Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potovanje v času že od vekomaj buri človeško domišljijo. Če bi le lahko odpotovali v preteklost in popravili svoje napake ali pa skočili v prihodnost in si zapisali dobitno številko loterijskega žreba – kako navidezno sanjsko bi lahko bilo življenje časovnega popotnika.
A zdi se, da so to samo pobožne želje, ki jih zakoni časa in prostora v tem vesolju ne dopuščajo. Kolikor vemo, še nikomur ni uspelo zavrteti časa nazaj ali naprej.
Po mnenju slavnega britanskega fizika Stephena Hawkinga je najboljši dokaz za to, da je potovanje v času nemogoče, to, da med nami ni turistov iz prihodnosti. Če bi namreč bilo potovanje v času izvedljivo in bi ga ljudje v prihodnosti odkrili, potem bi morali biti med nami danes popotniki, ki so šli na izlet v preteklost.
A najsi bo ideja o časovnih skokih še tako nemogoča, si fiziki vseeno ne morejo pomagati, da ne bi o njej resno razmišljali in v svojih enačbah iskali skrite predore v preteklost in prihodnost. In tako se v njihovih glavah vsake toliko časa pojavi kakšna ideja o tem, kako bi lahko prelisičili navidezno trdno zacementirane zakone časa in odprli prepovedana vrata v preteklost ali prihodnost.
Prvi, ki je v fizikalnih zakonih našel časovno luknjo, je bil genialni avstrijski matematik Kurt Gödel. Ta je leta 1949 v Einsteinovih enačbah teorije relativnosti odkril, da bi bilo časovno potovanje mogoče, če bi se naše vesolje vrtelo.
Vrtenje vesolja bi namreč ustvarjalo časovne zanke, ki bi odpirale pot v preteklost ali prihodnost. V tem primeru bi bilo celotno vesolje nekakšen časovni stroj. A žal vse dosedanje meritve in raziskave kažejo, da se naše vesolje ne vrti, ampak lepo ždi pri miru, torej Gödelove časovne zanke v tem vesolju najbrž ne obstajajo.
Še bolj zanimiv pa je predlog, ki ga je leta 1988 predstavil ameriški teoretični fizik Kip Thorne. Thorne je predpostavil obstoj t.i. črvin v prostor-času, ki so nekakšen portal v preteklost ali prihodnost. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, kot je Stephen Hawking, tovrstne črvine niso samo zanimiva teoretična iznajdba, ampak tudi dejansko obstajajo.
Obstajale naj bi vsepovsod okrog nas, vendar so žal premajhne, da bi jih lahko videli ali zaznali. V podmikroskopskim svetu, še dosti manjšem kot sami atomi, naj bi se črvine nenehno spontano pojavljale in izginjale in za kratke trenutke odpirale vrata v času.
Žal so te črvine velike samo miljardinko-triljoninko triljoninko centimetra, daleč premajhne, da bi lahko skoznje potoval kakšen atom, kaj šele človek. A nekateri znanstveniki verjamejo, da bi nekoč lahko ujeli takšno črvino, jo povečali ter s tem ustvarili pravcati časovni stroj.
Edina težava pri tem je, da bi pri tem potrebovali eksotično materijo z negativno energijo. Do danes še nihče ni videl ali dokazal, da bi takšna nenavadna materija res obstajala, zato časovni stroj iz črvine za zdaj še ostaja v sferi znanstvene-fantastike.
Rotirajoče vesolje in črvine pa niso edina teoretična pot do časovnih skokov. V zadnjih desetletjih so fiziki predlagali še precej drugih scenarijev, ki odpirajo portale v času od t.i. golih črnih lukenj, do asimetrično zvitih membran, ki jih predvideva teorija strun.
Če je namreč verjeti priznanemu nemškemu fiziku Heinrich Päsu, je v primeru, da ima naše vesolje več dimenzij, kot samo običajne štiri, kot napoveduje špekulativna teorija strun, potem je mogoče pod določenimi pogoji preko dodatnih dimenzij tudi potovati v času.
