Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanstveniki z orjaškimi pospeševalniki delcev in zmogljivimi teleskopi prodirajo vse globlje v naravo materije in vesolja. Kljub temu pa že 100 let ne znajo rešiti enega največjih problemov sodobne znanosti.
Dve kraljevi teoriji moderne fizike, Einsteinova teorija relativnosti in kvantna mehanika, ne sodita skupaj. Sta kot olje in voda, ki ju ni mogoče zmešati skupaj v enoten opis stvarnosti. In tako raziskovalci že celo stoletje iščejo rešitev tega problema, pri tem pa razvijajo teorije, ki so velikokrat bolj nenavadne od domišljije same.
Ena takšnih se imenuje hologramski princip in brez sramu predvideva, da je naše vesolje pravzaprav gromozanski hologram in je naše dojemanje realnosti s tremi razsežnostmi le iluzija, ki jo ustvarjajo zakoni narave na oddaljenih robovih kozmosa.
Kakorkoli težko si je predstavljati, da bi bil lahko naš svet nekakšen privid, pa teorija vesolja v obliki holograma ni bizarni umotvor čudaških fizikov, ki so pri iskanju dokončne fizikalne teorije izgubili stik z realnostjo, ampak izhaja iz podrobnega preučevanja narave črnih lukenj.
Ti skrivnostni objekti, ki nastanejo iz umrlih zvezd in imajo tako močno gravitacijsko polje, da ne more uiti z njega niti svetloba, so tudi mesto, kjer se trenutne fizikalne enačbe zlomijo. Nekateri znanstveniki zato menijo, da bi z razumevanjem narave črnih lukenj dobili tudi ključ do razumevanja celotnega vesolja. Ideja o hologramskem vesolju se je pravzaprav porodila iz prepira o naravi črnih lukenj med slavnim britanskim fizikom Stephenom Hawkingom in manj znanim nizozemskim fizikom Gerard ‘t Hooftom in Američanom Leonardom Susskindom.
Hawking je trdil, da črne luknje, ki za vekomaj požrešno pogoltnejo vse, kar pride v njihovo bližino, obenem uničijo tudi vso informacijo o materiji in energiji. Po vseh veljavnih zakonih fizike pa se informacija nikoli ne more izgubiti, zato je Hawkingow informacijski paradoks črne luknje močno jezil številne fizike, ki niso mogli sprejeti tega, da bi lahko informacija v črnih luknjah preprosto izginila.
V sredini 90-tih pa sta t’ Hooft in Susskind končno odkrila morebitno rešitev informacijskega paradoksa črnih lukenj. Izračunala sta, da bi bila informacija o vsebini črne luknje lahko v resnici shranjena na njenem površju. To pa pomeni, da bi lahko bila črna luknja nekakšen hologram. Vsi, ki ste že kdaj videli kakšen hologram, veste, da je to dvodimenzionalna slika, ki ustvarja iluzijo tridimenzionalnega objekta.
Verjetno je najslavnejši primer hologram iz filmske trilogije Vojna zvezd. V nekem prizoru robot Luku Skywalkerju predvaja hologramski posnetek princese Leie, ki prosi za pomoč. Malokdo pa bi ob gledanju tega filma pomislil, da je morda tudi naše vesolje hologramska iluzija. Kajti če črne luknje res shranjujejo na svoji dvodimenzionalni površini vse informacije o svoji vsebini s tremi razsežnostmi, mogoče za vesolje velja enako.
Če je teorija hologramskega vesolja pravilna, potem je vse, kar se dogaja v našem kozmosu, skupaj z vsemi atomi, planeti, zvezdami in nami, samo hologramska projekcija informacij, ki so zapisane na robovih vesolja. To bi pomenilo tudi, da stvarnost v resnici nima treh dimenzij, kot smo vajeni iz vsakdanjega življenja, ampak samo dve dimenziji, tretja dimenzija pa je hologramska fatamorgana.
