiši drugo možnost. »Naj jo popravijo zaporniki,« je predlagal. »Če bodo iz nje naredili koristno zgradbo, je ne bomo porušili.« Tudi zapornik je bil obsojen. Imeli so ga za družbi škodljivega in so ga zaprli. Čeprav je družba dvignila roke nad njim, jih Bog ni dvignil. Bog mu je dal drugo priložnost, kot vinogradnik v današnjem evangeliju. Zapornik je odgovoril na Božji predlog in postal drugi človek.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Kolikokrat v življenju hrepenimo po čem, kar se nam po premisleku zazdi nedosegljivo. Žalostno prenehamo misliti na to, zatremo svoje želje, zdi se nam celo smešno, da nas je tako zaneslo. To ni mogoče, pretiravam, si ponavljamo in počasi pustimo, da sanje odidejo. Sanje odplavajo daleč, tja v neznano. Bog ve, kam. Meni pa se zdi, da se ne bodo nikoli vrnile, da so izginile, nekako umrle. Človek nemalokrat dopusti, da izgine in se potopi v pozabo nekaj, kar je vzklilo, celo vzbrstelo globoko v njem ‒ skrivnostno, čudovito upanje. Dopustim, da me dvomi prepričajo, celo poiščem ljudi, ki najdejo razloge, da to, kar želim, ni mogoče. Ovržejo moje upanje. Tako sama ne pustim, da bi se sanje razvile, se nahranile, da bi iz njih zrastlo moje zaupanje vase, da bi končno sprejela odločitev, da stopim na to pot, da se zavzamem za uresničitev svojih sanj. Da verjamem in grem. Včasih se v sanjah zelo jasno pojavi pravi navdih, ki se dotakne srca. Prav sredi srca močno začutiš, da je to pravo. Kot naročilo je, da se je vredno potruditi in narediti korak v smer uresničitve. Lahko prerazporediš svoje obveznosti in te sanje postaviš na pomembno mesto. Morda celo na prvo, najpomembnejše. Brez odlaganja. In se odločno, zagrizeno odpraviš na pot. Odločitev je pomemben začetek. Vztrajati je nekaj drugega. A če si odločen, se odpirajo, najdejo tudi možnosti uresničitve. Ni dovolj, da zaupam, da obstaja rešitev. Treba jo je tudi osmisliti. V čem je smisel, če napišem spomine na dogodke v obdobju, ki je bistveno vplivalo name, na prepoznavanje mojega poslanstva, moje nadaljevanje poti? Spomini na čas, ki je razčistil moj odnos do človeka, do odnosov, sveta. Da to zmoreš, moraš prebuditi svojo občutljivost, razumevanje, ne samo do ljudi, ampak do vsega, kar se okoli tebe dogaja, lepega in bolečega, rasti in propadanja. Rahločutno sem pozorna tudi na droben sončni žarek v oblačnem dnevu, na kapljice rose v zgodnjem jutru, odmirajoč cvet, na odsev ganjenosti v očeh bližnjega, na iskrivo hvaležnost ob ponujeni roki. Ob razočaranju, bolečini, navalu radosti in navdušenja sanje varujemo in negujemo, da se vedno bolj približujejo resničnosti. Prosim Svetega duha, da bi prepoznala modrost. Kako velik dar so navdihi, ki prebujajo življenje v tebi. Segajo v jedro tvojega bistva, tvojega srca. In te vodijo. Mala deklica je jokala, ker se ni mogla dotakniti zvezdice na nebu. Zvezda pa se je oglasila in ji povedala, da jo že ima v svojem srcu, sicer je ne bi mogla videti.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira samo v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti. Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti, o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človeka je v tem, da se noče spreminjati, čeprav ve, da bi se moral, povejmo po svetopisemsko, da v svojem srcu zakrkne. Da ne sega čez samega sebe in se ne ravna več po glasu svoje vesti, temveč po glasu prikladnosti, ugajanja splošnim družbenim pričakovanjem oz. načinom ravnanja. Povprečen človek dela, kakor »delajo vsi«, in ravno zato ne razmišlja več, ali je to prav ali narobe. Za precej udobno rešitev gre, zato je povprečnost tako zelo priljubljena, celo domača, s tem, ko se potopimo v družbeno anonimnost, se izognemo nepotrebnim vprašanjem in kritikam, tudi tistim znotraj nas, ali res delamo prav. In se nam zdi, da smo čisto dobri ljudje. V to zaspano lažno zadovoljnost s samim seboj udari Jezus z besedo, ki izraža krščansko drugačnost: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.« (Lk 6,35) Razlika, ki jo zahteva od tistih, ki želijo hoditi za njim, je torej v naporu. Narediti nekaj več od tega, kar »delajo vsi«, narediti nekaj drugače, kot nas sili udobje. Vendar se ta napor ne more roditi iz človekovih sposobnosti, niti na podlagi odločitve, da bi bili boljši od drugih, taki poskusi se vedno slabo končajo, ali se ima potem človek za večvrednega ali pa se počuti kakor nekdo, s katerim lahko vsak ravna, kakor se mu zazdi. Edina pot do drugačnosti je v tem, da se zavedamo, kdo pravzaprav smo – sinovi Najvišjega namreč. On pa »je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. (Lk 6,35) In ker je on tak do nas, smo njegovi sinovi tedaj, ko smo sami takšni tudi do drugih. Zaradi njega, ker se On do nas vede kot Oče. In v tem je tisti napor, ki lahko prinese spremembe, spoznati, da nas ima rad, tudi ko si tega ne zaslužimo.
Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja izkušnjah. Na napakah se učimo, pravi stari rek. Izkušnje nam lahko prinesejo tudi modrost, če jih znamo upoštevati.
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« je zapisal filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je popolnoma v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo svoje prepričanje o domnevnem zlu, »saj je to v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih razmerah.« Da bi ublažili prihod kakšnega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, saj lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine«. Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse čisto naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni nenadnost zla, pač pa njegova nedavnost – občutek, da je to zlo še zelo sveže. »Da je res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi popolnoma izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutku potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman prepuščamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostjo nič ne dosežemo in potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da ti v trenutku, ko napoči konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« konča Cicero. Pretirana žalost, globok obup in dolgotrajna potrtost so navsezadnje nesmiselni, »ker so ničevi, ker jih zaman jemljemo nase, ker ne izvirajo iz narave, ampak iz mnenja.«
Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri tem pa stoja pomeni izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, toda vselej v rahlem pozibavanju oziroma enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu pomeni vrtenje dervišev. Pri tem gre za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključen element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oziroma poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – čeprav subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Kot razumna bitja vsi skrbimo za svoje zdravje. Ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno. Kajti brez celostnega zdravja smo bolni. Lahko smo sicer pri močeh, toda duša in duh nas izdajata, ko nista v ravnovesju, ko sta nevarno obtežena in nas vlečeta k tlom. Ni mogoče, da v takem stanju zaživimo kot ljudje. Polnokrvno, po Božjem načrtu, brez omejitev. Dokler se izčrpavamo v skrbi za zdravo telo, zanemarjamo pa zdravje duše in duha, nimamo od tega ne večje ne trajnejše koristi. V trenutku, ko zbolimo, namreč nimamo opore v čisti duši, ki bi nas tolažila, ne v Božji bližini, ki bi nas pomirjala. Prepuščeni smo sami sebi, volji telesa, ki je zbolelo in hoče ozdraveti. Nastavljamo uho in bi radi čuli, kaj nam sporoča. Se bo kri očistila prostih radikalov? Ali bo mogoče zatreti patogene v dihalih? Ali bo sečna kislina upadla in vrnila zdravje prizadetim sklepom, tkivom? Upamo, vendar jasnega odgovora ni. Pomagamo si z zdravili in zdravniškimi nasveti. Dovoljujemo, da nam kirurgi odvzamejo škodljive tvorbe, ko so nastale – ali da nam po prometni nesreči poravnajo zlomljene kosti. A temeljna dilema ostaja: nikoli ne bo mogoče naročiti zdravega telesa. Pa tudi ko ga imamo, ni zagotovila, da ga lahko obdržimo, čeprav bi se še tako trudili. Če se zavedamo te resnice, je odločitev, kaj je treba storiti, jasna. Zdravje duše in duha je nad zdravjem telesa, tudi ko bi odgovorno skrbeli zanj. Kajti duhovno življenje, vsajeno v plemenito dušo, prinaša človeku Božja spoznanja. Podeljuje notranji mir in nas pripravlja na stanje, ki ga bomo deležni, ko zemeljskega telesa ne bo več, poveličano pa šele nastaja.
Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
K očetu sta prišla sin in hči, najstnika s prošnjo, da ju pusti v kino. Oče je prebral precej o predvajanem filmu in je vedel, da je v njem nekaj neprimernih prizorov, ki zavajajo v slabo, zato je imel pomisleke. Najstnika sta začela očeta prepričevati: »Oče, pa saj gre samo za zabavo. Tudi če je v filmu nekaj neprimernih prizorov, je film vseeno dober. V njem je tudi nekaj izjemnih prizorov in kakšne zvočne efekte ima! Najini prijatelji so bili navdušeni.« Toda oče se ni vdal. Otroka sta bila razočarana in nista mogla razumeti očetove odločitve. Istega večera je oče presenetil otroka in spekel pecivo. Dejal je, da ga je pripravil po posebnem družinskem receptu in mu dodal še posebno sestavino. Seveda je otroka zanimalo, katera je ta sestavina. Oče je odgovoril, da je pecivu dodal malo, ampak zares čisto malo gnoja. Otroka kar nista mogla verjeti. Toda oče jima je zatrjeval, da je gnoja resnično malo in da so vse druge sestavine odlične ter da mu je pecivo tudi sicer odlično uspelo. A kljub tem zagotovilom otrok ni mogel prepričati, da bi pecivo vsaj pokusila. »Saj je samo ena majhna stvar narobe, zakaj ne pokusita?« A najstnika se nista dala. Nato jima je razložil, zakaj ju ni pustil v kino. Film, ki sta si ga želela ogledati, je nekaj takega kot njegovo pecivo: je dobro, toda nekaj slabega, ki je v njem, je lahko škodljivo. (Vodi me, dobrotni Duh, 29.) Zgodba odpira vprašanje našega odnosa do zla, zlasti vprašanje, koliko lahko slabemu pustimo v svoje življenje. Sv. Pavel je tukaj odločen: »Ne dajajte prostora hudiču,« (Ef 4,27). Če slabemu začnemo dajati prostor, nas bo to uničilo. Jezusov boj s skušnjavami v današnjem evangeliju je jasen. Skušnjavcu se upre na samem začetku in ga odločno zavrne. Skušnjavec nas hoče prepričati o dveh stvareh: Enkrat poskusiti slabo ne pomeni nič. Pa ni tako. Ko poskusimo narediti slabo, se nanj kmalu navadimo in grešimo. Zato je bil oče tako odločen in otrokom ni dovolil gledanje filma, v katerem je bilo slabo sporočilo, ker je vedel, da je stik s slabim tvegan. Zlasti za neizkušenega mladega človeka. Kako premagati skušnjave? Ohranimo čiste in neomadeževane svoje misli. Zapomnimo si: naša dejanja bodo vedno sledila našim mislim. Kar gledamo, poslušamo ali beremo, bo ostalo v nas. Če gledamo slabe stvari in mislimo, da bodo naše misli ostale čiste, se motimo. Če gledamo televizijske programe ali obiskujemo spletne strani, ki vsebujejo veliko negativnega, ne moremo pričakovati, da bodo naše misli neomadeževane. Če bomo dlje časa počeli nepoštene stvari, se bomo nanje navadili.
Neveljaven email naslov