Spet drugi, kot je ruski matematik Igor Volovich, pa pravijo, da smo ljudje mogoče že izdelali prvi časovni stroj. Imenoval naj bi se veliki hadronski trkalnik, ki stoji v švicarskem raziskovalnem središču CERN.
Po Volovichovem mnenju ta največji pospeševalnik delcev na svetu pri silovitem zaletavanju delcev ustvarja tudi časovne luknje, ki osnovne delce pošilja na potovanje v času. Volovich zato verjame, da bi lahko dokaz, da je časovno potovanje mogoče, našli v prihodnjih letih v podzemnih predorih CERN-a.
A kljub vsem obetajočim teoretičnim možnostim časovnega popotovanja, pa še vedno obstaja nekaj velikih fizikalno-filozofskih ovir. Ena od najbolj očitnih je t.i. »paradoks dedka«, ki pravi, da bi lahko časovni popotnik skočil v preteklost in ubil svojega dedka, s čimer bi preprečil svoje rojstvo.
To bi povzročilo paradoks, ki bi ga bilo težko razrešiti, razen če v tej realnosti ne obstajajo vzporedna vesolja ali kaj podobnega. Ta in drugi paradoksi, ki jih povzroča časovno popotovanje, so navedli Stephena Hawkinga v to, da je razglasil t.i. domnevo kronološke zaščite, ki predpostavlja, da je naše vesolje narejeno tako, da potovanje v času v njem ni mogoče.
Odgovor na vprašanje, ali je mogoče potovati v času torej še ni dokončen, zato je zaželeno, da če kdaj srečate kakšnega turista iz prihodnosti, da ga napotite tudi do najbližjega fizika.
———
INTERVJU
Prof. Heinrich Päs s Tehniške univerze v Dortmundu je že bil naš gost v oddaji o tahionih. Je avtor knjige Die perfekte Welle(Popolni val) o nevrtinih, dodatnih dimenzijah in potovanju skozi čas. Prihodnje leto bo v založbi Harvard University Press izšel tudi angleški prevod.
Nazadnje ko sva govorila o eksperimentu OPERA in novici, da tahioni morda potujejo hitreje kot svetloba, ste rekli, da ste vznemirjeni in hkrati skepitični. Podobno jaz razmišljam o potovanju skozi čas. Je to resna znanstvena tema ali bolj domena teoretičnih špekulacij in znanstvene fantastike?
Da, to je res nekoliko eksotična tema, vendar pa se številni znanstveniki z njo vseeno ukvarjajo. To je sicer teoretična špekulacija, ampak je na drugi strani resna. Obstajajo resni znanstveniki, ki svoj čas posvečajo vprašanju, ali je potovanje skozi čas mogoče ali ne. Torej so to resne raziskave, a špekulativne v tem smislu, da rezultatov teh teorij ta trenutek še ni mogoče eksperimentalno preveriti. Kljub temu pa lahko iz teh raziskav že danes poglabljamo svoje razumevanje o samem konceptu časa, Einsteinovi teoriji relativnosti in kvantni gravitaciji.
Katera od teoretičnih idej za potovanje v času je po vašem najbolj obetajoča? So mogoče to t.i. črvine ali pa dodatne dimenzije v teoriji strun?
To je težko presoditi. Dodatne dimenzije niso tako zelo različne od črvin, saj imajo določene lastnosti. Dodatne dimenzije se lahko obnašajo popolnoma krotko in ne dovoljujejo potovanja v času, če pa so zvite na določen način, potem so podobne črvinam in imajo podobne lastnosti. Imajo tudi nekaj prednosti pred črvinami v tem smislu, da za zdaj še nihče ni videl črvine, torej so, če obstajajo, najbrž daleč proč, medtem ko se dodatne dimenzije mogoče skrivajo že za naslednjim vogalom. Prav tako nekateri problemi, ki so povezani s prostorom in časom pri črvinah, kot je potreba po eksotični materiji in energiji, v primeru dodatnih dimenzij niso tako žgoči.
