Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kvantni računalniki. Kako blizu smo kvantnim računalnikom, bodo sploh kdaj tako splošno uporabni, kot so ti, ki jih uporabljamo danes?

27.10.2011


Ideja o kvantnem računalniku se je porodila znamenitemu ameriškemu fiziku Richardu Feynmannu, Nobelovemu nagrajencu za kvantno teorijo elektro magnetizma, ko je leta 1982 razmišljal o možnosti univerzalne simulacije fizikalnih procesov.

Za vsaj osnovno razumevanje delovanja kvantnega računalnika moramo razumeti dva pojmovna koncepta, v katerih je kvantna fizika bistveno različna od klasične newtonowske fizike.


Prvi je princip »kvantne superpozicije«, ki pravi, da so kvantna stanja v resnici nekakšne kombinacije vseh mogočih klasičnih stanj hkrati. Drugi, še manj predstavljiv, za učinkovito delovanje kvantnega računalnika pa še bolj bistven, pa je koncept »kvantne prepletenosti«.

Kvantna prepletenost se npr. že uporablja za povsem varno komunikacijo po povsem običajnih, komercialnih telekomunikacijskih optičnih linijah. Že leta 2004 je npr. skupina prof. Antona Zeilingerja na Dunaju uspešno izvedla demonstracijo varnega kvantnega bančnega nakazila.

Razlog, da kvanti računalniki še niso dosegljiva realnost, tiči v težko premostljivih tehnoloških ovirah, ki so povezane s pojavom, ki mu fiziki pravijo dehokerenca. Fiziki in inženirji si intenzivno prizadevajo poiskati tehnološke rešitve, kjer bi vlogo dekoherence ohromili ali vsaj omilili.

Glede na to, da v laboratorijih za zdaj raziskujejo kar nekaj še povsem različnih tehnologij, je videti, da smo od končne odločitve o najbolj perspektivni rešitvi še precej daleč. Testne tehnologije za zdaj segajo od hladnih atomov, ki jih z dobro umerjenimi laserskimi sunki vzdržujejo pri izjemno nizkih temperaturah, prek magnetne resonance do kvantno prepletenih superprevodnih električnih tokovnih zank v nekakšnih »kvantnih čipih«.

INTERVJU

Gost Frekvence X je bil prof. Tomaž Prosen, ki se ukvarja se s teoretično in matematično fiziko in s področjem kvantne informatike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani:

Svet kvantne fizike, iz katerega zajema tudi kvantno računalništvo, je težko umljiv celo fizikom, kaj šele običajnim ljudem. Ga je sploh mogoče razumeti?

Težko. Seveda si pomagamo s prispodobami iz vsakdanjega sveta, predvsem, ko učimo kvantno fiziko, vendar je vse takšne analogije treba jemati z rezervo. Na primer znamenita Schrödingerjeva mačka, s katero ponazorimo princip kvantne superpozicije stanj mačke v povsem izolirani škatli s strupom, ki je lahko v vsoti stanj živa in mrtva hkrati. Problem tiči v naših čutilih, ki določajo naš predstavni svet. Vsa namreč temeljijo na makroskopskih pojavih, kjer so kvantni efekti že povsem ohromljeni zaradi pojava, ki mu pravimo dekoherenca. Po domače, zaradi nenehnega opazovanja velikega brata iz okolice.

Za običajno intuicijo ljudi so zakoni kvantne fizike dokaj nenavadni, kaj pa je v kvantni mehaniki tako zelo drugače?

Verjetno največji miselni paradoks je sama možnost obstoja superpozicij, t. j. dejstva, da je lahko kvantni sistem v več klasičnih stanjih hkrati. Npr. isti atom je lahko hkrati tu in tam, kvantna vrtavka se lahko hkrati vrti v dveh smereh. Možnost, da bi šlo zgolj za verjetnostno porazdelitev med več možnimi klasičnimi stanji izključimo z opazovanjem interference, podobno kot pri valovih. Npr. mala žogica v obliki molekule fuklerena, t. j. ogljika C60, gre lahko hkrati skozi več luknjic v mrežasti oviri, kar dokažejo tako, da lahko na zaslon oz. detektor prileti samo v točno določenih smereh. Podobno kot svetloba z zvezde, ki jo zvečer opazujemo iz spalnice skozi tkanino prosojnih zaves, ko namesto ene svetle pikice vidimo enakomeren mrežast vzorček interferenčnih pikic. Obstoj prepletenih kvantnih stanj pa omogoča npr. pojav kvantne teleportacije, nekaj precej podobnega kot v fantastični zgodbi StarTrek. Vendar kvantna teleportacija ni samo ideja, v zadnjih letih jo znajo v laboratorijih že realizirati. Npr. kvantna teleportacija je tudi način, kako kvantni računalnik prepisuje in transportira svoje kvantne podatke iz enega registra v drugega.

