Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ideja o kvantnem računalniku se je porodila znamenitemu ameriškemu fiziku Richardu Feynmannu, Nobelovemu nagrajencu za kvantno teorijo elektro magnetizma, ko je leta 1982 razmišljal o možnosti univerzalne simulacije fizikalnih procesov.
Za vsaj osnovno razumevanje delovanja kvantnega računalnika moramo razumeti dva pojmovna koncepta, v katerih je kvantna fizika bistveno različna od klasične newtonowske fizike.
Prvi je princip »kvantne superpozicije«, ki pravi, da so kvantna stanja v resnici nekakšne kombinacije vseh mogočih klasičnih stanj hkrati. Drugi, še manj predstavljiv, za učinkovito delovanje kvantnega računalnika pa še bolj bistven, pa je koncept »kvantne prepletenosti«.
Kvantna prepletenost se npr. že uporablja za povsem varno komunikacijo po povsem običajnih, komercialnih telekomunikacijskih optičnih linijah. Že leta 2004 je npr. skupina prof. Antona Zeilingerja na Dunaju uspešno izvedla demonstracijo varnega kvantnega bančnega nakazila.
Razlog, da kvanti računalniki še niso dosegljiva realnost, tiči v težko premostljivih tehnoloških ovirah, ki so povezane s pojavom, ki mu fiziki pravijo dehokerenca. Fiziki in inženirji si intenzivno prizadevajo poiskati tehnološke rešitve, kjer bi vlogo dekoherence ohromili ali vsaj omilili.
Glede na to, da v laboratorijih za zdaj raziskujejo kar nekaj še povsem različnih tehnologij, je videti, da smo od končne odločitve o najbolj perspektivni rešitvi še precej daleč. Testne tehnologije za zdaj segajo od hladnih atomov, ki jih z dobro umerjenimi laserskimi sunki vzdržujejo pri izjemno nizkih temperaturah, prek magnetne resonance do kvantno prepletenih superprevodnih električnih tokovnih zank v nekakšnih »kvantnih čipih«.
INTERVJU
Gost Frekvence X je bil prof. Tomaž Prosen, ki se ukvarja se s teoretično in matematično fiziko in s področjem kvantne informatike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani:
Svet kvantne fizike, iz katerega zajema tudi kvantno računalništvo, je težko umljiv celo fizikom, kaj šele običajnim ljudem. Ga je sploh mogoče razumeti?
Težko. Seveda si pomagamo s prispodobami iz vsakdanjega sveta, predvsem, ko učimo kvantno fiziko, vendar je vse takšne analogije treba jemati z rezervo. Na primer znamenita Schrödingerjeva mačka, s katero ponazorimo princip kvantne superpozicije stanj mačke v povsem izolirani škatli s strupom, ki je lahko v vsoti stanj živa in mrtva hkrati. Problem tiči v naših čutilih, ki določajo naš predstavni svet. Vsa namreč temeljijo na makroskopskih pojavih, kjer so kvantni efekti že povsem ohromljeni zaradi pojava, ki mu pravimo dekoherenca. Po domače, zaradi nenehnega opazovanja velikega brata iz okolice.
Za običajno intuicijo ljudi so zakoni kvantne fizike dokaj nenavadni, kaj pa je v kvantni mehaniki tako zelo drugače?
Verjetno največji miselni paradoks je sama možnost obstoja superpozicij, t. j. dejstva, da je lahko kvantni sistem v več klasičnih stanjih hkrati. Npr. isti atom je lahko hkrati tu in tam, kvantna vrtavka se lahko hkrati vrti v dveh smereh. Možnost, da bi šlo zgolj za verjetnostno porazdelitev med več možnimi klasičnimi stanji izključimo z opazovanjem interference, podobno kot pri valovih. Npr. mala žogica v obliki molekule fuklerena, t. j. ogljika C60, gre lahko hkrati skozi več luknjic v mrežasti oviri, kar dokažejo tako, da lahko na zaslon oz. detektor prileti samo v točno določenih smereh. Podobno kot svetloba z zvezde, ki jo zvečer opazujemo iz spalnice skozi tkanino prosojnih zaves, ko namesto ene svetle pikice vidimo enakomeren mrežast vzorček interferenčnih pikic. Obstoj prepletenih kvantnih stanj pa omogoča npr. pojav kvantne teleportacije, nekaj precej podobnega kot v fantastični zgodbi StarTrek. Vendar kvantna teleportacija ni samo ideja, v zadnjih letih jo znajo v laboratorijih že realizirati. Npr. kvantna teleportacija je tudi način, kako kvantni računalnik prepisuje in transportira svoje kvantne podatke iz enega registra v drugega.
Kvantni računalniki bi lahko nekatere težke računske probleme rešili bistveno hitreje kot klasični. So tudi nekaj, kar po zakonih kvantne mehanike mora obstajati, vendar za zdaj obstaja le njihova miselna konstrukcija. Zakaj jih je tako težko zgraditi, realizirati?
