Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globini do 15 km
Potresi, ki ves čas nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Zemeljsko seizmologijo, ki s potresnimi valovi razkriva notranjost Zemlje, smo primerjali tudi z drugimi planeti v Osončju in celo z zvezdami. Pri astroseizmologiji preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Osrednji gost oddaje je dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji za okolje in profesor geofizike na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani: “Potrese na našem območju povzroča Jadranska mikroplošča.”
“Tudi na Marsu smo odkrili sledi tektonike, a je ta očitno obstajala samo ob nastanku planeta.”
Prof. Tomaž Zwitter
Italija je med potresno najbolj dejavnimi območji v Evropi. Od 1.300 uničujočih potresov, ki so prizadeli Evropo v 20. stoletju, jih je imelo kar 500 središče na območju Italije. Večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi večini Slovenije nastaja v globini do 15 kilometrov, izjemoma tudi 20 kilometrov. Nedavni potres v srednji Italiji je tla prestavil kar za 70 cm. Dr. Andrej Gosar, kaj se je zgodilo?
Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. Ti razmeroma plitvi potresi pri taki magnitudi običajno povzročijo površinski pretrg. Pretrg na površju je odraz dogajanja v globini in od tega je odvisno, ali se bo površinski pretrg zgodil od globine žarišča in tudi od magnitude potresa. Pri potresu leta 1998 v Posočju se površinski pretrg ni zgodil, ker je bila magnituda prenizka, magnituda 5,6 in žarišče okrog osem kilometrov ne povzročita nujno še površinskega pretrga. Te magnitude v srednji Italiji, okrog 6 in 6,5, pri tako majhni globini žarišča običajno povzročijo tudi površinski pretrg. Kako izrazit je ta pretrg, kako je videti na površini, je precej odvisno od lokalnih geoloških razmer.
Italija je tudi sicer med potresno najdejavnejšimi področji. Bi se zadnji potresi lahko nadaljevali kot učinek domin?
Ja, učinek domin je prispodoba, ki ljudi precej vznemirja in si to nekoliko napačno razlagajo, da se bodo zdaj domine kar podirale in da se bo Apeninski polotok skoraj pretrgal po svoji večji dolžini. To seveda na srečo ni tako. Kaj takega se je gledalo v kakšnih precej nekakovostnih katastrofičnih filmih. Poznamo pa v seizmologiji nekaj, kar se intenzivno preučuje, in to je prenos napetosti. Ko se zgodi tako močan potres, kot so bili ti, in se sprostijo napetosti s premiki ob prelomih, to neposredno povzroči neke dodatne napetosti na sosednih prelomih ali na podaljških teh prelomov. In to, kar tukaj zdaj opazujemo, je, da se močni potresi nekako selijo tudi zaradi teh vplivov. Torej sosednji prelomi so bili dodatno obremenjeni z novimi napetostmi in so povzročili dodatne pretrge in nove potrese. Tako imamo zdaj zadnji avgustovski potres, ki je imel žarišče nekje 30 km stran od žarišča potresov v prejšnjem tednu. Torej to niso neki procesi, ki bi potekali v zelo velikih razdaljah, ampak se dogajajo v nekaj desetkilometrskih razdaljah. Težje je zadeve razložiti na večji razdalji. Pred tem smo imeli znan potres v L’Aquili, ki je bil južno od zdajšnjih potresov in seveda ne moremo nedvomno dokazovati, da so ti potresi res povezani med seboj.
Prof. Gosar, na višino alpskih vrhov vplivajo tektonski premiki, pa erozija in dejstvo, da je zdaj teža ledenikov v primerjavi z zadnjo ledeno dobo zanemarljiva. Je mogoče domnevati, kakšna je torej višina Triglava zdaj v primerjavi z njegovo višino nekdaj?