Kvantni računalniki bi lahko nekatere težke računske probleme rešili bistveno hitreje kot klasični. So tudi nekaj, kar po zakonih kvantne mehanike mora obstajati, vendar za zdaj obstaja le njihova miselna konstrukcija. Zakaj jih je tako težko zgraditi, realizirati?

No, ni čisto res, da so zgolj miselna konstrukcija. Obstajajo preprosti eksperimentalni modeli kvantih računalnikov, ki povsem splošno lahko manipulirajo (računajo) z nekaj kvantnimi biti. Obstaja tudi nekakšen hibridni model kvantnega računalnika, takoimenovani D-Wave One, ki računa celo s 128 kvantnimi biti. Vseeno pa so tehnološke težave pri konstrukciji kvantnih računalnikov zelo velike. V glavnem so povezane s tako-imenovano dekoherenco, t. j. porušitvijo kvantne koherence, zaradi pomanjkljive izolacije kvantnega računalnika od okolice. Popolna izolacija pa spet ni mogoča, ker moramo na koncu kvantnega računanja rezultat odčitati. Pravimo, da moramo kvantni register pomeriti. Tako smo prisiljeni v nekakšno kompromisno izolacijo, ki nam omogoča omejeno število kvantnih operacij, preden dehoherenca kvantni račun pokvari. A težave, čeprav so hude, niso principielne.

Kvantni računalnik ni digitalni računalnik, ampak je trenutno še vedno bolj podoben analognemu računalniku, ki si zgolj pomaga s kvantno fiziko. Kaj sploh pričakujemo od kvantnega računalnika, kakšne so njegove posebnosti in odlike?

Za zdaj ni jasno, ali bo kvantni računalnik sploh kdaj tako splošno uporaben, kot so ti, ki jih uporabljamo danes. Seznam algoritmov / postopkov, ki jih kvantni računalnik rešuje bistveno hitreje kot klasični, je še vedno precej kratek. Kvantni računalnik tudi redko izračuna točen rezultat, saj je na koncu potrebno takoimenovano kvantno merjenje pri katerem – po Einsteinu – Bog vrže kocko. Za točno utemeljitev rezultata je zato treba postopek izvajanja programa na kvantnem računalniku večkrat ponoviti, podobno kot pri nekakšnem verjetnostnem poskušanju. Ima pa kvantni računalnik bistveno prednost pred klasičnim verjetnostnim strojem: za določitev ene izmen N reči je potrebno v povprečju poskusiti samo koren iz N-krat, ne pa N-krat kot pri klasičnem verjetnostnem računu.

Če želite poiskati eno stvar v popolnoma razmetani sobi in je v njej tema, potem boste, če veljajo samo zakoni klasične fizike in če je v sobi sto reči, morali stokrat ali pa recimo petdesetkrat v povprečju na slepo potegniti neznani predmet iz sobe in pogledati, če je pravi, da boste našli pravega. Če pa imate informacijo o predmetih zakodirano v kvantnem računalniku, se zgodi, da bo treba to narediti le desetkrat, kar je koren iz stokrat. Kvantna mehanika v tem smislu je povsem neintuitivna, da omogoča takšne paradoksalne stvari.

Je to, da je neke vrste verjetnostni stroj, težava ali bolj filozofsko vprašanje?

Kot sem poskusil pojasniti malo prej, to ni resna težava. Razen tega, da to pač ni digitalni stroj in zato rezultat računa ni nikoli eksakten. Kar pa sploh ni problematično, pri problemih, katerih rešitev je sicer težko poiskati, preveriti – preveriti, če je rešitev prava, pa ni težko. Na primer znameniti problem osmih kraljic, ki jih moramo po šahovnici razporediti tako, da se med seboj ne napadajo. Ali pa vprašanje, ali se da veliko celo število zapisati kot produkt dveh manjših, a še vedno velikih celih števil. To je v kriptografiji posebnega pomena.