No, ni čisto res, da so zgolj miselna konstrukcija. Obstajajo preprosti eksperimentalni modeli kvantih računalnikov, ki povsem splošno lahko manipulirajo (računajo) z nekaj kvantnimi biti. Obstaja tudi nekakšen hibridni model kvantnega računalnika, takoimenovani D-Wave One, ki računa celo s 128 kvantnimi biti. Vseeno pa so tehnološke težave pri konstrukciji kvantnih računalnikov zelo velike. V glavnem so povezane s tako-imenovano dekoherenco, t. j. porušitvijo kvantne koherence, zaradi pomanjkljive izolacije kvantnega računalnika od okolice. Popolna izolacija pa spet ni mogoča, ker moramo na koncu kvantnega računanja rezultat odčitati. Pravimo, da moramo kvantni register pomeriti. Tako smo prisiljeni v nekakšno kompromisno izolacijo, ki nam omogoča omejeno število kvantnih operacij, preden dehoherenca kvantni račun pokvari. A težave, čeprav so hude, niso principielne.
Kvantni računalnik ni digitalni računalnik, ampak je trenutno še vedno bolj podoben analognemu računalniku, ki si zgolj pomaga s kvantno fiziko. Kaj sploh pričakujemo od kvantnega računalnika, kakšne so njegove posebnosti in odlike?
Za zdaj ni jasno, ali bo kvantni računalnik sploh kdaj tako splošno uporaben, kot so ti, ki jih uporabljamo danes. Seznam algoritmov / postopkov, ki jih kvantni računalnik rešuje bistveno hitreje kot klasični, je še vedno precej kratek. Kvantni računalnik tudi redko izračuna točen rezultat, saj je na koncu potrebno takoimenovano kvantno merjenje pri katerem – po Einsteinu – Bog vrže kocko. Za točno utemeljitev rezultata je zato treba postopek izvajanja programa na kvantnem računalniku večkrat ponoviti, podobno kot pri nekakšnem verjetnostnem poskušanju. Ima pa kvantni računalnik bistveno prednost pred klasičnim verjetnostnim strojem: za določitev ene izmen N reči je potrebno v povprečju poskusiti samo koren iz N-krat, ne pa N-krat kot pri klasičnem verjetnostnem računu.
Če želite poiskati eno stvar v popolnoma razmetani sobi in je v njej tema, potem boste, če veljajo samo zakoni klasične fizike in če je v sobi sto reči, morali stokrat ali pa recimo petdesetkrat v povprečju na slepo potegniti neznani predmet iz sobe in pogledati, če je pravi, da boste našli pravega. Če pa imate informacijo o predmetih zakodirano v kvantnem računalniku, se zgodi, da bo treba to narediti le desetkrat, kar je koren iz stokrat. Kvantna mehanika v tem smislu je povsem neintuitivna, da omogoča takšne paradoksalne stvari.
Je to, da je neke vrste verjetnostni stroj, težava ali bolj filozofsko vprašanje?
Kot sem poskusil pojasniti malo prej, to ni resna težava. Razen tega, da to pač ni digitalni stroj in zato rezultat računa ni nikoli eksakten. Kar pa sploh ni problematično, pri problemih, katerih rešitev je sicer težko poiskati, preveriti – preveriti, če je rešitev prava, pa ni težko. Na primer znameniti problem osmih kraljic, ki jih moramo po šahovnici razporediti tako, da se med seboj ne napadajo. Ali pa vprašanje, ali se da veliko celo število zapisati kot produkt dveh manjših, a še vedno velikih celih števil. To je v kriptografiji posebnega pomena.
Zdi se, da je pomembna filozofska iztočnica vprašanje, ali je kvantni računalnik morda prva zares umetna tvorba, ki jo narava sama po sebi sicer zares še ne uporablja. Če nevronske sisteme višje razvitih živali in ljudi lahko razumemo kot nekakšne verjetnostne računalnike (zaradi šuma, v katerem delujejo in ki je pomemben za njihovo učinkovitost), pa se zdi, da koncepta kvantnega računalnika narava še ni zares izkoristila. Potemtakem bi bil kvantni računalnik prvi zares umeten tehnološki koncept.
Ali to pomeni, da nekega pomembnega dela narave ljudje še ne obvladujemo? Se ob tem pojavljajo tudi filozofski zadržki?
Vprašanje je, če morda ravno zaradi tega, ker narava še sama ni našla koristne uporabe kvantnega računanja, ne obstajajo tudi resnejši razlogi, da bi imel tudi človek ob tem nepremostljive težave. Ampak za zdaj ne poznamo zakona narave, ki bi nam preprečeval zasnovo učinkovitega kvantnega računalnika.
Imajo pričakovanja, da bomo kmalu dobili splošno uporabne stroje, ki bi v vsem prekašali klasične računalnike, že kakšno realno podlago?