Ja, to je na prvi pogled zanimivo vprašanje. Zavedati se moramo, da je bilo geološko dogajanje v geološki zgodovini zelo pestro. Nadmorska višina, ki nas danes zelo vznemirja in povsod skušamo primerjati višine nekih gora, ni ravno najpomembnejši geološki parameter, ker so bila nihanja gladine morja v geološki zgodovini bistveno večja kot neka absolutna nadmorska višina. Te stvari poznamo razmeroma dobro za mlajše geološko obdobje. Vemo, da se je po koncu ledene dobe, ko se je leden pokrov stopil, zaradi izostazije ozemlje dvigovalo in to ozemlje se zaradi tega vzroka še danes po različnih delih sveta različno dviguje.
Bistveno bolj pomembni so tektonski vzroki nastajanja gorovij. Med seboj ves čas tekmujeta dva procesa: tektonska gibanja narivanja na eni strani in erozija, ki sočasno znižuje višino teh gora, na drugi. Kot rečeno, je z geološkega vidika, tudi ko razmišljamo na primer o Triglavu, precej bolj pomembno, ali so bile neke kamnine, ki jih danes gledamo na vrhu Triglava, v nekem geološkem obdobju pod gladino morja ali nad gladino morja; bolj kot neka nadmorska višina, ki jo merimo z gladine morja, ker ko so bile kamnine pod gladino morja, so se odlagale usedline. In vse to, kar danes gledamo v mogočni triglavski severni steni, se je v dolgih milijonih let odlagalo pod gladino morja in se je šele v mlajšem geološkem obdobju oblikovalo kot današnje Julijske Alpe.
Zdi se, da so vsi potresi v zadnjem obdobju v Italiji relativno plitvi, žarišča so na globini kakšnih deset kilometrov. Podobno je bilo tudi pri potresih v Furlaniji leta 1976 in v zgornjem Posočju v letih 1998 in 2004. Zakaj večina potresov pri nas nastane relativno blizu površja, če to primerjamo z debelino Zemljine skorje?
Ja res je, večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi v večini Slovenije nastaja v globinah nekje do 15 km, izjemoma do 20 km. Zakaj točno so potresi omejeni samo na vrhnji del Zemljine skorje, pravzaprav ni natančno znano, je pa različno v različnih tektonskih režimih, ki sem jih že predhodno omenil. Glavni problem pri razumevanju je, da ne poznamo prav dobro poteka prelomov v veliki globini. To je ena od ugank in nimamo na voljo niti učinkovitih raziskovalnih metod, ki bi nam za nekakšne razumljive stroške raziskav omogočale ugotoviti, kako potekajo prelomi, ki jih na površju poznamo v večjih globinah. Na potek prelomov in seizmogene globine, ki so seveda pomembne za ocenjevanje potresne nevarnosti, tako sklepamo bolj iz seizmoloških podatkov. Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. V njihovem tektonskem režimu, ko sem rekel, da so ekstenzijski, so plitvi potresi pričakovani in razumljivi. Pri nas, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer imamo zmično tektoniko in kjer bloki ob prelomih drsijo drug ob drugem, pa bi lahko potresi bili tudi globlji. Zato je to ena od precejšnjih ugank, s katero se ukvarjamo tudi pri pripravah kart potresne nevarnosti.
“Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globinah do 15 oziroma 20 kilometrov.”
Kaj na splošno vemo o debelini skorje pod Slovenijo?
Debelino Zemljine skorje na območju Slovenije in tudi širše razmeroma dobro poznamo, saj so bili v zadnjih desetletjih izvedeni nekateri večji projekti globokih seizmičnih sondiranj. Za ugotavljanje debeline Zemljine skorje uporabljamo umetno povzročene potresne valove, saj se ti odbijejo od njene spodnje meje, ki jo imenujemo Mohorovičićeva diskontinuiteta, in predstavlja izrazito nezveznost in skok v seizmični hitrosti med Zemljino skorjo in pod njo ležečim Zemljinim plaščem. Debelina Zemljine skorje se na območju Slovenije spremeni: od nekje 45 km pod Julijskimi Alpami in Dinaridi do samo približno 30 ali celo manj kilometrov na območju Prekmurja, kjer geološko prehajajo Dinaridi v panonski bazen.
