Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globini do 15 km
Potresi, ki ves čas nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Zemeljsko seizmologijo, ki s potresnimi valovi razkriva notranjost Zemlje, smo primerjali tudi z drugimi planeti v Osončju in celo z zvezdami. Pri astroseizmologiji preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Osrednji gost oddaje je dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji za okolje in profesor geofizike na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani: “Potrese na našem območju povzroča Jadranska mikroplošča.”
“Tudi na Marsu smo odkrili sledi tektonike, a je ta očitno obstajala samo ob nastanku planeta.”
Prof. Tomaž Zwitter
Italija je med potresno najbolj dejavnimi območji v Evropi. Od 1.300 uničujočih potresov, ki so prizadeli Evropo v 20. stoletju, jih je imelo kar 500 središče na območju Italije. Večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi večini Slovenije nastaja v globini do 15 kilometrov, izjemoma tudi 20 kilometrov. Nedavni potres v srednji Italiji je tla prestavil kar za 70 cm. Dr. Andrej Gosar, kaj se je zgodilo?
Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. Ti razmeroma plitvi potresi pri taki magnitudi običajno povzročijo površinski pretrg. Pretrg na površju je odraz dogajanja v globini in od tega je odvisno, ali se bo površinski pretrg zgodil od globine žarišča in tudi od magnitude potresa. Pri potresu leta 1998 v Posočju se površinski pretrg ni zgodil, ker je bila magnituda prenizka, magnituda 5,6 in žarišče okrog osem kilometrov ne povzročita nujno še površinskega pretrga. Te magnitude v srednji Italiji, okrog 6 in 6,5, pri tako majhni globini žarišča običajno povzročijo tudi površinski pretrg. Kako izrazit je ta pretrg, kako je videti na površini, je precej odvisno od lokalnih geoloških razmer.
Italija je tudi sicer med potresno najdejavnejšimi področji. Bi se zadnji potresi lahko nadaljevali kot učinek domin?
Ja, učinek domin je prispodoba, ki ljudi precej vznemirja in si to nekoliko napačno razlagajo, da se bodo zdaj domine kar podirale in da se bo Apeninski polotok skoraj pretrgal po svoji večji dolžini. To seveda na srečo ni tako. Kaj takega se je gledalo v kakšnih precej nekakovostnih katastrofičnih filmih. Poznamo pa v seizmologiji nekaj, kar se intenzivno preučuje, in to je prenos napetosti. Ko se zgodi tako močan potres, kot so bili ti, in se sprostijo napetosti s premiki ob prelomih, to neposredno povzroči neke dodatne napetosti na sosednih prelomih ali na podaljških teh prelomov. In to, kar tukaj zdaj opazujemo, je, da se močni potresi nekako selijo tudi zaradi teh vplivov. Torej sosednji prelomi so bili dodatno obremenjeni z novimi napetostmi in so povzročili dodatne pretrge in nove potrese. Tako imamo zdaj zadnji avgustovski potres, ki je imel žarišče nekje 30 km stran od žarišča potresov v prejšnjem tednu. Torej to niso neki procesi, ki bi potekali v zelo velikih razdaljah, ampak se dogajajo v nekaj desetkilometrskih razdaljah. Težje je zadeve razložiti na večji razdalji. Pred tem smo imeli znan potres v L’Aquili, ki je bil južno od zdajšnjih potresov in seveda ne moremo nedvomno dokazovati, da so ti potresi res povezani med seboj.
Prof. Gosar, na višino alpskih vrhov vplivajo tektonski premiki, pa erozija in dejstvo, da je zdaj teža ledenikov v primerjavi z zadnjo ledeno dobo zanemarljiva. Je mogoče domnevati, kakšna je torej višina Triglava zdaj v primerjavi z njegovo višino nekdaj?
Ja, to je na prvi pogled zanimivo vprašanje. Zavedati se moramo, da je bilo geološko dogajanje v geološki zgodovini zelo pestro. Nadmorska višina, ki nas danes zelo vznemirja in povsod skušamo primerjati višine nekih gora, ni ravno najpomembnejši geološki parameter, ker so bila nihanja gladine morja v geološki zgodovini bistveno večja kot neka absolutna nadmorska višina. Te stvari poznamo razmeroma dobro za mlajše geološko obdobje. Vemo, da se je po koncu ledene dobe, ko se je leden pokrov stopil, zaradi izostazije ozemlje dvigovalo in to ozemlje se zaradi tega vzroka še danes po različnih delih sveta različno dviguje.
