V pogovoru s sociologom in zgodovinarjem, ki se ubada z mejnimi študijami in teorijo migracij, preverjamo, kako razumeti paradoks, da si pogosto želimo, da bi bile naše meje hkrati odprte in zaprte

Ko si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega.

A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez njega – radi prečkali, niti ne omenjamo. Široko paleto učinkov, ki jih meje sprožajo v naših življenjih, proučuje sociolog in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Jure Gombač.

Zakaj si tako rekoč v isti sapi želimo, da bi bile naše meje odprte in zaprte? Zakaj si, na primer, želimo, da bi jih lahko prehajali brez ovir, kadar nas mika, da bi obiskali katero izmed prireditev, ki bodo potekale v kontekstu novogoriške Evropske prestolnice kulture, in zakaj si želimo bistveno drugačnega mejnega režima, ko nas preganjajo strahovi o migrantih iz podsaharske Afrike ali Bližnjega vzhoda? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Gombačem iskali v tokratnih Podobah znanja.

foto: dr. Jure Gombač (Goran Dekleva)