Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.«
S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški.
Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.