V tem primeru smo mi sami hologramska projekcija svojih dvodimenzionalnih dvojčkov, ki živijo na robu vesolja. Smo v tem primeru sploh resnični? Jasno je, da teorija hologramskega vesolja riše precej bizarno sliko stvarnosti, kljub temu pa je znanstveniki ne morejo kar odpraviti z zamahom roke, saj temelji na trdni matematični izpeljavi nekaterih logičnih zakonov narave. Drugo vprašanje je, ali bi lahko za to eksotično teorijo našli tudi trdne dokaze.
Leta 2009 je britansko-nemška ekipa znanstvenikov iz Centra za gravitacijsko fiziko v Nemčiji sporočila, da so s svojim detektorjem gravitacijskih valov zaznali signale, ki bi lahko bili dokaz, da vesolje deluje kot hologram, vendar so bili signali preveč dvoumni, da bi jih lahko jasno razložili.
Na drugi strani Atlantika pa v ameriškem fizikalnem raziskovalnem središču Fermilab profesor Craig Hogan gradi napravo z imenom holometer, ki bi lahko zaznala hologramske sledi v prostor-času. Zgodba torej še zdaleč ni končana in vprašanje o naravi vesolja še ni rešeno. Pripravite se torej na to, da ste konec koncev mogoče samo hologramska iluzija, ki je predvajana s platna na robu vesolja.
—
INTERVJU: Profesor Raphael Bousso poučuje in raziskuje na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju.
Zamisel, da bi lahko bilo naše vesolje nekakšen hologram, se res zdi nenavadna. Kako verjetna se vam zdi ta teorija, bi dali zanjo roko v ogenj?
Mislim, da je to, da je vesolje hologram, že precej uveljavljeno dejstvo. Tega, česa pa ne vemo dobro, je – zakaj je tako. Mogoče bi moral pojasniti, kaj mislim s tem, da je vesolje hologram. Po navadi pri shranjevanju informacij mislimo na to, koliko volumna za to potrebujemo. Če imamo na primer CD ali računalniški čip, potem za 1000-krat več informacij potrebujemo 1000-krat več CD-jev ali čipov, ki bi zavzemali 1000-krat večjo prostornino. V naravi pa kaže, da ni tako, da bi lahko z večanjem volumna shranjevali čedalje več informacij. Razlog za to je gravitacija. Če bi skupaj zbral zadostno število računalniških čipov, bi se sesedli v črno luknjo. In maksimalna količina informacije, ki bi jih lahko shranil nanje, preden bi se to zgodilo, bi bila sorazmerna površini, ki jo zaseda ta kup čipov. To imenujemo hologramski princip. Ta pravi, da je maksimalna količina informacije, ki jo lahko določena regija vsebuje, tolikšna, kot jo lahko projiciramo na njeno površino.
Kako bi nam lahko na najbolj preprost možen način razložili, kaj to pomeni, da je vesolje hologram? Si to sploh lahko predstavljamo?
Da, težko si je to predstavljati v glavi, čeprav si fizik, ki dela na tem področju. Razlog, da je tako težko, je v tem, da v fiziki obstaja še en princip, ki je zelo dobro preverjen in nam je na stotine let dobro služil. To je princip lokalnosti, hologramski princip pa na nek način nasprotuje principu lokalnosti. S principom lokalnosti mislim na to, da na primer neka stvar v enem kotu sobe ne more vplivati na stvari v drugem kotu sobe. Hologramski princip pa pravi, da so med oddaljenimi stvarmi vendarle neke nevidne povezave. Torej si to težko predstavlja ne samo laična javnost, ampak tudi fiziki.
Ali za to teorijo obstajajo kakšni dokazi, da bi lahko bila resnična?