Bistveno bolj pomembni so tektonski vzroki nastajanja gorovij. Med seboj ves čas tekmujeta dva procesa: tektonska gibanja narivanja na eni strani in erozija, ki sočasno znižuje višino teh gora, na drugi. Kot rečeno, je z geološkega vidika, tudi ko razmišljamo na primer o Triglavu, precej bolj pomembno, ali so bile neke kamnine, ki jih danes gledamo na vrhu Triglava, v nekem geološkem obdobju pod gladino morja ali nad gladino morja; bolj kot neka nadmorska višina, ki jo merimo z gladine morja, ker ko so bile kamnine pod gladino morja, so se odlagale usedline. In vse to, kar danes gledamo v mogočni triglavski severni steni, se je v dolgih milijonih let odlagalo pod gladino morja in se je šele v mlajšem geološkem obdobju oblikovalo kot današnje Julijske Alpe.
Zdi se, da so vsi potresi v zadnjem obdobju v Italiji relativno plitvi, žarišča so na globini kakšnih deset kilometrov. Podobno je bilo tudi pri potresih v Furlaniji leta 1976 in v zgornjem Posočju v letih 1998 in 2004. Zakaj večina potresov pri nas nastane relativno blizu površja, če to primerjamo z debelino Zemljine skorje?
Ja res je, večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi v večini Slovenije nastaja v globinah nekje do 15 km, izjemoma do 20 km. Zakaj točno so potresi omejeni samo na vrhnji del Zemljine skorje, pravzaprav ni natančno znano, je pa različno v različnih tektonskih režimih, ki sem jih že predhodno omenil. Glavni problem pri razumevanju je, da ne poznamo prav dobro poteka prelomov v veliki globini. To je ena od ugank in nimamo na voljo niti učinkovitih raziskovalnih metod, ki bi nam za nekakšne razumljive stroške raziskav omogočale ugotoviti, kako potekajo prelomi, ki jih na površju poznamo v večjih globinah. Na potek prelomov in seizmogene globine, ki so seveda pomembne za ocenjevanje potresne nevarnosti, tako sklepamo bolj iz seizmoloških podatkov. Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. V njihovem tektonskem režimu, ko sem rekel, da so ekstenzijski, so plitvi potresi pričakovani in razumljivi. Pri nas, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer imamo zmično tektoniko in kjer bloki ob prelomih drsijo drug ob drugem, pa bi lahko potresi bili tudi globlji. Zato je to ena od precejšnjih ugank, s katero se ukvarjamo tudi pri pripravah kart potresne nevarnosti.
“Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globinah do 15 oziroma 20 kilometrov.”
Kaj na splošno vemo o debelini skorje pod Slovenijo?
Debelino Zemljine skorje na območju Slovenije in tudi širše razmeroma dobro poznamo, saj so bili v zadnjih desetletjih izvedeni nekateri večji projekti globokih seizmičnih sondiranj. Za ugotavljanje debeline Zemljine skorje uporabljamo umetno povzročene potresne valove, saj se ti odbijejo od njene spodnje meje, ki jo imenujemo Mohorovičićeva diskontinuiteta, in predstavlja izrazito nezveznost in skok v seizmični hitrosti med Zemljino skorjo in pod njo ležečim Zemljinim plaščem. Debelina Zemljine skorje se na območju Slovenije spremeni: od nekje 45 km pod Julijskimi Alpami in Dinaridi do samo približno 30 ali celo manj kilometrov na območju Prekmurja, kjer geološko prehajajo Dinaridi v panonski bazen.
Potresni valovi se ne širijo le po površju, ampak tudi v globino. Kaj nam torej valovi, ki pridejo skozi Zemljo, lahko povedo o njeni notranjosti?