Nam lahko na razumljiv način pojasnite, kako bi bilo mogoče skozi črvine potovati v času?
Torej, v osnovi črvina predstavlja povezavo oziroma bližnjico med dvema točkama v prostoru, ki sta ločeni z veliko razdaljo. Ker v Einsteinovi teoriji posebne relativnosti koncept sočasnosti ni jasno opredeljen, lahko v primeru dveh dogodkov, ki sta ločena z veliko razdaljo v prostoru, obrnemo časovni vrstni red teh dveh dogodkov. Se pravi, če bi skočili v črvino, bi vas oseba, ki bi vas opazovala, videla, da ste iz črvine na drugem koncu iztopili še preden ste skočili notri. Torej bi bilo to resnično potovanje v času, naredili bi krog v prostoru, v času pa bi prispeli, preden ste štartali.
Bi lahko v bližnji prihodnosti tudi dokazali, da je mogoče potovati v času? Nekateri verjamejo, da bi takšne eksperimente naredili v švicarskem CERN-u?
Odvisno je od tega, kako bi lahko ustvarili to zanko v prostoru in času. Če bi bilo to prek dodatne dimenzije, potem bi bilo v pomoč, če bi lahko pripravili delce, ki lahko potujejo v to dodatno dimenzijo. Osebno sem pred časom skupaj s Tomom Weilerjem iz univerze Vanderbilt predlagal, da bi lahko za to uporabili nevtrine, ki bi lahko ubrali bližnjico čez prostor in čas in tako na cilj prispeli, preden so začeli potovanje. Podobno je Tom Weiler predlagal, da bi v Cernu lahko nekako našli način, da bi ustvarili eksotične gostote energije, s katerimi bi upognili prostor inčas in s tem ustvarili časovni stroj. Same črvine bi lahko iskali tudi v vesolju. Torej, odvisno od tega, kakšen časovni stroj iščete, so potem načini, kako jih eksperimentalno testirati. Vsi ti testi so zahtevni in bodo izvedljivi mogoče nekoč v prihodnosti.
Ali verjamete, da bomo ljudje kdaj v prihodnosti lahko končno zgradili časovni stroj? Med drugim bi kaj takšnega vodilo do resnih zapletov, kot je na primer »paradoks dedka«.
V kvantni fiziki obstajajo ideje, da bi lahko realnost zapolnjevali vzporedni svetovi. Pri tem se ob vsakem dogodku zgodijo vse potencialne možnosti, ki se odvijejo sočasno v paralelnih vesoljih. To se sicer sliši zelo eksotično, če pa na to pogledate bolj resno, potem je to najmanj kontradiktorna interpretacija kvantne fizike. Če torej to vzamete resno, potem bi časovni potnik pri skoku v preteklost dejansko pristal v vzporednem vesolju, kjer bi lahko ubil svojega dedka, vendar to nanj ne bi imelo vpliva, saj bi dedek, ki živi v njegovem vesolju, ostal živ. S tem se torej izognemo temu paradoksu. Na drugi strani pa na primer pristopi h kvantni gravitaciji favorizirajo pogled, da sta čas in svobodna volja iluzija in da je vse, kar se zgodi, že določeno, torej se že po definiciji ne more zgoditi nič protislovnega.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Potovanje v času že od vekomaj buri človeško domišljijo. Če bi le lahko odpotovali v preteklost in popravili svoje napake ali pa skočili v prihodnost in si zapisali dobitno številko loterijskega žreba – kako navidezno sanjsko bi lahko bilo življenje časovnega popotnika.
A zdi se, da so to samo pobožne želje, ki jih zakoni časa in prostora v tem vesolju ne dopuščajo. Kolikor vemo, še nikomur ni uspelo zavrteti časa nazaj ali naprej.