Obstaja zelo veliko dokazov, da je hologramski princip resničen. Za vsak fizikalen sistem, ki smo ga kdajkoli preučevali – stol, miza, soba, galaksija, celotno vidno vesolje – velja, da zanj obstaja mejna količina informacij, ki jih lahko shrani. Torej je to zelo preverjen princip in kaže, da je brez dvoma resničen. Ovrglo bi ga lahko mogoče odkritje kakšne zelo eksotične vrste materije, ki pa je za zdaj še nismo videli. Torej je resnično, ne vemo pa, zakaj. Videti je celo kot nekakšna zarota. Za takšen splošen princip mora obstajati nek globlji razlog in prek njega bi lahko prišli do teorije kvantne gravitacije, ki je danes nimamo.
Bi imelo dejstvo, da je vesolje gromozanski hologram, tudi kakšne praktične posledice? Bi omogočilo potovanje po vesolju ali kaj podobnega?
V primeru praktičnih posledic – ali nam bo pomagal zgraditi boljše avtomobile ali pralne stroje – tega ne verjamem. Vsaj ne v zelo bližnji prihodnosti. Vendar pa pred sto leti tudi za Einsteinovo teorijo splošne relativnosti nihče ni verjel, da bo imela kakšne praktične posledice. Podobno velja za kvantno mehaniko. A ti dve teoriji sta pripeljali do tehnologije, ki nas danes obkroža vsepovsod – GPS, računalniki, itd. V končni fazi imajo osnovne raziskave ogromen vpliv na tehnologijo, zelo težko pa je napovedati, kakšen bo in kdaj bo prišel ta vpliv.
Predpostavimo, da vesolje res deluje po principu holograma. Kakšne posledice bi to imelo v bolj filozofskem smislu, glede dojemanja nas in realnosti?
Mislim, da že zdaj izziva en naš zelo dragocen predsodek o stvarnosti in sicer ta, da je svet lokalen in da so stvari, ki so prostorsko ločene, med seboj neodvisne. Ta občutek lokalnosti, ki nam je zelo dobro služil, ne velja več, ko postane gravitacija tako močna, da se sam prostor sesede vase. Razumeti, kako med sabo pobotati princip lokalnosti in hologramski princip, je ogromen izziv. Zelo težko je videti, kako bi bilo to mogoče. Ko bomo nekoč prišli do tega, bo to pomenilo revolucijo v našem razumevanju sveta.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Znanstveniki z orjaškimi pospeševalniki delcev in zmogljivimi teleskopi prodirajo vse globlje v naravo materije in vesolja. Kljub temu pa že 100 let ne znajo rešiti enega največjih problemov sodobne znanosti.
Dve kraljevi teoriji moderne fizike, Einsteinova teorija relativnosti in kvantna mehanika, ne sodita skupaj. Sta kot olje in voda, ki ju ni mogoče zmešati skupaj v enoten opis stvarnosti. In tako raziskovalci že celo stoletje iščejo rešitev tega problema, pri tem pa razvijajo teorije, ki so velikokrat bolj nenavadne od domišljije same.
Ena takšnih se imenuje hologramski princip in brez sramu predvideva, da je naše vesolje pravzaprav gromozanski hologram in je naše dojemanje realnosti s tremi razsežnostmi le iluzija, ki jo ustvarjajo zakoni narave na oddaljenih robovih kozmosa.
Kakorkoli težko si je predstavljati, da bi bil lahko naš svet nekakšen privid, pa teorija vesolja v obliki holograma ni bizarni umotvor čudaških fizikov, ki so pri iskanju dokončne fizikalne teorije izgubili stik z realnostjo, ampak izhaja iz podrobnega preučevanja narave črnih lukenj.
Ti skrivnostni objekti, ki nastanejo iz umrlih zvezd in imajo tako močno gravitacijsko polje, da ne more uiti z njega niti svetloba, so tudi mesto, kjer se trenutne fizikalne enačbe zlomijo. Nekateri znanstveniki zato menijo, da bi z razumevanjem narave črnih lukenj dobili tudi ključ do razumevanja celotnega vesolja. Ideja o hologramskem vesolju se je pravzaprav porodila iz prepira o naravi črnih lukenj med slavnim britanskim fizikom Stephenom Hawkingom in manj znanim nizozemskim fizikom Gerard ‘t Hooftom in Američanom Leonardom Susskindom.
Hawking je trdil, da črne luknje, ki za vekomaj požrešno pogoltnejo vse, kar pride v njihovo bližino, obenem uničijo tudi vso informacijo o materiji in energiji. Po vseh veljavnih zakonih fizike pa se informacija nikoli ne more izgubiti, zato je Hawkingow informacijski paradoks črne luknje močno jezil številne fizike, ki niso mogli sprejeti tega, da bi lahko informacija v črnih luknjah preprosto izginila.
V sredini 90-tih pa sta t’ Hooft in Susskind končno odkrila morebitno rešitev informacijskega paradoksa črnih lukenj. Izračunala sta, da bi bila informacija o vsebini črne luknje lahko v resnici shranjena na njenem površju. To pa pomeni, da bi lahko bila črna luknja nekakšen hologram. Vsi, ki ste že kdaj videli kakšen hologram, veste, da je to dvodimenzionalna slika, ki ustvarja iluzijo tridimenzionalnega objekta.
Verjetno je najslavnejši primer hologram iz filmske trilogije Vojna zvezd. V nekem prizoru robot Luku Skywalkerju predvaja hologramski posnetek princese Leie, ki prosi za pomoč. Malokdo pa bi ob gledanju tega filma pomislil, da je morda tudi naše vesolje hologramska iluzija. Kajti če črne luknje res shranjujejo na svoji dvodimenzionalni površini vse informacije o svoji vsebini s tremi razsežnostmi, mogoče za vesolje velja enako.
Če je teorija hologramskega vesolja pravilna, potem je vse, kar se dogaja v našem kozmosu, skupaj z vsemi atomi, planeti, zvezdami in nami, samo hologramska projekcija informacij, ki so zapisane na robovih vesolja. To bi pomenilo tudi, da stvarnost v resnici nima treh dimenzij, kot smo vajeni iz vsakdanjega življenja, ampak samo dve dimenziji, tretja dimenzija pa je hologramska fatamorgana.
V tem primeru smo mi sami hologramska projekcija svojih dvodimenzionalnih dvojčkov, ki živijo na robu vesolja. Smo v tem primeru sploh resnični? Jasno je, da teorija hologramskega vesolja riše precej bizarno sliko stvarnosti, kljub temu pa je znanstveniki ne morejo kar odpraviti z zamahom roke, saj temelji na trdni matematični izpeljavi nekaterih logičnih zakonov narave. Drugo vprašanje je, ali bi lahko za to eksotično teorijo našli tudi trdne dokaze.
Leta 2009 je britansko-nemška ekipa znanstvenikov iz Centra za gravitacijsko fiziko v Nemčiji sporočila, da so s svojim detektorjem gravitacijskih valov zaznali signale, ki bi lahko bili dokaz, da vesolje deluje kot hologram, vendar so bili signali preveč dvoumni, da bi jih lahko jasno razložili.
Na drugi strani Atlantika pa v ameriškem fizikalnem raziskovalnem središču Fermilab profesor Craig Hogan gradi napravo z imenom holometer, ki bi lahko zaznala hologramske sledi v prostor-času. Zgodba torej še zdaleč ni končana in vprašanje o naravi vesolja še ni rešeno. Pripravite se torej na to, da ste konec koncev mogoče samo hologramska iluzija, ki je predvajana s platna na robu vesolja.
—
INTERVJU: Profesor Raphael Bousso poučuje in raziskuje na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju.
Zamisel, da bi lahko bilo naše vesolje nekakšen hologram, se res zdi nenavadna. Kako verjetna se vam zdi ta teorija, bi dali zanjo roko v ogenj?