Potresni valovi se ne širijo le po površju, ampak tudi v globino. Kaj nam torej valovi, ki pridejo skozi Zemljo, lahko povedo o njeni notranjosti?
Večino našega vedenja o notranji zgradbi Zemlje pravzaprav izhaja iz študije potresnih valov, ki so potovali skozi celotno notranjost Zemlje. Tako so odkrili vse seizmične diskontinuitete, torej nezveznosti, ob katerih se seizmična hitrost skokovito spremeni. Poleg že omenjene Mohorovičićeve diskontinuitete sta pomembni še dve. Gutenbergova, ki ločuje Zemljin plašč od zunanjega Zemljinega jedra, ki je tekoče, in diskontinuiteta Lehmannove, ki ločuje tekoče zunane jedro od trdnega notranjega jedra. Vse to nam je seveda povsem nedosegljivo z drugimi raziskovalnimi metodami, tako da to, da imamo tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, vemo samo na podlagi potresnih valov in študije prostih oscilacij Zemlje. Namreč ob najmočnejših potresih magnitude 8,5 in več celotna Zemlja zaniha kot žoga in potem niha več ur ali celo več dni in analize teh nihanj nam govorijo o tem, kako so razdeljene gostote v notranjosti Zemlje. Torej kako se povečuje gostota od površja proti notranjosti Zemlje – kot vemo, je največja gostota prav v Zemljinem jedru. Na podlagi študije potresnih valov vemo, da je Zemljino zunanje jedro tekoče, to zunanje jedro pa je seveda zelo pomembno, ker je tudi vir Zemljinega magnetizma. Skoraj vse o notranjosti Zemlje torej vemo na podlagi potresnih valov. In danes, ko imamo po vsem svetu številne potresne opazovalnice, ta slika dobiva vse bolj jasno podobo. Z metodami potresne tomografije zaznavamo med drugim zelo majhne razlike v strukturi Zemlje, ki pa so povezane s pojavi, kot je tektonika litosferskih plošč, o kateri smo govorili.
695 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globini do 15 km
Potresi, ki ves čas nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Zemeljsko seizmologijo, ki s potresnimi valovi razkriva notranjost Zemlje, smo primerjali tudi z drugimi planeti v Osončju in celo z zvezdami. Pri astroseizmologiji preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Osrednji gost oddaje je dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji za okolje in profesor geofizike na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani: “Potrese na našem območju povzroča Jadranska mikroplošča.”
“Tudi na Marsu smo odkrili sledi tektonike, a je ta očitno obstajala samo ob nastanku planeta.”
Prof. Tomaž Zwitter
Italija je med potresno najbolj dejavnimi območji v Evropi. Od 1.300 uničujočih potresov, ki so prizadeli Evropo v 20. stoletju, jih je imelo kar 500 središče na območju Italije. Večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi večini Slovenije nastaja v globini do 15 kilometrov, izjemoma tudi 20 kilometrov. Nedavni potres v srednji Italiji je tla prestavil kar za 70 cm. Dr. Andrej Gosar, kaj se je zgodilo?
Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. Ti razmeroma plitvi potresi pri taki magnitudi običajno povzročijo površinski pretrg. Pretrg na površju je odraz dogajanja v globini in od tega je odvisno, ali se bo površinski pretrg zgodil od globine žarišča in tudi od magnitude potresa. Pri potresu leta 1998 v Posočju se površinski pretrg ni zgodil, ker je bila magnituda prenizka, magnituda 5,6 in žarišče okrog osem kilometrov ne povzročita nujno še površinskega pretrga. Te magnitude v srednji Italiji, okrog 6 in 6,5, pri tako majhni globini žarišča običajno povzročijo tudi površinski pretrg. Kako izrazit je ta pretrg, kako je videti na površini, je precej odvisno od lokalnih geoloških razmer.