Po mnenju slavnega britanskega fizika Stephena Hawkinga je najboljši dokaz za to, da je potovanje v času nemogoče, to, da med nami ni turistov iz prihodnosti. Če bi namreč bilo potovanje v času izvedljivo in bi ga ljudje v prihodnosti odkrili, potem bi morali biti med nami danes popotniki, ki so šli na izlet v preteklost.
A najsi bo ideja o časovnih skokih še tako nemogoča, si fiziki vseeno ne morejo pomagati, da ne bi o njej resno razmišljali in v svojih enačbah iskali skrite predore v preteklost in prihodnost. In tako se v njihovih glavah vsake toliko časa pojavi kakšna ideja o tem, kako bi lahko prelisičili navidezno trdno zacementirane zakone časa in odprli prepovedana vrata v preteklost ali prihodnost.
Prvi, ki je v fizikalnih zakonih našel časovno luknjo, je bil genialni avstrijski matematik Kurt Gödel. Ta je leta 1949 v Einsteinovih enačbah teorije relativnosti odkril, da bi bilo časovno potovanje mogoče, če bi se naše vesolje vrtelo.
Vrtenje vesolja bi namreč ustvarjalo časovne zanke, ki bi odpirale pot v preteklost ali prihodnost. V tem primeru bi bilo celotno vesolje nekakšen časovni stroj. A žal vse dosedanje meritve in raziskave kažejo, da se naše vesolje ne vrti, ampak lepo ždi pri miru, torej Gödelove časovne zanke v tem vesolju najbrž ne obstajajo.
Še bolj zanimiv pa je predlog, ki ga je leta 1988 predstavil ameriški teoretični fizik Kip Thorne. Thorne je predpostavil obstoj t.i. črvin v prostor-času, ki so nekakšen portal v preteklost ali prihodnost. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, kot je Stephen Hawking, tovrstne črvine niso samo zanimiva teoretična iznajdba, ampak tudi dejansko obstajajo.
Obstajale naj bi vsepovsod okrog nas, vendar so žal premajhne, da bi jih lahko videli ali zaznali. V podmikroskopskim svetu, še dosti manjšem kot sami atomi, naj bi se črvine nenehno spontano pojavljale in izginjale in za kratke trenutke odpirale vrata v času.
Žal so te črvine velike samo miljardinko-triljoninko triljoninko centimetra, daleč premajhne, da bi lahko skoznje potoval kakšen atom, kaj šele človek. A nekateri znanstveniki verjamejo, da bi nekoč lahko ujeli takšno črvino, jo povečali ter s tem ustvarili pravcati časovni stroj.
Edina težava pri tem je, da bi pri tem potrebovali eksotično materijo z negativno energijo. Do danes še nihče ni videl ali dokazal, da bi takšna nenavadna materija res obstajala, zato časovni stroj iz črvine za zdaj še ostaja v sferi znanstvene-fantastike.
Rotirajoče vesolje in črvine pa niso edina teoretična pot do časovnih skokov. V zadnjih desetletjih so fiziki predlagali še precej drugih scenarijev, ki odpirajo portale v času od t.i. golih črnih lukenj, do asimetrično zvitih membran, ki jih predvideva teorija strun.
Če je namreč verjeti priznanemu nemškemu fiziku Heinrich Päsu, je v primeru, da ima naše vesolje več dimenzij, kot samo običajne štiri, kot napoveduje špekulativna teorija strun, potem je mogoče pod določenimi pogoji preko dodatnih dimenzij tudi potovati v času.
Spet drugi, kot je ruski matematik Igor Volovich, pa pravijo, da smo ljudje mogoče že izdelali prvi časovni stroj. Imenoval naj bi se veliki hadronski trkalnik, ki stoji v švicarskem raziskovalnem središču CERN.
Po Volovichovem mnenju ta največji pospeševalnik delcev na svetu pri silovitem zaletavanju delcev ustvarja tudi časovne luknje, ki osnovne delce pošilja na potovanje v času. Volovich zato verjame, da bi lahko dokaz, da je časovno potovanje mogoče, našli v prihodnjih letih v podzemnih predorih CERN-a.
