Ob 40. obletnici organiziranega delovanja LGBT gibanja na Slovenskem smo se s pesnico in sociologinjo, ki je zdaj spisala njegovo zgodovino, pogovarjali o prehojeni poti in izzivih, s katerimi se pripadnice in pripadnike skupnosti soočajo danes

Lani aprila je minilo 40 let od prve izvedbe festivala Magnus, s katerim se je v Ljubljani, v Sloveniji, v Jugoslaviji pa pravzaprav kar na celotni vzhodni strani tedanje železne zavese začelo javno civilnodružbeno delovanje lezbijk, gejev, bi- in trans-seksualnih oseb. Ob tem jubileju je pesnica, esejistka in sociologinja Nataša Velikonja zdaj pripravila obsežno knjigo Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji 1984-2024, v kateri na pregleden, dokumentarno-kronološki način pred očmi bralk in bralcev razgrne, kot pravi v predgovoru, »obilje dogodkov, žurov, projektov, posledic, rezultatov, kolapsov, organizacij, ljudi,« ki so tako ali drugače zaznamovali ta štiri desetletja aktivnega delovanja. A k temu Velikonja pridoda še tale, nemara ključen uvid: da namreč zgodovina organiziranega LGBT gibanja na Slovenskem pravzaprav »sega v vse družbene sfere, sega v življenja, v zgodbe, v dejavnosti na tisoče ljudi,« da, skratka, v končni posledici zadeva nas vse in ne, kot bi nemara kdo pomislil, zgolj pripadnic in pripadnikov skupnosti same.

Kako se je torej v zadnjih 40 letih spremenil družbeni položaj gejev, lezbijk, bi- in trans-seksualnih ljudi v Sloveniji? Kaj je šlo na bolje, kaj pa je še vedno pomanjkljivo, problematično oziroma zaskrbljujoče? Kako so se, ko gre za obravnavo pripadnic in pripadnikov LGBT skupnosti, spremenile uradne institucije, kako prevladujoči javni diskurz in kako privatni predsodki v naših individualnih glavah? Ali rečeno nekoliko drugače: v kolikšni meri so, štiri desetletja po prvem Magnusu, pogoji za življenje v Sloveniji postali, gledano scela, bolj civilizirani? – O vsem tem in še čem smo govorili v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili prav Natašo Velikonja.

foto: Nataša Velikonja (Goran Dekleva)