Italija je tudi sicer med potresno najdejavnejšimi področji. Bi se zadnji potresi lahko nadaljevali kot učinek domin?
Ja, učinek domin je prispodoba, ki ljudi precej vznemirja in si to nekoliko napačno razlagajo, da se bodo zdaj domine kar podirale in da se bo Apeninski polotok skoraj pretrgal po svoji večji dolžini. To seveda na srečo ni tako. Kaj takega se je gledalo v kakšnih precej nekakovostnih katastrofičnih filmih. Poznamo pa v seizmologiji nekaj, kar se intenzivno preučuje, in to je prenos napetosti. Ko se zgodi tako močan potres, kot so bili ti, in se sprostijo napetosti s premiki ob prelomih, to neposredno povzroči neke dodatne napetosti na sosednih prelomih ali na podaljških teh prelomov. In to, kar tukaj zdaj opazujemo, je, da se močni potresi nekako selijo tudi zaradi teh vplivov. Torej sosednji prelomi so bili dodatno obremenjeni z novimi napetostmi in so povzročili dodatne pretrge in nove potrese. Tako imamo zdaj zadnji avgustovski potres, ki je imel žarišče nekje 30 km stran od žarišča potresov v prejšnjem tednu. Torej to niso neki procesi, ki bi potekali v zelo velikih razdaljah, ampak se dogajajo v nekaj desetkilometrskih razdaljah. Težje je zadeve razložiti na večji razdalji. Pred tem smo imeli znan potres v L’Aquili, ki je bil južno od zdajšnjih potresov in seveda ne moremo nedvomno dokazovati, da so ti potresi res povezani med seboj.
Prof. Gosar, na višino alpskih vrhov vplivajo tektonski premiki, pa erozija in dejstvo, da je zdaj teža ledenikov v primerjavi z zadnjo ledeno dobo zanemarljiva. Je mogoče domnevati, kakšna je torej višina Triglava zdaj v primerjavi z njegovo višino nekdaj?
Ja, to je na prvi pogled zanimivo vprašanje. Zavedati se moramo, da je bilo geološko dogajanje v geološki zgodovini zelo pestro. Nadmorska višina, ki nas danes zelo vznemirja in povsod skušamo primerjati višine nekih gora, ni ravno najpomembnejši geološki parameter, ker so bila nihanja gladine morja v geološki zgodovini bistveno večja kot neka absolutna nadmorska višina. Te stvari poznamo razmeroma dobro za mlajše geološko obdobje. Vemo, da se je po koncu ledene dobe, ko se je leden pokrov stopil, zaradi izostazije ozemlje dvigovalo in to ozemlje se zaradi tega vzroka še danes po različnih delih sveta različno dviguje.
Bistveno bolj pomembni so tektonski vzroki nastajanja gorovij. Med seboj ves čas tekmujeta dva procesa: tektonska gibanja narivanja na eni strani in erozija, ki sočasno znižuje višino teh gora, na drugi. Kot rečeno, je z geološkega vidika, tudi ko razmišljamo na primer o Triglavu, precej bolj pomembno, ali so bile neke kamnine, ki jih danes gledamo na vrhu Triglava, v nekem geološkem obdobju pod gladino morja ali nad gladino morja; bolj kot neka nadmorska višina, ki jo merimo z gladine morja, ker ko so bile kamnine pod gladino morja, so se odlagale usedline. In vse to, kar danes gledamo v mogočni triglavski severni steni, se je v dolgih milijonih let odlagalo pod gladino morja in se je šele v mlajšem geološkem obdobju oblikovalo kot današnje Julijske Alpe.
Zdi se, da so vsi potresi v zadnjem obdobju v Italiji relativno plitvi, žarišča so na globini kakšnih deset kilometrov. Podobno je bilo tudi pri potresih v Furlaniji leta 1976 in v zgornjem Posočju v letih 1998 in 2004. Zakaj večina potresov pri nas nastane relativno blizu površja, če to primerjamo z debelino Zemljine skorje?