Večino našega vedenja o notranji zgradbi Zemlje pravzaprav izhaja iz študije potresnih valov, ki so potovali skozi celotno notranjost Zemlje. Tako so odkrili vse seizmične diskontinuitete, torej nezveznosti, ob katerih se seizmična hitrost skokovito spremeni. Poleg že omenjene Mohorovičićeve diskontinuitete sta pomembni še dve. Gutenbergova, ki ločuje Zemljin plašč od zunanjega Zemljinega jedra, ki je tekoče, in diskontinuiteta Lehmannove, ki ločuje tekoče zunane jedro od trdnega notranjega jedra. Vse to nam je seveda povsem nedosegljivo z drugimi raziskovalnimi metodami, tako da to, da imamo tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, vemo samo na podlagi potresnih valov in študije prostih oscilacij Zemlje. Namreč ob najmočnejših potresih magnitude 8,5 in več celotna Zemlja zaniha kot žoga in potem niha več ur ali celo več dni in analize teh nihanj nam govorijo o tem, kako so razdeljene gostote v notranjosti Zemlje. Torej kako se povečuje gostota od površja proti notranjosti Zemlje – kot vemo, je največja gostota prav v Zemljinem jedru. Na podlagi študije potresnih valov vemo, da je Zemljino zunanje jedro tekoče, to zunanje jedro pa je seveda zelo pomembno, ker je tudi vir Zemljinega magnetizma. Skoraj vse o notranjosti Zemlje torej vemo na podlagi potresnih valov. In danes, ko imamo po vsem svetu številne potresne opazovalnice, ta slika dobiva vse bolj jasno podobo. Z metodami potresne tomografije zaznavamo med drugim zelo majhne razlike v strukturi Zemlje, ki pa so povezane s pojavi, kot je tektonika litosferskih plošč, o kateri smo govorili.
695 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globini do 15 km
Potresi, ki ves čas nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Zemeljsko seizmologijo, ki s potresnimi valovi razkriva notranjost Zemlje, smo primerjali tudi z drugimi planeti v Osončju in celo z zvezdami. Pri astroseizmologiji preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Osrednji gost oddaje je dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji za okolje in profesor geofizike na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani: “Potrese na našem območju povzroča Jadranska mikroplošča.”
“Tudi na Marsu smo odkrili sledi tektonike, a je ta očitno obstajala samo ob nastanku planeta.”
Prof. Tomaž Zwitter
Italija je med potresno najbolj dejavnimi območji v Evropi. Od 1.300 uničujočih potresov, ki so prizadeli Evropo v 20. stoletju, jih je imelo kar 500 središče na območju Italije. Večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi večini Slovenije nastaja v globini do 15 kilometrov, izjemoma tudi 20 kilometrov. Nedavni potres v srednji Italiji je tla prestavil kar za 70 cm. Dr. Andrej Gosar, kaj se je zgodilo?
Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. Ti razmeroma plitvi potresi pri taki magnitudi običajno povzročijo površinski pretrg. Pretrg na površju je odraz dogajanja v globini in od tega je odvisno, ali se bo površinski pretrg zgodil od globine žarišča in tudi od magnitude potresa. Pri potresu leta 1998 v Posočju se površinski pretrg ni zgodil, ker je bila magnituda prenizka, magnituda 5,6 in žarišče okrog osem kilometrov ne povzročita nujno še površinskega pretrga. Te magnitude v srednji Italiji, okrog 6 in 6,5, pri tako majhni globini žarišča običajno povzročijo tudi površinski pretrg. Kako izrazit je ta pretrg, kako je videti na površini, je precej odvisno od lokalnih geoloških razmer.
Italija je tudi sicer med potresno najdejavnejšimi področji. Bi se zadnji potresi lahko nadaljevali kot učinek domin?