Da in ne. Vprašanje je, kaj bi bilo za vas zadosti splošno uporabno. Zdi se, da bodo prvi kvantni računalniki predvsem simulatorji za druge fizikalne procese, ali pa bodo reševali diskretne optimizacijske probleme, npr. iskali optimalen sprehod po zemljevidu in podobno. Takšne vrste problemov naj bi npr. znal učinkovito reševati nedavno predstavljeni Dwave one.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ideja o kvantnem računalniku se je porodila znamenitemu ameriškemu fiziku Richardu Feynmannu, Nobelovemu nagrajencu za kvantno teorijo elektro magnetizma, ko je leta 1982 razmišljal o možnosti univerzalne simulacije fizikalnih procesov.
Za vsaj osnovno razumevanje delovanja kvantnega računalnika moramo razumeti dva pojmovna koncepta, v katerih je kvantna fizika bistveno različna od klasične newtonowske fizike.
Prvi je princip »kvantne superpozicije«, ki pravi, da so kvantna stanja v resnici nekakšne kombinacije vseh mogočih klasičnih stanj hkrati. Drugi, še manj predstavljiv, za učinkovito delovanje kvantnega računalnika pa še bolj bistven, pa je koncept »kvantne prepletenosti«.
Kvantna prepletenost se npr. že uporablja za povsem varno komunikacijo po povsem običajnih, komercialnih telekomunikacijskih optičnih linijah. Že leta 2004 je npr. skupina prof. Antona Zeilingerja na Dunaju uspešno izvedla demonstracijo varnega kvantnega bančnega nakazila.
Razlog, da kvanti računalniki še niso dosegljiva realnost, tiči v težko premostljivih tehnoloških ovirah, ki so povezane s pojavom, ki mu fiziki pravijo dehokerenca. Fiziki in inženirji si intenzivno prizadevajo poiskati tehnološke rešitve, kjer bi vlogo dekoherence ohromili ali vsaj omilili.
Glede na to, da v laboratorijih za zdaj raziskujejo kar nekaj še povsem različnih tehnologij, je videti, da smo od končne odločitve o najbolj perspektivni rešitvi še precej daleč. Testne tehnologije za zdaj segajo od hladnih atomov, ki jih z dobro umerjenimi laserskimi sunki vzdržujejo pri izjemno nizkih temperaturah, prek magnetne resonance do kvantno prepletenih superprevodnih električnih tokovnih zank v nekakšnih »kvantnih čipih«.
INTERVJU
Gost Frekvence X je bil prof. Tomaž Prosen, ki se ukvarja se s teoretično in matematično fiziko in s področjem kvantne informatike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani:
Svet kvantne fizike, iz katerega zajema tudi kvantno računalništvo, je težko umljiv celo fizikom, kaj šele običajnim ljudem. Ga je sploh mogoče razumeti?
Težko. Seveda si pomagamo s prispodobami iz vsakdanjega sveta, predvsem, ko učimo kvantno fiziko, vendar je vse takšne analogije treba jemati z rezervo. Na primer znamenita Schrödingerjeva mačka, s katero ponazorimo princip kvantne superpozicije stanj mačke v povsem izolirani škatli s strupom, ki je lahko v vsoti stanj živa in mrtva hkrati. Problem tiči v naših čutilih, ki določajo naš predstavni svet. Vsa namreč temeljijo na makroskopskih pojavih, kjer so kvantni efekti že povsem ohromljeni zaradi pojava, ki mu pravimo dekoherenca. Po domače, zaradi nenehnega opazovanja velikega brata iz okolice.
Za običajno intuicijo ljudi so zakoni kvantne fizike dokaj nenavadni, kaj pa je v kvantni mehaniki tako zelo drugače?
Verjetno največji miselni paradoks je sama možnost obstoja superpozicij, t. j. dejstva, da je lahko kvantni sistem v več klasičnih stanjih hkrati. Npr. isti atom je lahko hkrati tu in tam, kvantna vrtavka se lahko hkrati vrti v dveh smereh. Možnost, da bi šlo zgolj za verjetnostno porazdelitev med več možnimi klasičnimi stanji izključimo z opazovanjem interference, podobno kot pri valovih. Npr. mala žogica v obliki molekule fuklerena, t. j. ogljika C60, gre lahko hkrati skozi več luknjic v mrežasti oviri, kar dokažejo tako, da lahko na zaslon oz. detektor prileti samo v točno določenih smereh. Podobno kot svetloba z zvezde, ki jo zvečer opazujemo iz spalnice skozi tkanino prosojnih zaves, ko namesto ene svetle pikice vidimo enakomeren mrežast vzorček interferenčnih pikic. Obstoj prepletenih kvantnih stanj pa omogoča npr. pojav kvantne teleportacije, nekaj precej podobnega kot v fantastični zgodbi StarTrek. Vendar kvantna teleportacija ni samo ideja, v zadnjih letih jo znajo v laboratorijih že realizirati. Npr. kvantna teleportacija je tudi način, kako kvantni računalnik prepisuje in transportira svoje kvantne podatke iz enega registra v drugega.
Kvantni računalniki bi lahko nekatere težke računske probleme rešili bistveno hitreje kot klasični. So tudi nekaj, kar po zakonih kvantne mehanike mora obstajati, vendar za zdaj obstaja le njihova miselna konstrukcija. Zakaj jih je tako težko zgraditi, realizirati?
No, ni čisto res, da so zgolj miselna konstrukcija. Obstajajo preprosti eksperimentalni modeli kvantih računalnikov, ki povsem splošno lahko manipulirajo (računajo) z nekaj kvantnimi biti. Obstaja tudi nekakšen hibridni model kvantnega računalnika, takoimenovani D-Wave One, ki računa celo s 128 kvantnimi biti. Vseeno pa so tehnološke težave pri konstrukciji kvantnih računalnikov zelo velike. V glavnem so povezane s tako-imenovano dekoherenco, t. j. porušitvijo kvantne koherence, zaradi pomanjkljive izolacije kvantnega računalnika od okolice. Popolna izolacija pa spet ni mogoča, ker moramo na koncu kvantnega računanja rezultat odčitati. Pravimo, da moramo kvantni register pomeriti. Tako smo prisiljeni v nekakšno kompromisno izolacijo, ki nam omogoča omejeno število kvantnih operacij, preden dehoherenca kvantni račun pokvari. A težave, čeprav so hude, niso principielne.
Kvantni računalnik ni digitalni računalnik, ampak je trenutno še vedno bolj podoben analognemu računalniku, ki si zgolj pomaga s kvantno fiziko. Kaj sploh pričakujemo od kvantnega računalnika, kakšne so njegove posebnosti in odlike?
Za zdaj ni jasno, ali bo kvantni računalnik sploh kdaj tako splošno uporaben, kot so ti, ki jih uporabljamo danes. Seznam algoritmov / postopkov, ki jih kvantni računalnik rešuje bistveno hitreje kot klasični, je še vedno precej kratek. Kvantni računalnik tudi redko izračuna točen rezultat, saj je na koncu potrebno takoimenovano kvantno merjenje pri katerem – po Einsteinu – Bog vrže kocko. Za točno utemeljitev rezultata je zato treba postopek izvajanja programa na kvantnem računalniku večkrat ponoviti, podobno kot pri nekakšnem verjetnostnem poskušanju. Ima pa kvantni računalnik bistveno prednost pred klasičnim verjetnostnim strojem: za določitev ene izmen N reči je potrebno v povprečju poskusiti samo koren iz N-krat, ne pa N-krat kot pri klasičnem verjetnostnem računu.
Če želite poiskati eno stvar v popolnoma razmetani sobi in je v njej tema, potem boste, če veljajo samo zakoni klasične fizike in če je v sobi sto reči, morali stokrat ali pa recimo petdesetkrat v povprečju na slepo potegniti neznani predmet iz sobe in pogledati, če je pravi, da boste našli pravega. Če pa imate informacijo o predmetih zakodirano v kvantnem računalniku, se zgodi, da bo treba to narediti le desetkrat, kar je koren iz stokrat. Kvantna mehanika v tem smislu je povsem neintuitivna, da omogoča takšne paradoksalne stvari.
Je to, da je neke vrste verjetnostni stroj, težava ali bolj filozofsko vprašanje?
Kot sem poskusil pojasniti malo prej, to ni resna težava. Razen tega, da to pač ni digitalni stroj in zato rezultat računa ni nikoli eksakten. Kar pa sploh ni problematično, pri problemih, katerih rešitev je sicer težko poiskati, preveriti – preveriti, če je rešitev prava, pa ni težko. Na primer znameniti problem osmih kraljic, ki jih moramo po šahovnici razporediti tako, da se med seboj ne napadajo. Ali pa vprašanje, ali se da veliko celo število zapisati kot produkt dveh manjših, a še vedno velikih celih števil. To je v kriptografiji posebnega pomena.
Zdi se, da je pomembna filozofska iztočnica vprašanje, ali je kvantni računalnik morda prva zares umetna tvorba, ki jo narava sama po sebi sicer zares še ne uporablja. Če nevronske sisteme višje razvitih živali in ljudi lahko razumemo kot nekakšne verjetnostne računalnike (zaradi šuma, v katerem delujejo in ki je pomemben za njihovo učinkovitost), pa se zdi, da koncepta kvantnega računalnika narava še ni zares izkoristila. Potemtakem bi bil kvantni računalnik prvi zares umeten tehnološki koncept.
Ali to pomeni, da nekega pomembnega dela narave ljudje še ne obvladujemo? Se ob tem pojavljajo tudi filozofski zadržki?