A kljub vsem obetajočim teoretičnim možnostim časovnega popotovanja, pa še vedno obstaja nekaj velikih fizikalno-filozofskih ovir. Ena od najbolj očitnih je t.i. »paradoks dedka«, ki pravi, da bi lahko časovni popotnik skočil v preteklost in ubil svojega dedka, s čimer bi preprečil svoje rojstvo.
To bi povzročilo paradoks, ki bi ga bilo težko razrešiti, razen če v tej realnosti ne obstajajo vzporedna vesolja ali kaj podobnega. Ta in drugi paradoksi, ki jih povzroča časovno popotovanje, so navedli Stephena Hawkinga v to, da je razglasil t.i. domnevo kronološke zaščite, ki predpostavlja, da je naše vesolje narejeno tako, da potovanje v času v njem ni mogoče.
Odgovor na vprašanje, ali je mogoče potovati v času torej še ni dokončen, zato je zaželeno, da če kdaj srečate kakšnega turista iz prihodnosti, da ga napotite tudi do najbližjega fizika.
———
INTERVJU
Prof. Heinrich Päs s Tehniške univerze v Dortmundu je že bil naš gost v oddaji o tahionih. Je avtor knjige Die perfekte Welle(Popolni val) o nevrtinih, dodatnih dimenzijah in potovanju skozi čas. Prihodnje leto bo v založbi Harvard University Press izšel tudi angleški prevod.
Nazadnje ko sva govorila o eksperimentu OPERA in novici, da tahioni morda potujejo hitreje kot svetloba, ste rekli, da ste vznemirjeni in hkrati skepitični. Podobno jaz razmišljam o potovanju skozi čas. Je to resna znanstvena tema ali bolj domena teoretičnih špekulacij in znanstvene fantastike?
Da, to je res nekoliko eksotična tema, vendar pa se številni znanstveniki z njo vseeno ukvarjajo. To je sicer teoretična špekulacija, ampak je na drugi strani resna. Obstajajo resni znanstveniki, ki svoj čas posvečajo vprašanju, ali je potovanje skozi čas mogoče ali ne. Torej so to resne raziskave, a špekulativne v tem smislu, da rezultatov teh teorij ta trenutek še ni mogoče eksperimentalno preveriti. Kljub temu pa lahko iz teh raziskav že danes poglabljamo svoje razumevanje o samem konceptu časa, Einsteinovi teoriji relativnosti in kvantni gravitaciji.
Katera od teoretičnih idej za potovanje v času je po vašem najbolj obetajoča? So mogoče to t.i. črvine ali pa dodatne dimenzije v teoriji strun?
To je težko presoditi. Dodatne dimenzije niso tako zelo različne od črvin, saj imajo določene lastnosti. Dodatne dimenzije se lahko obnašajo popolnoma krotko in ne dovoljujejo potovanja v času, če pa so zvite na določen način, potem so podobne črvinam in imajo podobne lastnosti. Imajo tudi nekaj prednosti pred črvinami v tem smislu, da za zdaj še nihče ni videl črvine, torej so, če obstajajo, najbrž daleč proč, medtem ko se dodatne dimenzije mogoče skrivajo že za naslednjim vogalom. Prav tako nekateri problemi, ki so povezani s prostorom in časom pri črvinah, kot je potreba po eksotični materiji in energiji, v primeru dodatnih dimenzij niso tako žgoči.
Nam lahko na razumljiv način pojasnite, kako bi bilo mogoče skozi črvine potovati v času?
Torej, v osnovi črvina predstavlja povezavo oziroma bližnjico med dvema točkama v prostoru, ki sta ločeni z veliko razdaljo. Ker v Einsteinovi teoriji posebne relativnosti koncept sočasnosti ni jasno opredeljen, lahko v primeru dveh dogodkov, ki sta ločena z veliko razdaljo v prostoru, obrnemo časovni vrstni red teh dveh dogodkov. Se pravi, če bi skočili v črvino, bi vas oseba, ki bi vas opazovala, videla, da ste iz črvine na drugem koncu iztopili še preden ste skočili notri. Torej bi bilo to resnično potovanje v času, naredili bi krog v prostoru, v času pa bi prispeli, preden ste štartali.
Bi lahko v bližnji prihodnosti tudi dokazali, da je mogoče potovati v času? Nekateri verjamejo, da bi takšne eksperimente naredili v švicarskem CERN-u?
Odvisno je od tega, kako bi lahko ustvarili to zanko v prostoru in času. Če bi bilo to prek dodatne dimenzije, potem bi bilo v pomoč, če bi lahko pripravili delce, ki lahko potujejo v to dodatno dimenzijo. Osebno sem pred časom skupaj s Tomom Weilerjem iz univerze Vanderbilt predlagal, da bi lahko za to uporabili nevtrine, ki bi lahko ubrali bližnjico čez prostor in čas in tako na cilj prispeli, preden so začeli potovanje. Podobno je Tom Weiler predlagal, da bi v Cernu lahko nekako našli način, da bi ustvarili eksotične gostote energije, s katerimi bi upognili prostor inčas in s tem ustvarili časovni stroj. Same črvine bi lahko iskali tudi v vesolju. Torej, odvisno od tega, kakšen časovni stroj iščete, so potem načini, kako jih eksperimentalno testirati. Vsi ti testi so zahtevni in bodo izvedljivi mogoče nekoč v prihodnosti.
Ali verjamete, da bomo ljudje kdaj v prihodnosti lahko končno zgradili časovni stroj? Med drugim bi kaj takšnega vodilo do resnih zapletov, kot je na primer »paradoks dedka«.
V kvantni fiziki obstajajo ideje, da bi lahko realnost zapolnjevali vzporedni svetovi. Pri tem se ob vsakem dogodku zgodijo vse potencialne možnosti, ki se odvijejo sočasno v paralelnih vesoljih. To se sicer sliši zelo eksotično, če pa na to pogledate bolj resno, potem je to najmanj kontradiktorna interpretacija kvantne fizike. Če torej to vzamete resno, potem bi časovni potnik pri skoku v preteklost dejansko pristal v vzporednem vesolju, kjer bi lahko ubil svojega dedka, vendar to nanj ne bi imelo vpliva, saj bi dedek, ki živi v njegovem vesolju, ostal živ. S tem se torej izognemo temu paradoksu. Na drugi strani pa na primer pristopi h kvantni gravitaciji favorizirajo pogled, da sta čas in svobodna volja iluzija in da je vse, kar se zgodi, že določeno, torej se že po definiciji ne more zgoditi nič protislovnega.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.
Mija Škrabec Arbanas je legenda Vala 202. Bila je zraven že poleti 1972, ko se je na srednjevalovni dolžini 202 prvič zaslišal drugi program nacionalnega radia. V več kot 40-letni radijski karieri je Mija kot terenska reporterka prekrižarila Slovenijo, med drugim je bila novinarka in voditeljica pogovorov na 18. vzporedniku, soavtorica Frekvence X in nedeljskih intervjujev z ljudmi, katerih zgodbe ostrijo in bistrijo pogled na svet. Varuhinja lika in dela Marka Zorka, dobitnica nagrade za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Radio še vedno posluša tudi kot upokojenka, le za malenkost tišje je nastavljen kot nekoč. Val 202 je še vedno njen program, čeprav ga posluša manj. Redno spremlja nedeljske goste, tudi oddajo 18. vzporednik, pa Zapise iz močvirja, Frekvenco X … Tudi podkaste, “ki so nova možnost, a vseeno se zdi, da ni več avtentičnega radia, vsak je že lahko novinar in urednik. Vedno sem verjela v radio in vanj še vedno verjamem. Ampak seveda v avtentičen radio, ki se dela v živo in mora imeti vsebino. Danes je morda že preveč manipulacije, na račun kratkosti in dinamike včasih trpijo vsebine. Vedno moraš misliti na to, da narediš zanimivo, a hkrati preverjeno in verodostojno oddajo. Radio je obstal zaradi vsebine.” V praznični različici podkasta Frekvence X ob 45-letnici Vala 202 se z Mijo Škrabec Arbanas pogovarja Luka Hvalc.
Na neki odročni kmetiji blizu Prevalj na Koroškem imajo staro leseno mizo, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Po pričevanjih mnogih, ki so jo obiskali, se namreč dviga od tal in skozi specifičen komunikacijski kod odgovarja na njihova vprašanja, pri čemer je menda zelo natančna in "ve" tudi nekatere zelo osebne stvari o svojih spraševalcih. Je koroška miza res dokaz o obstoju paranormalnega ali lahko znanost postreže z racionalno razlago o tem, kako in zakaj seanse s tako imenovanimi govorečimi mizami delujejo? O tem smo debatirali z nevrobiologom prof. dr. Marko Kreftom in iluzionistom Sam Sebastianom, ki menita, da se v pogovorih z mizami pravzaprav pogovarjamo sami s seboj, antropologinjo Nino Šisernik, ki je v svojem diplomskem delu zbrala pričevanja udeležencev seans z domnevno jasnovidnimi mizami, seveda pa smo šli kontroverzno mizo tudi sami preizkusit.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Za nekatere so strah in trepet, drugi si življenja brez njih ne predstavljajo. Kjer stojijo, so tla zelo rodovitna, so pa tudi bolj ranljiva in se pogosto tresejo. Na Zemlji je skoraj 1500 delujočih vulkanov, nam najbližji in tudi največji dejavni vulkan v Evropi je Etna v Italiji na Siciliji, ki se je pred kratkim spet prebudil, a, kot bomo ugotavljali, ni to ni nič presenetljivega. Gibali se bomo med zemljo in zrakom … ali bolje med kamninami in tekočinami … v družbi dveh naravnih in dveh eksperimentalnih vulkanov. Pridružite se nam na poti v globine zemeljske površine. Odgovore smo iskali skupaj z geofizikom dr. Michaelom Polandom, ki dela v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone, vulkanologom Stefanom Branco, ki na Siciliji spremlja Etno, izvedli pa smo še simulaciji izbruha vulkanov s fizikom Luko Vidicem v Hiši eksperimentov v Ljubljani.
V genetiki se z bliskovitim korakom odvija revolucija, ki bi lahko zelo vplivala na naša življenja in našo prihodnost. Zastavonoša te revolucije je nova tehnologija genetskega inženiringa, s katero lahko znanstveniki na relativno enostaven način načrtno spreminjajo gensko zasnovo živih bitij, tudi ljudi. Tehnologija se imenuje CRISPR, raziskovalci pa jo opisujejo s superlativi, kot so “neverjetna, osupljiva in daljnosežna”. Napredek na tem področju pa ima tudi senčno plat: lahko pripelje do nove elitne rase, otrok po načrtu in kako regulirati frankensteinovske eksperimente za zaprtimi laboratorijskimi vrati? Revolucionarna genetika prihodnosti – da, ampak kako daleč in pod kakšnimi pravili? O tem smo pred dnevi z gostoma dr. Romanom Jeralo in dr. Igorjem Pribcem razpravljali v prvi terenski Frekvenci X v Kavarni Mafija, povzemamo najbolj zanimive dele.
“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.
Na obisk v tokratno Frekvenco prihaja računalniška genialka, dekle, ki je tekom svoje študijske poti rokovalo samo in izključno z deseticami. Podoktorska študentka na Stanfordu stavi na področji bioinformatike in računske biologije, ki po njenem na široko odpirata pot v personalizirano medicino prihodnosti. Pri svojih 27 letih je še vedno kot otrok radovedno nenasitna za vsakršnim novim znanjem, pri čemer delo enači s prostim časom in svoje profesionalno poslanstvo s sanjami.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.