Mislim, da je to, da je vesolje hologram, že precej uveljavljeno dejstvo. Tega, česa pa ne vemo dobro, je – zakaj je tako. Mogoče bi moral pojasniti, kaj mislim s tem, da je vesolje hologram. Po navadi pri shranjevanju informacij mislimo na to, koliko volumna za to potrebujemo. Če imamo na primer CD ali računalniški čip, potem za 1000-krat več informacij potrebujemo 1000-krat več CD-jev ali čipov, ki bi zavzemali 1000-krat večjo prostornino. V naravi pa kaže, da ni tako, da bi lahko z večanjem volumna shranjevali čedalje več informacij. Razlog za to je gravitacija. Če bi skupaj zbral zadostno število računalniških čipov, bi se sesedli v črno luknjo. In maksimalna količina informacije, ki bi jih lahko shranil nanje, preden bi se to zgodilo, bi bila sorazmerna površini, ki jo zaseda ta kup čipov. To imenujemo hologramski princip. Ta pravi, da je maksimalna količina informacije, ki jo lahko določena regija vsebuje, tolikšna, kot jo lahko projiciramo na njeno površino.
Kako bi nam lahko na najbolj preprost možen način razložili, kaj to pomeni, da je vesolje hologram? Si to sploh lahko predstavljamo?
Da, težko si je to predstavljati v glavi, čeprav si fizik, ki dela na tem področju. Razlog, da je tako težko, je v tem, da v fiziki obstaja še en princip, ki je zelo dobro preverjen in nam je na stotine let dobro služil. To je princip lokalnosti, hologramski princip pa na nek način nasprotuje principu lokalnosti. S principom lokalnosti mislim na to, da na primer neka stvar v enem kotu sobe ne more vplivati na stvari v drugem kotu sobe. Hologramski princip pa pravi, da so med oddaljenimi stvarmi vendarle neke nevidne povezave. Torej si to težko predstavlja ne samo laična javnost, ampak tudi fiziki.
Ali za to teorijo obstajajo kakšni dokazi, da bi lahko bila resnična?
Obstaja zelo veliko dokazov, da je hologramski princip resničen. Za vsak fizikalen sistem, ki smo ga kdajkoli preučevali – stol, miza, soba, galaksija, celotno vidno vesolje – velja, da zanj obstaja mejna količina informacij, ki jih lahko shrani. Torej je to zelo preverjen princip in kaže, da je brez dvoma resničen. Ovrglo bi ga lahko mogoče odkritje kakšne zelo eksotične vrste materije, ki pa je za zdaj še nismo videli. Torej je resnično, ne vemo pa, zakaj. Videti je celo kot nekakšna zarota. Za takšen splošen princip mora obstajati nek globlji razlog in prek njega bi lahko prišli do teorije kvantne gravitacije, ki je danes nimamo.
Bi imelo dejstvo, da je vesolje gromozanski hologram, tudi kakšne praktične posledice? Bi omogočilo potovanje po vesolju ali kaj podobnega?
V primeru praktičnih posledic – ali nam bo pomagal zgraditi boljše avtomobile ali pralne stroje – tega ne verjamem. Vsaj ne v zelo bližnji prihodnosti. Vendar pa pred sto leti tudi za Einsteinovo teorijo splošne relativnosti nihče ni verjel, da bo imela kakšne praktične posledice. Podobno velja za kvantno mehaniko. A ti dve teoriji sta pripeljali do tehnologije, ki nas danes obkroža vsepovsod – GPS, računalniki, itd. V končni fazi imajo osnovne raziskave ogromen vpliv na tehnologijo, zelo težko pa je napovedati, kakšen bo in kdaj bo prišel ta vpliv.
Predpostavimo, da vesolje res deluje po principu holograma. Kakšne posledice bi to imelo v bolj filozofskem smislu, glede dojemanja nas in realnosti?
Mislim, da že zdaj izziva en naš zelo dragocen predsodek o stvarnosti in sicer ta, da je svet lokalen in da so stvari, ki so prostorsko ločene, med seboj neodvisne. Ta občutek lokalnosti, ki nam je zelo dobro služil, ne velja več, ko postane gravitacija tako močna, da se sam prostor sesede vase. Razumeti, kako med sabo pobotati princip lokalnosti in hologramski princip, je ogromen izziv. Zelo težko je videti, kako bi bilo to mogoče. Ko bomo nekoč prišli do tega, bo to pomenilo revolucijo v našem razumevanju sveta.