Vprašanje je, če morda ravno zaradi tega, ker narava še sama ni našla koristne uporabe kvantnega računanja, ne obstajajo tudi resnejši razlogi, da bi imel tudi človek ob tem nepremostljive težave. Ampak za zdaj ne poznamo zakona narave, ki bi nam preprečeval zasnovo učinkovitega kvantnega računalnika.
Imajo pričakovanja, da bomo kmalu dobili splošno uporabne stroje, ki bi v vsem prekašali klasične računalnike, že kakšno realno podlago?
Da in ne. Vprašanje je, kaj bi bilo za vas zadosti splošno uporabno. Zdi se, da bodo prvi kvantni računalniki predvsem simulatorji za druge fizikalne procese, ali pa bodo reševali diskretne optimizacijske probleme, npr. iskali optimalen sprehod po zemljevidu in podobno. Takšne vrste problemov naj bi npr. znal učinkovito reševati nedavno predstavljeni Dwave one.
Papež Frančišek je v Vatikanu zbral največje svetovne strokovnjake na posvetu o robotiki in umetni inteligenci. Humanoidni roboti zagotovo še lep čas ne bodo nadomestili katoliških duhovnikov in vernikov, medtem pa na Japonskem android Mindar že pomaga pri molitvah v budističnem templju. Dejstvo je, da tehnologija ne more popolnoma zamenjati človeškega dela, a bo umetna inteligenca spremenila tudi najbolj tradicionalne poklice, od zdravnika do duhovnika. Bo direktor podjetja za svojega namestnika kmalu imenoval robota? Kateri poklici bodo z razvojem umetne inteligence izginili, kateri se bodo spremenili? Skrajnosti razmerja človek-umetna inteligenca ilustrira tudi vstop robotov v intimne odnose, obstajajo celo že bordeli z robotskimi prostitutkami, za uporabo katerih je potrebno plačati zavarovanje. Roboti so pogosto bolj zaščiteni od ljudi, celo državljanstvo so jim že podelili. Na širšo družbo pa bo imel v bližnji prihodnosti še večji vpliv razvoj industrijske robotike, ki že predstavlja eno tretjino svetovnega trga in se največ uporablja v avtomobilski industriji. Največ robotov imajo v operativni rabi na Japonskem, Kitajskem in v ZDA. V Sloveniji je to razmerje 144 robotov na 10 tisoč zaposlenih, kar je precej nad evropskim povprečjem. Poleg tega smo tudi pri nas dobili tovarno industrijskih robotov, ki ima v Kočevju zmogljivost proizvodnje 10 tisoč robotov na leto. Japonska Yaskawa in slovenski Laibach sta združila moči pri posebnem umetniško-industrijskem projektu “Mi kujemo bodočnost.” Morda bodo Trbovlje celo prvo mesto v Sloveniji z robotskimi občani … Podrobno v 3. delu serije Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Pridelava hrane zelo obremenjuje okolje. Analize kažejo, da povprečna letna poraba govedine samo enega Američana prispeva k onesnaženju s toplogrednimi plini toliko kot dobrih dva tisoč kilometrov vožnje z avtomobilom. Do leta 2050 se bo število prebivalstva na Zemlji povečalo na devet milijard ljudi, kar bo podvojilo povpraševanje po hrani. Je sploh mogoče, da nahranimo svet in hkrati ohranimo naš planet? Ob hitri rasti prebivalstva in prekomerni porabi naravnih virov, smo priča izraziti spremenljivosti podnebja. Vročinski valovi bodo v prihodnosti še pogostejši in daljši, več bo padavin, gladina morja se bo dvigovala. Škoda zaradi poplav, suš in vremenskih neurij v svetu strmo narašča in se bo še povečevala. Kaj in kako lahko spremenimo? Kakšne so prehrambene in okoljske alternative? Od avokadov na Instagramu, podnebnih štrajkov, okoljskih kiborgov, do žuželčjih burgerjev in laboratorijskega mesa. Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Bo človek 2.0 živel v globalni tehno diktaturi ali se bo od urbanizacije vrnil nazaj k naravi? Raziskujemo, kam nas bodo pripeljali neznane poti umetne inteligence, kibernetike, vesoljskih tehnologij, pa spremenjeno prehranjevanje, omejitve okolja, nove oblike komunikacije … Kako bomo delovali kot družba, kakšni bodo odnosi med ljudmi s psihološkega in sociološkega vidika, kako bomo organizirani pravno in politično, bo tudi umetnost v domeni umetne inteligence? V uvodnem delu nove serije Frekvence X skušamo posneti selfi, no, pravzaprav skupinsko sliko naše prihodnosti, prihodnosti naših družin, prijateljev … Naše prihodnosti. Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Frekvenca X se ozira proti najbolj vroči temi v vesolju – proti črni luknji! Človeštvo si jo je pred kratkim prvič lahko ogledalo na fotografiji in podoba črnega kroga z ognjenim obročem je osupnila znanstvenike in laike. Fotografija črnega kroga z ognjenim obročem velja za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo, saj gre za takšno preciznost, kot če bi skušali številko na kovancu, ki bi ga nekdo držal v New Yorku, razbrati iz Ljubljane. Raziskovalci so potrebovali več let za povezovanje več deset teleskopov po planetu od Havajev, prek Španije do Antarktike in ob tem izkoristili še vrtenje Zemlje, da jim je naposled uspelo dobiti fotografijo črne luknje. Kakšno novo znanje nam prinaša ta dosežek in kakšni bodo prihodnji izzivi, z nami razmišljata astrofizika dr. Tomaž Zwitter, naš strokovni sodelavec z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, in dr. Roman Gold, eden od raziskovalcev pri projektu Event Horizon.
Julie McEnery je astrofizičarka, že sedemnajst let zaposlena pri NASI, pri kateri je raziskovanje res užitek. “Če imamo zamisel o nekem novem detektorju ali želimo raziskovati določeno črno luknjo na točno določen način, ti vedno nekdo omogoči, da to storiš. Tu lahko res izpolniš vse svoje znanstvene sanje.” Je projektna znanstvenica pri projektu satelit Fermi, ki ob pomoči gama svetlobe raziskuje naše vesolje. Med zvezdami se je znašla povsem po naključju, pravi. “Obiskala sem domače v Dublinu, avtobus na poti proti domu pelje mimo univerze, izstopila sem, si ogledala oddelek za fiziko in vprašala, ali je kakšna možnost, da bi tam študirala. Rekli so da in to je bilo to.” Več o vznemirljivosti opazovanja vesolja, pa tudi občasni dolgočasnosti njenega dela, o ženskah v tehnoloških poklicih in tudi pri NASI, pa o tem, zakaj sta Luna in Sonce enako svetla, če ju opazujemo z gama svetlobo, pove v prispevku. Z njo se je pogovarjala Maja Stepančič.
V epilogu serije Vse živo danes potujemo od časov Lucy pa do Homo Futurisa, zanimalo nas bo tudi, kaj je tisto, kar ljudi res dela – ljudi. Ljudje smo dolgo veljali za krono stvarstva oziroma krono evolucijskega razvoja. Danes je težko najti lastnosti, po katerih smo posebni. Živali uporabljajo orodja, imajo jezik z dialekti, svojo kulturo … Kaj popolnoma človeškega nam je torej še ostalo? Maja Ratej se je v sklepu serije odpravila na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je potekala tretja javna debata Frekvence X v tej sezoni. Z njo so bili še fiziolog Marko Kreft in antropologinja Petra Golja z Biotehniške fakultete, nevrolog Zvezdan Pirtošek z Nevrološke klinike v Ljubljani in strokovni sodelavec Frekvence X biolog Matjaž Gregorič iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU.
Bi lahko rastline opisali kot inteligentne? Čeprav rastline na prvi pogled delujejo togo in dolgočasno, so zmožne marsičesa. Lahko se učijo, imajo spomin in so sposobne celo špekulirati, v zadnjih letih ugotavljajo strokovnjaki. V novi epizodi serije Vse živo Frekvence X na piedestal postavljamo skrivno življenje rastlin. Od klepetavih grahov, iznajdljivih plezalk do hitrostnih rekorderk mesojedk. Med drugim nas bo zaneslo tudi v gozd, kjer se v tleh razprostira ogromen širokopasovni gozdni internet, po katerem rastline že milijarde let delijo dobrine, se opozarjajo na nevarnosti in se vedejo celo altruistično. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
V novi epizodi serije Vse živo bomo še prav posebno živalski. Odpravljamo se namreč v svet neverjetno pestrih paritvenih sistemov, ki jih poznajo živali. Od levjih krdel, prešuštniških ptičev, pretkanih škržatov, od ljubezni slepih bahavih petelinov, pajkovk kanibalk pa do ušes zaljubljenih voluharjev, med – recimo jim – napetimi četrtinami pa postrežemo še s prav posebno pajčjo ljubezensko afero. Kako živali izbirajo partnerje in kako močno jih zaznamuje spolni konflikt? Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
S tremi urami živega programa smo 19. marca 2019 zaznamovali 10-letnico oddaje in podkasta Frekvenca X. Strnili bomo najzanimivejše utrinke: poslušalke in poslušalci so v živo zastavljali poljudnoznanstvena vprašanja, oglasili so se celo šolarji iz ene izmed učilnic, poklicali smo naše raziskovalce na šest celin, reševali smo izziv o mravljah in slonih, v interpretaciji Ivana Lotriča in Primoža Fleischmana ustvarili Zgodbo Zemlje za glas in klavir. Osrednja gostja Frekvence X je bila legendarna primatologinja in preučevalka šimpanzov Jane Goodall.
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo. Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Frekvenca X ne ostaja samo na domačih tleh, veliko kličemo tudi v tujino, dobesedno na vse celine. In tako smo si ob našem desetem rojstnem dnevu rekli: “Kaj ko bi to ponovili, malo bolj zgoščeno, da preverimo, če je Zemlja res okrogla.” In tule je dokaz. Na celine sveta smo poklicali šest naših znanstvenikov. Sogovorniki: Nace Kranjc - London, Velika Britanija, Maruša Žerjal - Canberra, Avstralija, Liza Debevec - Adis Abeba, Etiopija, Jure Dobnikar - Peking, Kitajska, Tina Šantl Temkiv - Antarktika, Ajasja Ljubetič - Seattle, ZDA
So pravi gospodar in stric v ozadju našega planeta mikrobi? Več milijard let so imeli Zemljo sami zase in poganjajo vse ključne procese na Zemlji, celo padavine. Poseljujejo najbolj ekstremne dele planeta, živijo v nas, in to v velikanskih številkah, po eni od teorij naj bi bili prav mikrobi prišleki z drugega planeta. Nič na njih ni mikro, le ime. V tretji epizodi serije Vse živo se s sogovorniki dotikamo nekaterih trenutno najbolj vročih področij raziskovanja mikroorganizmov. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Kako staro je življenje na Zemlji? Kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko je kemija milijarde let nazaj sredi neprijazne pustinje našega planeta prešla v biologijo? V novi seriji Frekvence X »Vse živo« bomo na sledi življenju na planetu … Odstirali bomo zgodbo o neverjetni raznolikosti, boju, vztrajnosti in fantastični ustvarjalnosti narave okrog nas. In kje v vsem tem je človek, je človek res krona stvarstva?
Najprej so domnevali, da ima obliko keglja ali arašida, zdaj so znanstveniki potrdili, da gre pravzaprav za snežaka. Zamrznjeni ostanek iz časa zgodnjega Osončja, poimenovan Ultima Thule, se nahaja kar 6,4 milijarde kilometrov od Zemlje. Gre za najbolj oddaljeno nebesno telo, kar jih človeštvo kadarkoli preučevalo. “Gremo, Nova obzorja!” je na letošnjega novega leta dan zgodaj zjutraj vzkliknil Alan Stern, glavni inženir Nasine sonde New Horizons. Doktor astrofizike in član legendarne zasedbe Queen Brian May pa je zgodovinskem dogodku posvetil prav posebno pesem. Kako astrofiziki razlagajo pojav snežaka v vesolju in kaj bi lahko ugotovili na podlagi pridobljenih podatkov? Gost: dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike Avtor: Luka Hvalc Foto: Nasa
Legenda pravi, da je ruski znanstvenik Dmitri Mendelejev pred 150 leti idejo zanj dobil v sanjah. Periodni sistem elementov je do danes postal eden najbolj prepoznavnih grafičnih simbolov znanosti. Ob prvi predstavitvi je bilo na njem 61 elementov, danes jih je 118, periodni sistem pa je še vedno povsem enako uporaben. O njegovi zgodovini, odkrivanju novih elementov in tudi o tem, kako se je periodni sistem preselil tudi v popkulturo se v Frekvenci X pogovarjamo z navdušenci, ki periodni sistem nosijo v denarnici, ga imajo odtisnjenega na skodelici ali o njem že celo desetletje snemajo video vsebine. Gosta: Dr. Martyn Poliakoff, Univerza v Nottinghamu (VB); Dr. Iztok Turel, ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Avtorja oddaje: Jan Grilc in dr. Matej Huš
Ljudje od nekdaj iščemo eliksir večne mladosti, ki bi nam zagotovil večno življenje. Če je bogovom to izredno dobro uspevalo, pa so ljudje ostali večni le v svojih dejanjih in na papirju. Morda pa se bo tudi to kmalu spremenilo. V 21. stoletju kot naslednjo veliko tehnologijo napovedujejo ravno podaljšanje človekovega življenja v večnost. Kakšen pa bi bil svet, če bi vsi živeli večno? Kako bi na svetu preživela preštevilna populacija, kje bi živela, kdo bi jo prehranil? Je večno življenje zidanje gradov v oblakih ali realna možnost? Nekaj odgovorov smo poiskali na novogoriški gimnaziji. Sogovorniki: profesor filozofije Sandi Cvek doktorska študentka biomedicine Mojca Justin upokojenka Marija Jelen dijaki Gimnazije Nova Gorica – Anja, Borja in Klemen soustanoviteljica podjetja za krioniko Alcor Linda Chamberlain dr. Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost je pripravila Maja Stepančič.