Ja res je, večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi v večini Slovenije nastaja v globinah nekje do 15 km, izjemoma do 20 km. Zakaj točno so potresi omejeni samo na vrhnji del Zemljine skorje, pravzaprav ni natančno znano, je pa različno v različnih tektonskih režimih, ki sem jih že predhodno omenil. Glavni problem pri razumevanju je, da ne poznamo prav dobro poteka prelomov v veliki globini. To je ena od ugank in nimamo na voljo niti učinkovitih raziskovalnih metod, ki bi nam za nekakšne razumljive stroške raziskav omogočale ugotoviti, kako potekajo prelomi, ki jih na površju poznamo v večjih globinah. Na potek prelomov in seizmogene globine, ki so seveda pomembne za ocenjevanje potresne nevarnosti, tako sklepamo bolj iz seizmoloških podatkov. Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. V njihovem tektonskem režimu, ko sem rekel, da so ekstenzijski, so plitvi potresi pričakovani in razumljivi. Pri nas, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer imamo zmično tektoniko in kjer bloki ob prelomih drsijo drug ob drugem, pa bi lahko potresi bili tudi globlji. Zato je to ena od precejšnjih ugank, s katero se ukvarjamo tudi pri pripravah kart potresne nevarnosti.
“Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globinah do 15 oziroma 20 kilometrov.”
Kaj na splošno vemo o debelini skorje pod Slovenijo?
Debelino Zemljine skorje na območju Slovenije in tudi širše razmeroma dobro poznamo, saj so bili v zadnjih desetletjih izvedeni nekateri večji projekti globokih seizmičnih sondiranj. Za ugotavljanje debeline Zemljine skorje uporabljamo umetno povzročene potresne valove, saj se ti odbijejo od njene spodnje meje, ki jo imenujemo Mohorovičićeva diskontinuiteta, in predstavlja izrazito nezveznost in skok v seizmični hitrosti med Zemljino skorjo in pod njo ležečim Zemljinim plaščem. Debelina Zemljine skorje se na območju Slovenije spremeni: od nekje 45 km pod Julijskimi Alpami in Dinaridi do samo približno 30 ali celo manj kilometrov na območju Prekmurja, kjer geološko prehajajo Dinaridi v panonski bazen.
Potresni valovi se ne širijo le po površju, ampak tudi v globino. Kaj nam torej valovi, ki pridejo skozi Zemljo, lahko povedo o njeni notranjosti?
Večino našega vedenja o notranji zgradbi Zemlje pravzaprav izhaja iz študije potresnih valov, ki so potovali skozi celotno notranjost Zemlje. Tako so odkrili vse seizmične diskontinuitete, torej nezveznosti, ob katerih se seizmična hitrost skokovito spremeni. Poleg že omenjene Mohorovičićeve diskontinuitete sta pomembni še dve. Gutenbergova, ki ločuje Zemljin plašč od zunanjega Zemljinega jedra, ki je tekoče, in diskontinuiteta Lehmannove, ki ločuje tekoče zunane jedro od trdnega notranjega jedra. Vse to nam je seveda povsem nedosegljivo z drugimi raziskovalnimi metodami, tako da to, da imamo tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, vemo samo na podlagi potresnih valov in študije prostih oscilacij Zemlje. Namreč ob najmočnejših potresih magnitude 8,5 in več celotna Zemlja zaniha kot žoga in potem niha več ur ali celo več dni in analize teh nihanj nam govorijo o tem, kako so razdeljene gostote v notranjosti Zemlje. Torej kako se povečuje gostota od površja proti notranjosti Zemlje – kot vemo, je največja gostota prav v Zemljinem jedru. Na podlagi študije potresnih valov vemo, da je Zemljino zunanje jedro tekoče, to zunanje jedro pa je seveda zelo pomembno, ker je tudi vir Zemljinega magnetizma. Skoraj vse o notranjosti Zemlje torej vemo na podlagi potresnih valov. In danes, ko imamo po vsem svetu številne potresne opazovalnice, ta slika dobiva vse bolj jasno podobo. Z metodami potresne tomografije zaznavamo med drugim zelo majhne razlike v strukturi Zemlje, ki pa so povezane s pojavi, kot je tektonika litosferskih plošč, o kateri smo govorili.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Vam črka A deluje rdeče, vam na klavirju zaigrani ton C odzvanja modro, ima neka hrana bodičast okus? Tokrat potujemo po človeških možganih in iščemo, kje se skriva vzrok za sinestezijo oziroma mešanje čutnih zaznav. Pojav je največ pozornosti požel v glasbi, slikarstvu in literaturi, kjer naj bi sinestezija kreativno napajala kar nekaj velikanov umetnosti, mi pa smo se sinesteziji posvetili z nevrološkega vidika, skupaj z dr. Devinom Terhunom z oxfordske univerze in raziskovalcem Duncanom Carmichaelom z edinburške univerze.