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.
Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …
Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.
Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.
Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!
Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.
Pitagora in njegovi učenci so verjeli, da je vse v vesolju mogoče matematično izraziti s števili. “Jaz matematiko primerjam z družabnimi igrami, ker tako kot pri igrah tudi pri matematiki nekako določiš pravila, na podlagi katerih boš igral,” pravi Marko Čmrlec, bodoči študent na Cambridgeu, olimpijec, ki je letos dosegel srebrno medaljo na mednarodni olimpijadi v matematiki v Veliki Britaniji. “Če nekdo doseže pohvalo, kaj šele medaljo, je to za tako mladega človeka življenjski uspeh,” pravi Andrej Guštin iz Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Mladi olimpijci – Tevž Lotrič, Ema Mlinar in Marko Čmrlec, ki so poletne počitnice preživeli alternativno … “Je dobra nagrada, da greš za en teden v tujino. Ampak ne samo to, lahko se družiš z ljudmi, ki so ti podobni.” … so bili sogovorniki Frekvence X.
Znanost tudi med poletjem ni na počitnicah. Dogajanje je bilo pestro – od tega, da smo se za las izognili srečanju z asteroidom, do tega, da podatke v tehnološkem svetu že zapisujejo na DNK, da je mikroplastika vse bolj pogosta priloga v naši pitni vodi, pa do tega, da so predniki naše človeške vrste po Evropi hodili že veliko veliko prej, kot se je domnevalo doslej. Nastopajo gigantski papagaj, računalniški čip s 400.000 jedri, robotska roka, ki jo usmerjamo s pomočjo misli, atomska ura, za celo stolpnico velik kup kamenja, štirje milijoni olimpijskih bazenov, planet WASP-38 b, balada biskajskih kitov in partija pokra z računalnikom. Pregled znanstvenega dogajanja sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
V Ljubljani so se v teh dneh v okviru Svetovnega kongresa slovenskih fizikov zbrali naši fiziki in fizičarke, ki so se uveljavili na tujih univerzah in inštitutih. Med njimi slovenski strokovni javnosti predava tudi dr. Uroš Seljak, profesor fizike in sodirektor centra za astrofiziko na Univerzi Kalifornije v Berkleyju, ki je bil pred kratkim kot redni član sprejet v Nacionalno akademijo znanosti v Združenih državah Amerike. Več o tem, kaj mu pomeni včlanitev v najprestižnejšo ameriško znanstveno ustanovo in kako se v svojem profesionalnem življenju posveča iskanju temeljnih značilnosti vesolja s pomočjo kozmoloških opazovanj, pove v petek opoldne.
Ste kaj radioaktivni? Ali vas je nemara bolje vprašati, če ste kaj radiofobni? Frekvenca X si je ogledala HBO-jevo serijo Černóbil o največji jedrski nesreči v zgodovini, ki v javnosti sproža številne odzive. Po eni strani je najbolje ocenjena serija na IMDB, po drugi strani se nanjo zgrinjajo številni očitki o zavajanju s podatki. Kaj je res in kaj ne in kako je Černóbil znova potegnil na plano radiofobijo?
Christine Jones Forman in Bill Forman sta zakonca in vrhunska ameriška strokovnjaka na področju rentgenske astronomije. Zaposlena na centru za astrofiziku Harvard Smithsonian sta se z odmevno črno luknjo v galaksiji M87 ukvarjala že dlje časa, ob tem pa več desetletij tako rekoč iz prve roke spremljala napredek na področju rentgenske astronomije. O majhnosti človeka v primerjavi z vesoljem, črnih luknjah, družinskem življenju z astronomijo, zlasti pa o žarkih X v astronomiji več rečemo ta četrtek točno opoldne.
Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje? Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc. Gosti razprave: astrofizik dr. Tomaž Zwitter biokibernetik dr. Igor Mekjavič ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega astronom Andrej Guštin
Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje? V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc
“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc
Neveljaven email naslov