Zdi se, da je pomembna filozofska iztočnica vprašanje, ali je kvantni računalnik morda prva zares umetna tvorba, ki jo narava sama po sebi sicer zares še ne uporablja. Če nevronske sisteme višje razvitih živali in ljudi lahko razumemo kot nekakšne verjetnostne računalnike (zaradi šuma, v katerem delujejo in ki je pomemben za njihovo učinkovitost), pa se zdi, da koncepta kvantnega računalnika narava še ni zares izkoristila. Potemtakem bi bil kvantni računalnik prvi zares umeten tehnološki koncept.

Ali to pomeni, da nekega pomembnega dela narave ljudje še ne obvladujemo? Se ob tem pojavljajo tudi filozofski zadržki?

Vprašanje je, če morda ravno zaradi tega, ker narava še sama ni našla koristne uporabe kvantnega računanja, ne obstajajo tudi resnejši razlogi, da bi imel tudi človek ob tem nepremostljive težave. Ampak za zdaj ne poznamo zakona narave, ki bi nam preprečeval zasnovo učinkovitega kvantnega računalnika.

Imajo pričakovanja, da bomo kmalu dobili splošno uporabne stroje, ki bi v vsem prekašali klasične računalnike, že kakšno realno podlago?

Da in ne. Vprašanje je, kaj bi bilo za vas zadosti splošno uporabno. Zdi se, da bodo prvi kvantni računalniki predvsem simulatorji za druge fizikalne procese, ali pa bodo reševali diskretne optimizacijske probleme, npr. iskali optimalen sprehod po zemljevidu in podobno. Takšne vrste problemov naj bi npr. znal učinkovito reševati nedavno predstavljeni Dwave one.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Kvantni računalniki. Kako blizu smo kvantnim računalnikom, bodo sploh kdaj tako splošno uporabni, kot so ti, ki jih uporabljamo danes?

27.10.2011


Ideja o kvantnem računalniku se je porodila znamenitemu ameriškemu fiziku Richardu Feynmannu, Nobelovemu nagrajencu za kvantno teorijo elektro magnetizma, ko je leta 1982 razmišljal o možnosti univerzalne simulacije fizikalnih procesov.

Za vsaj osnovno razumevanje delovanja kvantnega računalnika moramo razumeti dva pojmovna koncepta, v katerih je kvantna fizika bistveno različna od klasične newtonowske fizike.


Prvi je princip »kvantne superpozicije«, ki pravi, da so kvantna stanja v resnici nekakšne kombinacije vseh mogočih klasičnih stanj hkrati. Drugi, še manj predstavljiv, za učinkovito delovanje kvantnega računalnika pa še bolj bistven, pa je koncept »kvantne prepletenosti«.

Kvantna prepletenost se npr. že uporablja za povsem varno komunikacijo po povsem običajnih, komercialnih telekomunikacijskih optičnih linijah. Že leta 2004 je npr. skupina prof. Antona Zeilingerja na Dunaju uspešno izvedla demonstracijo varnega kvantnega bančnega nakazila.

Razlog, da kvanti računalniki še niso dosegljiva realnost, tiči v težko premostljivih tehnoloških ovirah, ki so povezane s pojavom, ki mu fiziki pravijo dehokerenca. Fiziki in inženirji si intenzivno prizadevajo poiskati tehnološke rešitve, kjer bi vlogo dekoherence ohromili ali vsaj omilili.

Glede na to, da v laboratorijih za zdaj raziskujejo kar nekaj še povsem različnih tehnologij, je videti, da smo od končne odločitve o najbolj perspektivni rešitvi še precej daleč. Testne tehnologije za zdaj segajo od hladnih atomov, ki jih z dobro umerjenimi laserskimi sunki vzdržujejo pri izjemno nizkih temperaturah, prek magnetne resonance do kvantno prepletenih superprevodnih električnih tokovnih zank v nekakšnih »kvantnih čipih«.

INTERVJU

Gost Frekvence X je bil prof. Tomaž Prosen, ki se ukvarja se s teoretično in matematično fiziko in s področjem kvantne informatike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani:

Svet kvantne fizike, iz katerega zajema tudi kvantno računalništvo, je težko umljiv celo fizikom, kaj šele običajnim ljudem. Ga je sploh mogoče razumeti?

