Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
4 epizod
4 epizod
Predstavljamo muzikale domače in tuje produkcije.
Po prvem delu muzikala Kinky Boots je danes pred nami njegov drugi del. Muzikal si je svojo pot proti Broadwayu začel utirati leta 2012 v Chicagu, Broadway pa je dosegel leto dni pozneje. S svojim delom pa si karierne poti zagotovo nista utirala Cyndi Lauper in Harvey Fierstein, z muzikalom Kinky Boots sta svojo karierno pot le poglobila, Cyndi Lauper z glasbo in besedili songov, Harvey Fierstein pa s scenarijem.
Tokrat in prihodnjič bomo v svetu broadwayskega muzikala Kinky Boots, ki je obut v visoke pete svojo odrsko pot pravzaprav začel oktobra leta 2012 v vetrovnem mestu, v Chicagu, na Broadway pa je stopil leto dni pozneje. In to, da je stopil na Broadway, je pomembno, saj bi sicer z odrov gledališč, ki so zgolj in samo gledališča in ne torej tudi blagovne znamke, že davno sestopil in utonil v pozabo, njegova glasba, pesem in misel pa nas skoraj zagotovo ne bi dosegle, a o glasbi, pesmi in misli nekoliko pozneje. Pod glasbeni del muzikala se je podpisala Cyndi Lauper in za svoje delo, glasbo in besedila songov, prejela nagrade tony, emmy in grammy, pod scenarij pa se je podpisal Harvey Fierstein, ki je za svoje delo prejel nagrado tony. Zdaj pa o zgodbi, ki sledi britanskemu filmu iz leta 2005 z enakim naslovom. Zgodba, ki jo je spisalo življenje, pripoveduje o Charlieju Priceu, ki je nasledil tovarno čevljev, a če jo želi rešiti pred padcem v brezno propada, po robu katerega se sprehaja, mora skleniti partnerstvo s kabarejskim pevcem in mojstrico preobleke Lolo. Z njegovo oziroma njeno pomočjo Charlie naredi načrt izdelave linije škornjev z visoko peto. A pomembnejša od zgodbe podjetja sta Lola in Charlie, ki si vendarle nista tako zelo različna. Seznam prijetnih songov ni kratek, a srce zgodbe, muzikala, Lole in Charlieja so balade, ki govorijo o teži starševskih pričakovanj, o pritisku, ki lomi in drobi.
V tokratni oddaji bomo poslušali izbor točk iz glasbenega filma Cabaret Johna Kanderja in Freda Ebba. Cabaret, glasbeni film iz leta 1972, je postavljen v Berlin leta 1931, v čas weimarske republike, v čas zlovešče prisotnosti razraščujoče nacistične stranke. Glasbeni film sledi Broadwayskemu muzikalu iz leta 1966, ki sta ga po romanu berlinske zgodbe Christopherja Isherwooda spisala John Kander in Fred Ebb. Iz broadwayskega muzikala Cabaret so za film uporabili le nekaj točk, druge, ki so jih črtali, pa sta John Kander in Fred Ebb zamenjala z novimi. V tradicionalni maniri glasbenega gledališča vsak pomemben lik s petjem izraža svoja čustva in tako prispeva k razvoju zgodbe. V filmski različici vsa zgodba poteka v klubu, pojeta pa le dva glavna lika filma. Cabaret je z osmimi osvojenimi nagradami Akademije v enem samem letu še vedno rekorder. Cabaret se razvija in odvija v specifičnem berlinskem cabaretu okoli leta 1930, v katerem sta dekadenca in seksualna razvejanost le del ambienta. To ni običajen glasbeni film. Del svojega uspeha dolguje dejstvu, da se ne prepušča klišejski normi: glasbeni filmi so srečni. Film prinaša misel, da je bil vzpon nacistične stranke v Nemčiji hkrati tudi razmah biseksualnosti, homoseksualnosti, sadomazohizma in podobnih spolnih praks. Tako govorjenje je seveda čisto posploševanje, vendar pa temnejša plat nacizma niti ni tako daleč od omenjene trditve. Značilnosti nacizma so med drugim tudi črni škornji, usnje, mišice in rasna nadvlada, kar, roko na srce, nekatere privlači. Zgodba zadeva enega slavnejših literarnih likov stoletja, Sally Bowles, ki je prvič oživela v Berlinskih zgodbah pokojnega Christopherja Isherwooda, končno pa pristala tudi na filmskem platnu. Sally je več kot odlično na velikem platnu oživela Liza Minnelli, uprizorila jo je kot dekle, ki je kupilo prav vse, kar kabaret prodaja. Smisel vsega se ji zdi smejanje, petje in življenje v večnosti trenutka, ničesar ne jemlje resno, niti nacizma, izžareva pa toplino in čustva, čeprav lahko pri teh opazimo dramatičnost dejanja. Liza Minnelli igra Sally Bowles tako dobro in tako polno, da je popolnoma vseeno, kako dobro poje in pleše. V več glasbenih točkah nam Liza pokaže in dokaže, da je v žanru ena največjih zvezd našega časa. Kljub vsemu pa brezčutnost in nihilizem lika ne zbledita, ves čas sta prisotna, tudi takrat, ko nas zabava. Sally se v zgodbi zaplete v ljubezenski trikotnik z mladim angleškim učiteljem in mladim baronom in čisto vseeno je, ali je ta trikotnik izostal v uprizoritvi glasbenega gledališča, saj v filmu prav omenjeno pomaga pričarati občutek moralne anarhije. Ko se song Cabaret konča, se človek prvič zave, da to ni pesem o sreči, ampak pesem o obupu. Kontekst je tisti, ki nas opozori na to razliko, enako kot kontekst Nemčije na večer pred vzponom nacistov na oblast, da je pravzaprav celoten glasbeni fim nepozaben krik obupa.
Pred nami je drugo dejanje muzikala Aida, pri nastanku katerega sta združila moči Elton John, ki je napisal glasbo, in Tim Rice, ki je poskrbel za besedila. Preden vas prepustimo glasbi drugega dejanja muzikala Aida, ki sloni na Verdijevi istoimenski operi, mi dovolite še nekaj besed o vsebini. Rdames, veliki vojskovodja, naj bi se poročil z Amneris, a kaj, ko ljubi Nubijko Aido, katere očeta so ob koncu prvega dejanja zajeli Egipčani. Aida, Radames in Amneris so zdaj sprti, kljub vsemu pa Aidi nekako uspe videti očeta; dogovorita se, da ga bodo osvobodili med poroko Amneris in Radamesa. Aida spozna, da bo očeta lahko rešila le z izdajo. Ko Radamesov oče izve, da se je sin zapletel z Aido, naroči svojim možem, naj jo ubijejo, Radamesa pa posvari, da utegne ostati brez vsega. Radames napiše Aidi pismo, v katerem se ji opraviči za svoje dejanje in ji pove, da bo zapustil Amneris, tega pa Aida noče, saj potem ne bo mogla rešiti očeta. Radames ji obljubi pomoč, toda Amneris je prisluškovala njunemu pogovoru.
Neveljaven email naslov