Ja, učinek domin je prispodoba, ki ljudi precej vznemirja in si to nekoliko napačno razlagajo, da se bodo zdaj domine kar podirale in da se bo Apeninski polotok skoraj pretrgal po svoji večji dolžini. To seveda na srečo ni tako. Kaj takega se je gledalo v kakšnih precej nekakovostnih katastrofičnih filmih. Poznamo pa v seizmologiji nekaj, kar se intenzivno preučuje, in to je prenos napetosti. Ko se zgodi tako močan potres, kot so bili ti, in se sprostijo napetosti s premiki ob prelomih, to neposredno povzroči neke dodatne napetosti na sosednih prelomih ali na podaljških teh prelomov. In to, kar tukaj zdaj opazujemo, je, da se močni potresi nekako selijo tudi zaradi teh vplivov. Torej sosednji prelomi so bili dodatno obremenjeni z novimi napetostmi in so povzročili dodatne pretrge in nove potrese. Tako imamo zdaj zadnji avgustovski potres, ki je imel žarišče nekje 30 km stran od žarišča potresov v prejšnjem tednu. Torej to niso neki procesi, ki bi potekali v zelo velikih razdaljah, ampak se dogajajo v nekaj desetkilometrskih razdaljah. Težje je zadeve razložiti na večji razdalji. Pred tem smo imeli znan potres v L’Aquili, ki je bil južno od zdajšnjih potresov in seveda ne moremo nedvomno dokazovati, da so ti potresi res povezani med seboj.
Prof. Gosar, na višino alpskih vrhov vplivajo tektonski premiki, pa erozija in dejstvo, da je zdaj teža ledenikov v primerjavi z zadnjo ledeno dobo zanemarljiva. Je mogoče domnevati, kakšna je torej višina Triglava zdaj v primerjavi z njegovo višino nekdaj?
Ja, to je na prvi pogled zanimivo vprašanje. Zavedati se moramo, da je bilo geološko dogajanje v geološki zgodovini zelo pestro. Nadmorska višina, ki nas danes zelo vznemirja in povsod skušamo primerjati višine nekih gora, ni ravno najpomembnejši geološki parameter, ker so bila nihanja gladine morja v geološki zgodovini bistveno večja kot neka absolutna nadmorska višina. Te stvari poznamo razmeroma dobro za mlajše geološko obdobje. Vemo, da se je po koncu ledene dobe, ko se je leden pokrov stopil, zaradi izostazije ozemlje dvigovalo in to ozemlje se zaradi tega vzroka še danes po različnih delih sveta različno dviguje.
Bistveno bolj pomembni so tektonski vzroki nastajanja gorovij. Med seboj ves čas tekmujeta dva procesa: tektonska gibanja narivanja na eni strani in erozija, ki sočasno znižuje višino teh gora, na drugi. Kot rečeno, je z geološkega vidika, tudi ko razmišljamo na primer o Triglavu, precej bolj pomembno, ali so bile neke kamnine, ki jih danes gledamo na vrhu Triglava, v nekem geološkem obdobju pod gladino morja ali nad gladino morja; bolj kot neka nadmorska višina, ki jo merimo z gladine morja, ker ko so bile kamnine pod gladino morja, so se odlagale usedline. In vse to, kar danes gledamo v mogočni triglavski severni steni, se je v dolgih milijonih let odlagalo pod gladino morja in se je šele v mlajšem geološkem obdobju oblikovalo kot današnje Julijske Alpe.
Zdi se, da so vsi potresi v zadnjem obdobju v Italiji relativno plitvi, žarišča so na globini kakšnih deset kilometrov. Podobno je bilo tudi pri potresih v Furlaniji leta 1976 in v zgornjem Posočju v letih 1998 in 2004. Zakaj večina potresov pri nas nastane relativno blizu površja, če to primerjamo z debelino Zemljine skorje?
Ja res je, večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi v večini Slovenije nastaja v globinah nekje do 15 km, izjemoma do 20 km. Zakaj točno so potresi omejeni samo na vrhnji del Zemljine skorje, pravzaprav ni natančno znano, je pa različno v različnih tektonskih režimih, ki sem jih že predhodno omenil. Glavni problem pri razumevanju je, da ne poznamo prav dobro poteka prelomov v veliki globini. To je ena od ugank in nimamo na voljo niti učinkovitih raziskovalnih metod, ki bi nam za nekakšne razumljive stroške raziskav omogočale ugotoviti, kako potekajo prelomi, ki jih na površju poznamo v večjih globinah. Na potek prelomov in seizmogene globine, ki so seveda pomembne za ocenjevanje potresne nevarnosti, tako sklepamo bolj iz seizmoloških podatkov. Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. V njihovem tektonskem režimu, ko sem rekel, da so ekstenzijski, so plitvi potresi pričakovani in razumljivi. Pri nas, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer imamo zmično tektoniko in kjer bloki ob prelomih drsijo drug ob drugem, pa bi lahko potresi bili tudi globlji. Zato je to ena od precejšnjih ugank, s katero se ukvarjamo tudi pri pripravah kart potresne nevarnosti.
“Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globinah do 15 oziroma 20 kilometrov.”
Kaj na splošno vemo o debelini skorje pod Slovenijo?
Debelino Zemljine skorje na območju Slovenije in tudi širše razmeroma dobro poznamo, saj so bili v zadnjih desetletjih izvedeni nekateri večji projekti globokih seizmičnih sondiranj. Za ugotavljanje debeline Zemljine skorje uporabljamo umetno povzročene potresne valove, saj se ti odbijejo od njene spodnje meje, ki jo imenujemo Mohorovičićeva diskontinuiteta, in predstavlja izrazito nezveznost in skok v seizmični hitrosti med Zemljino skorjo in pod njo ležečim Zemljinim plaščem. Debelina Zemljine skorje se na območju Slovenije spremeni: od nekje 45 km pod Julijskimi Alpami in Dinaridi do samo približno 30 ali celo manj kilometrov na območju Prekmurja, kjer geološko prehajajo Dinaridi v panonski bazen.
Potresni valovi se ne širijo le po površju, ampak tudi v globino. Kaj nam torej valovi, ki pridejo skozi Zemljo, lahko povedo o njeni notranjosti?
Večino našega vedenja o notranji zgradbi Zemlje pravzaprav izhaja iz študije potresnih valov, ki so potovali skozi celotno notranjost Zemlje. Tako so odkrili vse seizmične diskontinuitete, torej nezveznosti, ob katerih se seizmična hitrost skokovito spremeni. Poleg že omenjene Mohorovičićeve diskontinuitete sta pomembni še dve. Gutenbergova, ki ločuje Zemljin plašč od zunanjega Zemljinega jedra, ki je tekoče, in diskontinuiteta Lehmannove, ki ločuje tekoče zunane jedro od trdnega notranjega jedra. Vse to nam je seveda povsem nedosegljivo z drugimi raziskovalnimi metodami, tako da to, da imamo tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, vemo samo na podlagi potresnih valov in študije prostih oscilacij Zemlje. Namreč ob najmočnejših potresih magnitude 8,5 in več celotna Zemlja zaniha kot žoga in potem niha več ur ali celo več dni in analize teh nihanj nam govorijo o tem, kako so razdeljene gostote v notranjosti Zemlje. Torej kako se povečuje gostota od površja proti notranjosti Zemlje – kot vemo, je največja gostota prav v Zemljinem jedru. Na podlagi študije potresnih valov vemo, da je Zemljino zunanje jedro tekoče, to zunanje jedro pa je seveda zelo pomembno, ker je tudi vir Zemljinega magnetizma. Skoraj vse o notranjosti Zemlje torej vemo na podlagi potresnih valov. In danes, ko imamo po vsem svetu številne potresne opazovalnice, ta slika dobiva vse bolj jasno podobo. Z metodami potresne tomografije zaznavamo med drugim zelo majhne razlike v strukturi Zemlje, ki pa so povezane s pojavi, kot je tektonika litosferskih plošč, o kateri smo govorili.
Živimo v dobi, ki jo obvladujejo prikriti vplivi na mnenje ljudi. Prepričevalske trike nam servirajo politiki, poslovneži, marketingarji, zavarovalniški agentje, morda celo naši šefi … Kako jih prepoznati in kako se z njimi konstruktivno soočati? Gostje: dr. James Garvey, filozof, avtor knjige Prepričevalci; dr.Stojan Pelko, nekdanji oglaševalec, publicist; Boštjan Videmšek, novinar Dela, protivojni poročevalec.
Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih
Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.
Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.
Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.
Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.
V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.
Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.
Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.
Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.
V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Neveljaven email naslov