Po uvedbi sektorskega merjenja na štajerski avtocesti se je povprečna hitrost vožnje skozi trojanske predore zmanjšala skoraj za 10 km/h. Nadzor deluje. Raziskave in praksa potrjujejo, da se ljudje bistveno lepše vedemo, ko vemo ali vsaj slutimo, da nas nekdo opazuje. Nadzor deluje. V Afriki so eksperimentalno na zadnjice krav naslikali oči, levi in drugi plenilci zaradi občutka nadzora ne napadajo goveda. Nadzor deluje. Raziskujemo, kakšni so koncepti formalnega in neformalnega nadzora, kako je z njegovo učinkovitostjo, kje so meje nadzora in kdaj se ljudje na bolj ali manj opazne metode nadzora tudi požvižgamo. Sogovorniki: -Dr. Neil Jordan, biolog in vedenjski ekolog -Dr. Aleš Završnik, Inštitut za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani -Robert Vehovec, višji policijski inšpektor
Kako je mogoče, da se v svetu, v katerem še nikoli ni bilo dostopnih toliko informacij in možnosti njihovega preverjanja, razraščata praznoverje in lahkovernost? Kako se uspe neresnicam s tako lahkoto prikrasti v ospredje javne pozornosti in v verodostojnosti vehementno izzivati znanost in medicino? Kako in zakaj to stanje vzdržuje medijska težnja po uravnoteženem poročanju? V iskanju resnice pogosto iščemo avtoriteto, ki jo imamo za verodostojno. Kdo so te avtoritete in kaj jih naredi verodostojne? In zakaj so neresnice lahko tudi nevarne? To so bila izhodiščna vprašanja otvoritvenega večera pomladanskega cikla projekta Znanost na cesti. Razpravljalci so v ZRC SAZU v Ljubljani razgrnili nekaj ključnih vprašanj o tem, komu verjeti. Zbrali smo mnenja treh strokovnjakov: fizika in filozofa dr. Matjaža Ličerja, eksperta za merjenje javnega mnenja Andraža Zorka in zdravnika Erika Breclja.
Fizika sil, ki so udeležene pri uporabi varnostnega pasu v vozilu, je brezkompromisno jasna – sile, ki delujejo na telo v hipnem primežu prometne nesreče, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom. Frekvenca X preverja sile, ki so v ozadju (ne)uporabe varnostnega pasu. Privežite se z nami!
Ste v osebni krizi? Imate občutek, da so v krizi ljudje in družba okoli vas? Kaj pa država, Evropska unija, globalni svet? Vsi se soočamo z vsakodnevnimi bolj ali manj velikimi skrbmi, v naših življenjih se zrcalijo širše družbene krize, zaradi nespametnih finančnih potez je v krizi gospodarstvo, vojne in konflikti za seboj potegnejo begunske krize. Vse to vpliva na naše možgane, a za reševanje kriznih situacij so hkrati odgovorni prav naši možgani. Kako se odzvati v kriznih situacijah, lahko iz kriz izidemo kot zmagovalci, so krize normalen in nujen del življenja? Gostje: Hana Hawlina, vodja Tedna možganov; David Gosar, klinični psiholog; Robi Ribič, policijski pogajalec; Sandi Slodej, pilot in vodja usposabljanja posadk.
Pred tednom je v znanstveni reviji Nature izšla odmevna objava o tem, da bi lahko življenje na Zemlji obstajalo do tudi pred 4,2 milijarde let, kar je komaj nekaj 100 milijonov let po nastanku našega planeta! Če bo odkritje potrjeno, bo to po mnenju strokovnjakov vsekakor zatreslo dozdajšnje vedenje o vzniku življenja na našem planetu. A ne le to – kaj bi to lahko pomenilo tudi z vidika nastanka življenja drugod v našem Osončju? Za Mars in Venero je namreč znano, da naj bi bila takrat glede na atmosfero in vodo veliko prijaznejši okolji … Frekvenca X je med drugim obiskala tudi največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, imajo jo kar na obrobju Ljubljane!
Neveljaven email naslov