V poklon 85-letnici Radia na Slovenskem smo v začetku decembra signal radijske kukavice s pomočjo radioamaterjev poslali na najdaljši polet, kar jih je doslej preletela na poti proti poslušalcem. Zaplavala je na radijski valovih, se odbila od Lune in se nekoliko oskubljena vrnila na Zemljo. Vesoljsko pustolovščino radijske kukavice nam bo v oddaji Frekvenca X pojasnil inž. Sine Mermal z Oddajnikov in zvez, med radioamaterji znan po klicnem znaku S53RM.
Na slovenskem znanstvenem nebu je močno poblisknila Nobelova nagrada za fiziko, s katero so posredno povezani tudi naši znanstveniki. Znanstveno leto 2013 analiziramo v intervjuju z dr. Markom Mikužem, vodjo slovenskih raziskovalcev pri kolaboraciji ATLAS v Cernu.
Glive so organizmi, ki nimajo pretiranega slovesa, čeprav gobe radi jemo skorajda vsi. Nekateri znanstveniki pa menijo, da lahko glive rešijo svet, iz njih bi morda lahko pridobivali celo gorivo in zdravila. Pogovarjamo se z ugledno mikologinjo, prof. Lynne Boddy iz Walesa.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Vračamo se v leto 1957. Osem nadarjenih mladih znanstvenikov se je tedaj na tajnem sestanku v San Franciscu odreklo dobro plačanim delovnim mestom v upanju, da bodo pridobili svobodo in dejansko delali tisto, v kar verjamejo. Ta prvi veliki “spin-off”, kot danes pravimo novoustanovljenemu podjetju, s katerim se posameznik ali skupina odcepi od matičnega podjetja in poskuša najti lastno pot razvoja, je postal temelj podjetniške kulture, ki v Silicijevi dolini vlada še danes. O logiki, ki prežema to dolino, smo se pogovarjali s slovenskim profesorjem na tamkajšnji univerzi Stanford dr. Juretom Leskovcem.
Strela je eden najbolj osupljivih in najbolj vsakdanjih naravnih pojavov, hkrati pa tudi eden najskrivnostnejših in najbolj strah zbujajočih. Po nebu potuje s tretjino svetlobne hitrosti, dosega temperaturo sončevega površja in ima 10.000-krat več energije kot povprečno gospodinjsko omrežje.
Zdi se, da Sonce sije enakomerno in da se ne dogaja nič dramatičnega. Natančnejši pogled pa razkrije temnejše pege in izbruhe snovi neverjetnih razsežnosti. Prav v teh mesecih je Sonce najbolj aktivno, tokratni vrh 11 – letnega cikla pa je zelo skromen in kaže, da bo najmanj izrazit med vsemi v zadnjem stoletju. Kaj se dogaja, od kod energija za to razburkanost, kaj poganja valove aktivnosti in zakaj njihova moč ni vedno enaka? Odgovore smo tokrat iskali v japonski Tokojami, v kateri se na znanstveni konferenci o raziskavah Sonca mudi prof. Petr Heinzel, direktor Astronomskega inštituta češke akademije znanosti in vodja skupine za raziskovanje Sonca.
Zgodovina pozna kar nekaj briljantnih umov, ki so šokirali z neverjetnimi sposobnostmi računanja. Nekateri imajo izjemen spomin ali umetniški talent, ki mu ni para. Strokovnjaki so ljudem z briljantnim umom dali tudi ime: to so Savanti. Gost oddaje profesor dr. Darold Treffert razlaga, da gre za neke vrsto srečno poškodbo možganov, ki namiguje, da človek vendarle ne izrablja celotnega umskega potenciala.
Z razmahom svetovne trgovine in različnih oblik transporta je prenašanje rastlinskih in živalskih vrst med državami in kontinenti danes hitrejše in bolj množično kot kadarkoli prej v naši zgodovini. Številne tujerodne vrste so ljudem koristne, druge – tem pravimo invazivne – pa povzročajo veliko gospodarsko škodo in uničujejo biotsko raznovrstnost. V Evropi naj bi bilo tako že več kot 12 tisoč tujerodnih vrst. O vse očitnejših pasteh preseljevanja vrst smo se v tokratni Frekvenci X na Valu 202 pogovarjali s profesorjem na ljubljanski biotehniški fakulteti in predsednikom Botaničnega društva Slovenije dr. Nejcem Joganom.
Pred kakšnimi 15. leti so svetovni mediji poročali o prvih odkritjih planetov okoli drugih zvezd in danes smo vse bliže razumevanju, da naš dom v vesolju ni izjema. Prvič v zgodovini imamo priložnost, da preučujemo planete, ki so tako podobni Zemlji, da bi na njih lahko bilo celo inteligentno življenje. Med pionirje lovcev na Zemljine dvojčke se nedvomno uvršča Geoffrey Marcy, profesor astronomije s kalifornijske univerze Berkeley. Odkril je 70 od prvih sto planetov okoli drugih zvezd. Danes poznamo že tisoč takih eksoplanetov. Tako je naša družina osmih planetov, vključno z našo Zemljo, videti dokaj majhna. Področje odkrivanja planetov okoli drugih zvezd je vedno znova med pomembnimi znanstvenimi novicami. Tako ni le zaradi števila odkritih planetov, ampak zaradi nedavnih prelomnih odkritij. Profesor Geoffrey Marcy je vodilni znanstvenik na področju iskanja planetov okoli drugih zvezd. Mnogi tudi pričakujejo, da bo tudi eden prihodnjih dobitnikov Nobelove nagrade za področje fizike.
Razkrivamo, zakaj fizike ob odkritju božjega delca muči tudi resen glavobol. Pogovorjamo se s prof. Alessandrom Strumio.
Množična družbena gibanja nikoli ne nastanejo tako, da bi večina hkrati ugotovila nujo po spremembah in nato to tudi storila, temveč se vstaje ponavadi začnejo zaradi konkretnega dogodka, ki ljudem požene adrenalin po žilah. O tem, kaj so človeške množice in kako se obnašajo, ter tudi o tem, da zanje ne velja osnovna matematična postavka 1+1=2. Gost tokratne oddaje bo nizozemski socialni psiholog in teoretik množic Hans van de Sande.
Naprave, ki za sporazumevanje uporabljajo človeški glas, so že našle pot v naš vsakdan, takšna glasovna tehnologija pa lahko – napovedujejo nekateri – pomeni podobno tehnološko revolucijo, kakršno je pred desetletji povzročila računalniška miška. Kako dovršeno se stroji učijo jezika in kako jim gre slovenščina, poizvedujemo v tokratni Frekvenci X na Valu 202. Obiskali smo Fakulteto za računalništvo, kjer razvijajo tehnološko navezo “sintetizator in razpoznavalnik govora.”
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Neveljaven email naslov