Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
577 epizod
577 epizod
Ne boste verjeli, kje vse uspevajo Slovenci.
Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.
Podajamo se v ene izmed najbolj odročnih predelov planeta. Z zavzetim popotnikom Markom Mikljem podoživljamo najbolj zanimive dele njegove poti po Srednji in Južni Ameriki, na kateri se je pobliže spoznal z več plemenskimi ljudstvi in različnimi posamezniki, npr. šamani, ki živijo daleč onkraj meja t. i. civiliziranega sveta, v džunglah Peruja, Bolivije in Brazilije. V intervjuju, v katerem opisuje svoje izkušnje z bivanjem v divjini brez dostopa do elektrike, pitne vode in zdravniške oskrbe, med drugim pripoveduje o "glasbi džungle", požarih, tarantelah in posebnih obredih.
Igor Kučič pravi, da je tak svetovljan, da bi lahko tudi v Sloveniji živel. Zaenkrat živi še v Avstraliji, kamor se je preselil desetletje nazaj. To je le pet let po tem, ko je Deželo tam spodaj prvič obiskal in se brž navdušil nad vinogradi doline Barossa. S partnerko sta tam oblikovala blagovno znamko slovenskega vina, proizvedenega na avstralskih tleh, prav tako pa je na njegovo pobudo na južnoavstralskem vinogradu prvič posajena rebula. Toda biti vinar v Avstraliji se v marsičem razlikuje od opravljanja vinarske dejavnosti v Sloveniji.
Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.
Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.
Igor Seme je pianist in dolgoletni učitelj klavirja, ki ga je pred 13 leti ljubezen popeljala v Švico. Živi in dela v Zürichu blizu jezera, ki mu – čeprav morda nikoli ne bo zaslužil dovolj, da bi kupil kakšno hišico neposredno ob njem – vsakodnevno daje občutek, da v času službe na neki način dopustuje. V pogovoru pripoveduje o tem, kako vidi Švico in tamkajšnjo kulturo v primerjavi s slovenskim okoljem; med drugim o tem, kako učitelji tam uživajo višji družbeni status, bonton pa že osnovnošolcem narekuje bistveno bolj spoštljivo, a kot zatrjuje, hkrati tudi pristnejšo komunikacijo z učiteljem, kot smo je vajeni pri nas.
Nekdanji tekač, zdaj pa atletski trener Jan Petrač se je leta 2019 preselil na Finsko k svoji partnerki, prav tako atletinji, zdaj pa že nekaj časa tudi svoji varovanki Eveliini Määttänen, s katero sta dotlej dve leti vztrajala v zvezi na daljavo. V intervjuju pripoveduje o svojem (sicer prav nič težavnem) privajanju na novo okolje, o negotovem obdobju po koncu njegove tekmovalne kariere, ki mu je sledilo iskanje službe "praktično kjer koli", ter o pomirjenosti z dejstvom, da tudi danes nima izdelanih načrtov za prihodnost.
Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?
Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.
Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.
Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.
Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.
Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.
Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".
Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.
Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.
Neža se je pred nekaj leti preselila k nekdanjemu fantu, o katerem pravi, da je bil "zaveden Vzhodni Berlinčan". Odtlej je dobro spoznala nemško prestolnico ter odkrila in vzljubila mnoge posebnosti, po zaslugi katerih je življenje v njej pisano in pestro. Tako se je odločila tudi po razhodu z omenjenim partnerjem ostati tam. Trenutno je zaposlena na t. i. Zavodu za aktivno različnost, kjer dela z različnimi skupinami priseljencev (največ njenih varovancev je iz Afganistana) in jim pomaga pri vzpostavljanju dialoga z lokalno skupnostjo. V zadnjem času se ukvarja s fotografiranjem; po že končanem študiju v Ljubljani se je zdaj vpisala še na študij fotografije. Ukvarja se tudi z muziciranjem: poje v duetu s prijateljico s Slovaške, pri čemer pravi, da Nemčija (ali konkretno Berlin) ponuja bistveno več možnosti za razne obslužbene dejavnosti kot Slovenija.
Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.
Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.
Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.
Neveljaven email naslov