Težko. Seveda si pomagamo s prispodobami iz vsakdanjega sveta, predvsem, ko učimo kvantno fiziko, vendar je vse takšne analogije treba jemati z rezervo. Na primer znamenita Schrödingerjeva mačka, s katero ponazorimo princip kvantne superpozicije stanj mačke v povsem izolirani škatli s strupom, ki je lahko v vsoti stanj živa in mrtva hkrati. Problem tiči v naših čutilih, ki določajo naš predstavni svet. Vsa namreč temeljijo na makroskopskih pojavih, kjer so kvantni efekti že povsem ohromljeni zaradi pojava, ki mu pravimo dekoherenca. Po domače, zaradi nenehnega opazovanja velikega brata iz okolice.

Za običajno intuicijo ljudi so zakoni kvantne fizike dokaj nenavadni, kaj pa je v kvantni mehaniki tako zelo drugače?

Verjetno največji miselni paradoks je sama možnost obstoja superpozicij, t. j. dejstva, da je lahko kvantni sistem v več klasičnih stanjih hkrati. Npr. isti atom je lahko hkrati tu in tam, kvantna vrtavka se lahko hkrati vrti v dveh smereh. Možnost, da bi šlo zgolj za verjetnostno porazdelitev med več možnimi klasičnimi stanji izključimo z opazovanjem interference, podobno kot pri valovih. Npr. mala žogica v obliki molekule fuklerena, t. j. ogljika C60, gre lahko hkrati skozi več luknjic v mrežasti oviri, kar dokažejo tako, da lahko na zaslon oz. detektor prileti samo v točno določenih smereh. Podobno kot svetloba z zvezde, ki jo zvečer opazujemo iz spalnice skozi tkanino prosojnih zaves, ko namesto ene svetle pikice vidimo enakomeren mrežast vzorček interferenčnih pikic. Obstoj prepletenih kvantnih stanj pa omogoča npr. pojav kvantne teleportacije, nekaj precej podobnega kot v fantastični zgodbi StarTrek. Vendar kvantna teleportacija ni samo ideja, v zadnjih letih jo znajo v laboratorijih že realizirati. Npr. kvantna teleportacija je tudi način, kako kvantni računalnik prepisuje in transportira svoje kvantne podatke iz enega registra v drugega.

Kvantni računalniki bi lahko nekatere težke računske probleme rešili bistveno hitreje kot klasični. So tudi nekaj, kar po zakonih kvantne mehanike mora obstajati, vendar za zdaj obstaja le njihova miselna konstrukcija. Zakaj jih je tako težko zgraditi, realizirati?

No, ni čisto res, da so zgolj miselna konstrukcija. Obstajajo preprosti eksperimentalni modeli kvantih računalnikov, ki povsem splošno lahko manipulirajo (računajo) z nekaj kvantnimi biti. Obstaja tudi nekakšen hibridni model kvantnega računalnika, takoimenovani D-Wave One, ki računa celo s 128 kvantnimi biti. Vseeno pa so tehnološke težave pri konstrukciji kvantnih računalnikov zelo velike. V glavnem so povezane s tako-imenovano dekoherenco, t. j. porušitvijo kvantne koherence, zaradi pomanjkljive izolacije kvantnega računalnika od okolice. Popolna izolacija pa spet ni mogoča, ker moramo na koncu kvantnega računanja rezultat odčitati. Pravimo, da moramo kvantni register pomeriti. Tako smo prisiljeni v nekakšno kompromisno izolacijo, ki nam omogoča omejeno število kvantnih operacij, preden dehoherenca kvantni račun pokvari. A težave, čeprav so hude, niso principielne.

Kvantni računalnik ni digitalni računalnik, ampak je trenutno še vedno bolj podoben analognemu računalniku, ki si zgolj pomaga s kvantno fiziko. Kaj sploh pričakujemo od kvantnega računalnika, kakšne so njegove posebnosti in odlike?

Za zdaj ni jasno, ali bo kvantni računalnik sploh kdaj tako splošno uporaben, kot so ti, ki jih uporabljamo danes. Seznam algoritmov / postopkov, ki jih kvantni računalnik rešuje bistveno hitreje kot klasični, je še vedno precej kratek. Kvantni računalnik tudi redko izračuna točen rezultat, saj je na koncu potrebno takoimenovano kvantno merjenje pri katerem – po Einsteinu – Bog vrže kocko. Za točno utemeljitev rezultata je zato treba postopek izvajanja programa na kvantnem računalniku večkrat ponoviti, podobno kot pri nekakšnem verjetnostnem poskušanju. Ima pa kvantni računalnik bistveno prednost pred klasičnim verjetnostnim strojem: za določitev ene izmen N reči je potrebno v povprečju poskusiti samo koren iz N-krat, ne pa N-krat kot pri klasičnem verjetnostnem računu.