Vsak dan z letalom potuje 11 milijonov ljudi, to je toliko, kot ima prebivalcev Grčija. Pomislimo, koliko vrst bolezni bi nosili in delili po svetu, če bi potovali neodgovorno. Lani je na letalu iz Dubaja v New York zavladala panika, kašljajo in bruhalo je kar sto ljudi. Po pristanku so jih zadržali v karanteni in pregledali na letalu, na srečo jih je zares zbolelo le 11. In to ne za kakšno eksotično boleznijo, ampak za gripo. Naš sogovornik je v kovčku z rajske plaže v Venezueli v Slovenijo prinesel mušice puri-puri. Ko je doma odprl kovček, so mušice zletele iz kovčka. Kaj bi se zgodilo, če bi bile okužene? Bolezni pa ne prinašamo samo domov, ampak jih tudi odnašamo v druge kraje. Že britanski raziskovalec James Cook je s svojo posadko leta 1778 na Havaje prinesel gripo, tuberkulozo, sifilis … In z njimi smrt za številne avtohtone prebivalce.Raziskujemo izzive, ki jih za naše zdravje prinašata sodoben način življenja in mobilnost. Kaj za razvoj starih in novih bolezni pomenijo hitre podnebne spremembe, kako lahko z genetskimi manipulacijami (na primer malaričnega komarja) uničimo nalezljive bolezni in kakšne so lahko posledice za naš ekosistem. Že če recimo iz Indonezije prinesete odmrle korale ali na domačem vrtu posadite semena manga iz Tajske, lahko ob slabem scenariju to pomeni, da ste domov prinesli tudi virusno, bakterijsko ali glivično okužbo, ki se lahko v našem okolju tudi razmnoži. Bo čez 30 let gensko spreminjanje organizmov nekaj popolnoma vsakdanjega? Ali morda bolezni sploh ne bomo več zdravili, ampak jih bomo iztrebili, še preden bi lahko preskočile na človeka? Kako bo z epidemijami? Kaj bo prinesel morebitni razmah vesoljskega turizma? Sogovorniki: -Dr. Tadeja Kotar, Sekcija za tropsko in potovalno medicino UKC Ljubljana -Dr. Tadej Malovrh, imunolog in strokovnjak za biovarnost z Veterinarske fakultete -Mojca Dolinar, klimatologinja na ARSO -Dr. Andrew Hammond, mikrobiolog na Imperial College London Serijo Ordinacija Dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Do leta 2050 bo kar 35 odstotkov prebivalcev v Evropi starejših od 60 let, na svetu bo takrat živelo že več starostnikov kot otrok in mladostnikov. Staranje poteka zelo različno, nekdo je lahko še pri osemdesetih povsem aktiven in se primerja z zdravim tridesetletnikom. Na drugi strani imajo lahko že šestdesetletniki resne starostne težave. Za celično in telesno staranje velja, da gre pravzaprav za akumulacijo poškodb. Te težko nadziramo, medtem ko lahko imamo na primer poškodbe DNK vsaj delno pod kontrolo, recimo tako, da ne kadimo. Tudi možgane lahko v starosti ohranimo v dobri formi. Iščemo odgovore na izzive staranja: kako uspešno preprečevati visok krvni tlak v mladosti, da zaradi njega ne bo težav v starosti, kako lahko tehnologija pomaga pri okrevanju – denimo po možganski kapi, kakšne odgovore na staranje ponuja nevroznanost. Katere tehnološke in vsakodnevne malenkosti lahko človeku izboljšajo kakovost v starosti. V domu starejših v Šiški se srečamo z nekaj stanovalkami, mnoge so že na pragu devetdesetih. Navkljub napredujoči tehnologiji so prepričane, da toplega stiska roke in iskrenega nasmeška ne bo mogel nikoli nadomestiti robot. Pa imamo za naš planet starcev sploh kakšno resno alternativo? Sogovorniki so: sistemski biolog dr. Anže Županič dr. Maja Bresjanac, nevrobiologinja delovna terapevtka Katarina Galof dr. Jana Brguljan Hitij, vodja oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana vodja službe za raziskave in razvoj URI Soča dr. Zlatko Matjačić dr. Alan Antin, podjetje za raziskave tehnologij Gartner Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Aldous Huxley je že pred osemdesetimi leti v kultnem delu Krasni novi svet brez potrebnih tehnologij predvidel človekov vpliv na genski zapis. Branje, ki lahko sproža tudi nelagodje, je danes nujno za vnovično izpraševanje, kakšna družba postajamo. Bomo tako kot v knjigi vsi isti, a ne vsi enakopravni? So strahovi pred zlorabo genetike za ustvarjanje ljudi po meri realni ali pretirani? Na matematično in etično polje prihodnosti v 2. delu serije postavljamo gensko terapijo, celično terapijo, nanorobote in tehnologijo CRISPR. Izzive sodobne genetike nam predstavljajo: - dr. Roman Jerala - dr. Lenart Girandon - dr. Maja Čemažar Pri seciranju človeškega genoma nam pomaga strokovni sodelavec dr. Aleš Maver s kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, ki pravi, da je raziskovanje genoma razburljivo in da gre v resnici za detektivsko delo: v veliki knjižnici skušajo prepoznati ključne spremembe, ki povzročajo bolezni. Serijo Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič. Dobrodošli v krasnem novem svetu genetike. In etike.
Neveljaven email naslov