Če želite poiskati eno stvar v popolnoma razmetani sobi in je v njej tema, potem boste, če veljajo samo zakoni klasične fizike in če je v sobi sto reči, morali stokrat ali pa recimo petdesetkrat v povprečju na slepo potegniti neznani predmet iz sobe in pogledati, če je pravi, da boste našli pravega. Če pa imate informacijo o predmetih zakodirano v kvantnem računalniku, se zgodi, da bo treba to narediti le desetkrat, kar je koren iz stokrat. Kvantna mehanika v tem smislu je povsem neintuitivna, da omogoča takšne paradoksalne stvari.

Je to, da je neke vrste verjetnostni stroj, težava ali bolj filozofsko vprašanje?

Kot sem poskusil pojasniti malo prej, to ni resna težava. Razen tega, da to pač ni digitalni stroj in zato rezultat računa ni nikoli eksakten. Kar pa sploh ni problematično, pri problemih, katerih rešitev je sicer težko poiskati, preveriti – preveriti, če je rešitev prava, pa ni težko. Na primer znameniti problem osmih kraljic, ki jih moramo po šahovnici razporediti tako, da se med seboj ne napadajo. Ali pa vprašanje, ali se da veliko celo število zapisati kot produkt dveh manjših, a še vedno velikih celih števil. To je v kriptografiji posebnega pomena.

Zdi se, da je pomembna filozofska iztočnica vprašanje, ali je kvantni računalnik morda prva zares umetna tvorba, ki jo narava sama po sebi sicer zares še ne uporablja. Če nevronske sisteme višje razvitih živali in ljudi lahko razumemo kot nekakšne verjetnostne računalnike (zaradi šuma, v katerem delujejo in ki je pomemben za njihovo učinkovitost), pa se zdi, da koncepta kvantnega računalnika narava še ni zares izkoristila. Potemtakem bi bil kvantni računalnik prvi zares umeten tehnološki koncept.

Ali to pomeni, da nekega pomembnega dela narave ljudje še ne obvladujemo? Se ob tem pojavljajo tudi filozofski zadržki?

Vprašanje je, če morda ravno zaradi tega, ker narava še sama ni našla koristne uporabe kvantnega računanja, ne obstajajo tudi resnejši razlogi, da bi imel tudi človek ob tem nepremostljive težave. Ampak za zdaj ne poznamo zakona narave, ki bi nam preprečeval zasnovo učinkovitega kvantnega računalnika.

Imajo pričakovanja, da bomo kmalu dobili splošno uporabne stroje, ki bi v vsem prekašali klasične računalnike, že kakšno realno podlago?

Da in ne. Vprašanje je, kaj bi bilo za vas zadosti splošno uporabno. Zdi se, da bodo prvi kvantni računalniki predvsem simulatorji za druge fizikalne procese, ali pa bodo reševali diskretne optimizacijske probleme, npr. iskali optimalen sprehod po zemljevidu in podobno. Takšne vrste problemov naj bi npr. znal učinkovito reševati nedavno predstavljeni Dwave one.


06.10.2016

Nobelove nagrade

Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih


29.09.2016

Pri lovcu na asteroide

Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.


22.09.2016

IG Nobelove nagrade

Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.


15.09.2016

Gravitacijski valovi ključ v doslej skrito vesolje

Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.


08.09.2016

Filmski poklon vesolju

Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.


30.06.2016

Bi Iskra Delta lahko postala slovenska Nokia?

Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.


23.06.2016

Izgubili smo že približno dve tretjini koral po svetu

"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.


16.06.2016

Plešoče žoge

Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?


09.06.2016

Trinajst milijard let dolga pot do Zemlje

Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.


02.06.2016

Šifre in šifriranje

Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.


31.05.2016

Reaktor TRIGA

Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.


26.05.2016

Sintetično človeški genom

V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.


19.05.2016

Dobrodošli v antropocenu!

Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.


12.05.2016

PODCAST: Sporazumvanje živali

Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.


05.05.2016

Spomin je igra

Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.


28.04.2016

Uroš Kuzman

Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.


21.04.2016

Zvezdne eksplozije, ki so jih videli prvi ljudje

Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.


14.04.2016

Vzporedni svetovi

V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.


07.04.2016

Go in umetna inteligenca

Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.


31.03.2016

Skoraj vse o zvoku

Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.


Stran 19 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov