Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
20 epizod
20 epizod
Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja. Kolumnisti prve sezone so: Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Bliža se kolesarska in motoristična sezona. In z njo – kot vsako leto – prizori, ki bi jih najraje izbrisali. Še vedno na terenu naletimo na poškodovance s pomanjkljivo zaščitno opremo – da o čeladi sploh ne izgubljam besed. Zanimivo, kako so starši zaskrbljeni ob vsakem otrokovem kašlju. Ob najmanjšem prehladu gredo k zdravniku. Ko otrok sede na kolo ali električni skiro, pa pogosto nima čelade na glavi. Brez zaščite. Brez razmisleka. Skrb izpuhti – dokler se nesreča ne zgodi. Takrat je običajno prepozno. V središču gorskega kolesarjenja je bilo tekmovanje v spustu z gorskimi kolesi. Karel, oče dveh deklet, ki sta bili aktivni tekmovalki, se je pozno popoldne tudi sam spustil po progi. Bil je navdušenec, amater, z dobrim kolesom in popolnoma zaščiten. Malo po 15. uri smo sprejeli klic. Priče so poročale, da je moški srednjih let padel s kolesom, je nezavesten in hudo krvavi iz glave. Zgodilo se je na težko dostopnem terenu, 200 metrov od glavne ceste. Skupaj s prostovoljnimi gasilci smo do poškodovanca prinesli vso potrebno medicinsko in tehnično opremo. Pomembno je vedeti, kako se je nesreča zgodila. Mehanizem padca nam razkrije, kako so sile vplivale na telo in kje lahko pričakujemo najhujše poškodbe. Kolesar je zapeljal čez korenino, padel čez balanco in z glavo priletel v drevo. Čelada je ležala nekaj metrov stran, počena po celotni dolžini. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo brez nje? Ob prihodu je poškodovanec ležal na boku, globoko nezavesten. V stabilni bočni položaj ga je obrnil prijatelj, ki je bil v trenutku nesreče tik za njim. Poškodovanca smo v osi obrnili na hrbet in začeli aspiracijo krvi iz ustne votline ob hkratnem varovanju vratne hrbtenice. Dihal je samostojno, a pospešeno. Takoj smo mu skozi masko z balonom aplicirali 100-odstotni kisik. Vitalne funkcije so bile v mejah normalnega. Pri hitrem pregledu so bile najbolj opazne poškodba glave z očalnim hematomom, močna krvavitev v ustno votlino ter krvavitev iz ušes in nosu, kot je značilno za poškodbo lobanjskega dna. Pri hudi travmi poleg krvavitve lahko ubije tudi zapora dihalne poti. Iz ustne votline smo mu med intervencijo izsesali 300 ml krvi. Na levi strani prsnega koša smo opazili hematom in neenakomerno premikanje. Ob avskultaciji ni bilo slišati dihalnih zvokov, ob izvedbi perkusije pa je bila slišna zamolklina ‒ to je nakazovalo na krvavitev v prsni koš. Takoj smo aktivirali helikoptersko službo nujne medicinske pomoči, ki je pri tako zahtevnem reševanju ključna. Pri intervenciji je bila ves čas navzoča Karlova žena. Bila je izjemno mirna in presenetljivo zbrana. Njena pozitivna naravnanost nas je opogumila in nam dala dodatno moč. Helikopter je bil v 25 minutah v Kočevju. Stanje se je slabšalo. Kri je še vedno polnila Karlova usta, njegovo dihanje je postajalo vse bolj oteženo. Vsi smo se zavedali, da bo v kratkem potrebna dokončna oskrba dihalne poti. Sprejeli smo odločitev, da poškodovanca damo v umetno komo in ga priključimo na dihalni aparat. Postopek je bil zapleten zaradi nenehne krvavitve v ustno votlino, a nam je v drugem poskusu uspelo. To so postopki, ki se ne izvajajo vsak dan, še posebno pa ne v tako skrajnih okoliščinah. Karel je bil prepeljan v Ljubljano. Zavedali smo se, da je njegovo stanje kritično. Toda rdeča nit te zgodbe ni delovanje intervencijskih služb, ampak trezno ravnanje prijatelja, ki ga je obrnil na bok. Karel je nezavesten obležal na hrbtu. Dihal je spontano, a je krvavel v ustno votlino. Jasno je bilo, da ima hude poškodbe, morebiti tudi vratne hrbtenice. Toda v takem primeru ima prednost življenje. Če ga prijatelj ne postavil v stabilni bočni položaj, bi Karel nehal dihati, kri bi mu napolnila dihalne poti in že pred našim prihodom bi doživel srčni zastoj. Po mesecu dni se je zbudil. Brez posledic. Seznam diagnoz je bil dolg: v celoti počeno lobanjsko dno, krvavitve v glavi na treh mestih, zlomljena vratna in prsna vretenca ter masivna krvavitev v desnem prsnem košu. Rešila ga je čelada. Rešila ga je hitra odločitev prijatelja. Rešila ga je ekipa, ki se je bojevala za njegovo življenje. Padec traja sekundo, posledice trajajo vse življenje. Če imaš srečo.
Leta 2007 sem dopolnila devet let. Ne spomnim se, kako sem praznovala svoj rojstni dan, in če dobro pomislim, si lahko v spomin podrobneje prikličem samo peščico svojih rojstnodnevnih zabav. Večinoma zato, ker se nikoli nisem zares potrudila, da bi jih organizirala, v srednji šoli in pozneje, na faksu, sem rojstne dneve praznovala na terasi stanovanja, v katerem sem odrasla, tik nad železniško progo, da je zvoke starega radia občasno preglasilo hrumenje vlaka. Še nikoli mi ni nihče priredil zabave presenečenja – zabavo sem si vedno organizirala sama, in to kar se da skromno.
V zadnjih dveh desetletjih so bile med velikimi prelomnicami za ves svet finančna kriza, pandemija ter nato še energetska kriza in visoka inflacija. Vsakega od teh izzivov smo premagali, pri čemer so pomembno vlogo igrale države z določanjem ukrepom za blažitev negativnih učinkov na gospodarstvo in posameznike. Po vsaki od teh velikih prelomnic pa je močno narasel tudi javni dolg, ker je izjemno ukrepanje držav povezano tako z ukrepi na področju subvencij in drugih pomoči kot tudi z nižjimi davčnimi prilivi. V Evropi smo imeli še eno krizo, ki je drugje niso čutili, in sicer po finančni krizi, ko so se stroški zadolževanja nekaterih držav zelo povečali. Ta kriza je bila posledica nezaupanja v plačilno sposobnost držav v območju evra. Kriza se je razpletla po dolgih zapletih, saj države z nizkim dolgom niso želele jamčiti za dolg drugih držav. Danes smo po moji oceni pred novim izzivom. Evropske države bodo zelo verjetno bistveno dvignile svoje izdatke za obrambo, ker je novi ameriški predsednik jasno povedal, da se Evropa ne more več zanašati na varnostna jamstva, ki ji ga dajejo Združene države prek zveze NATO. Po moji oceni nobena od evropskih držav teh izdatkov ne dviguje zato, ker bi imela napadalni namen, temveč zato, ker so se varnostna tveganja za Evropo v zadnjih nekaj letih bistveno povečala. V lanskem letu so denimo države Evropske unije za obrambo skupaj namenile 326 milijard evrov, kar je bilo 1,9 % bruto domačega proizvoda. Obrambni izdatki v Evropi se pomembno povečujejo od leta 2022, kar sovpada z začetkom vojne v Ukrajini. Vseeno je treba opozoriti, da Ukrajina v obdobju zadnjih treh let kot prejemnica vojaške pomoči od vseh držav na svetu ni prejela več kot 130 milijard evrov. Od Evrope je prejela 62 milijard evrov vredno vojaško opremo oziroma 20 milijard na leto. Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA so tej podpori namenile manj kot 0,2 odstotka svojega bruto domačega proizvoda, kar je za njih zanemarljiv delež. Izdatki za obrambo v Evropi tako niso rasli zaradi visoke pomoči Ukrajini, temveč zaradi nakupa nove vojaške opreme, ki je danes dražja, kot je bila pred leti. A zakaj dvigniti izdatke za obrambo prav zdaj in tako hitro? Višji izdatki za ta namen lahko namreč pomenijo nižje izdatke za druge namene, kot denimo za zdravstvo, šolstvo in socialno državo. Lahko morda pomenijo tudi nove davke, kar pomeni dodatno breme za gospodarstvo in posameznike. Višji izdatki so povezani tudi s krepitvijo števila vojakov, ker so skoraj vse evropske vojske kadrovsko podhranjene. Najboljši motivator za krepitev števila vojakov je dvig plač in uvedba drugih ugodnosti, povezanih s služenjem v vojski, kar pa verjetno pomeni manjšo razpoložljivost delavcev v drugih dejavnostih. Zgodovina nas uči, da so države v zadnjih 130 letih v Evropi tako visok dvig obrambnih izdatkov financirale pretežno z dolgom, v manjši meri pa z višjimi davki. Le redko kdaj pa z zmanjšanjem potrošnje države na drugih področjih. »Toda tudi dolg je treba enkrat odplačati«, bi se na to odzval racionalen posameznik. Na tem delu je treba ločiti med posameznikom in državo. Države skoraj nikoli ne znižujejo svojega dolga, le dodajajo mu novega, kljub temu da stare obveznice poplačajo, ko dospejo, še pred tem pa izdajo nove. In točno to prinaša tudi skupen evropski načrt, ki bi državam članicam omogočal cenejše financiranje teh izdatkov z novim dolgom, hkrati pa bi Evropska komisija ustrezno prilagodila svoj pogled na primanjkljaje držav tako, da bi tolerirala njihov dvig. Vendar nobeno kosilo ni zastonj. Izdaja dodatnega dolga pomeni ustvarjanje novega denarja, kar lahko pomeni tudi nekoliko višjo inflacijo. To se recimo na trgu najbolj jasno vidi v tržni obrestni meri na 10-letni državni dolg. Ob napovedi visokega dviga izdatkov za ta namen v Nemčiji so se stroški zadolževanja nemške države dvignili hitro z 2,4 odstotka na 2,8 odstotka. Nemčija se zaradi svojega nizkega dolga uvršča med najbolj varne države, ki se najceneje zadolžujejo. Precej podobno se je zgodilo s slovensko obveznico, kjer je tržna obrestna mera narasla s 3 na 3,3 odstotka. Izdatki za obrambo vplivajo tudi na gospodarsko rast. Plače vojaškega osebja se prelijejo v potrošnjo, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda. Izdatki za nakup opreme pa pozitivno vplivajo na gospodarsko rast v primeru, da je oprema izdelana v državi ali pa podjetja iz Evrope sodelujejo v verigi vrednosti, ki zagotavlja proizvodne dele za vojaško opremo. V zadnjih treh letih so evropske države okoli 80 odstotkov orožja uvozile iz drugih držav, kar na gospodarsko rast ni vplivalo pozitivno. Države članice se tako prav zdaj dogovarjajo, ali bi nove nabave orožja morale prednostno upoštevati dobavitelje in proizvajalce iz Evropske unije ali pa tudi iz drugih držav, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Turčija. Lahko bi rekli, da se krešejo mnenja med ekonomisti in obramboslovci, saj prvi zagovarjajo domačo proizvodnjo in nabavo, drugi pa dajejo prednost tehnološki uporabnosti orožja. Vsekakor pričakujem, da bo tema dviga obrambnih izdatkov ostala z nami še naslednjih nekaj let, obenem pa menim, da bodo imeli pozitiven vpliv na gospodarsko rast. Vsekakor pa lahko na ta račun pričakujemo nekoliko višjo prihodnjo rast cen, kot bi jo imeli sicer.
Osmi marec je dan, ki nas opominja, da pravice, ki jih ženske imamo danes, niso samoumevne in tudi ne podarjene, ampak izborjene s strani številnih pogumnih in bojevitih žensk, ki niso pristale na samoumevnost podrejenosti, ki je bila ženskam v zgodovini vsiljena. To je dan, ko sicer obeležujemo doseženo, a hkrati je tudi dan, ki nas opominja, da moramo še naprej vztrajno delovati za ohranjanje in širjenje teh pravic. A je to tudi dan, ko se sprašujemo: koliko spomina nam je še ostalo o pravem pomenu tega praznika?
Razmišljam o minljivosti, smrti. V naši službi se v enem dnevu lahko sprehodiš med rojstvom in smrtjo. Prav te skrajnosti so predvsem za mlade kolege na začetku poti lahko zelo stresni. Bilo je sredi poletja. Klicale so priče iz vrtca v precej oddaljeni vasi na Kočevskem, da se je med sprehodom izgubil leto in pol star otrok. Iskalna akcija naj bi se začela že pred dobre pol ure. Aktivirana je bila tudi helikopterska služba nujne medicinske pomoči. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica intervencijskih služb in naključnih mimoidočih, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju. Vsi so panično tekali naokoli v želji, da bi otroka čim prej našli. Na kraju dogodka je bila tudi mama. Lahko si predstavljate njeno stisko, bolečino in nemoč. Zaslišali so se glasni kriki: "Našli smo ga!" Potem je nastala smrtna tišina. Policist je otroka v naročju prinesel tja, kjer smo imeli pripravljeno opremo za oživljanje. Takoj smo začeli temeljne in dodatne postopke oživljanja. Vsi invazivni postopki, kot so vzpostavitev proste venske poti in intubacija, so tekli gladko. Pri otrocih je vse težje. Zaradi anatomskih in fizioloških značilnosti je treba natančno poznati parametre za določeno starost. Odmerki zdravil, nastavitve na respiratorju, velikost endotrahealnega tubusa – vse se preračunava na otrokovo telesno težo ali starost. Danes obstajajo sodobne aplikacije, ki nam pri tem pomagajo, a takrat smo se lahko zanesli le na lastno znanje in izkušnje. Vsaki dve minuti smo na defibrilatorju preverjali otrokov srčni ritem. Asistolija, po domače ravna črta. To pomeni, da v srcu ni bilo nobene električne aktivnosti. Menjavali smo se pri stisih prsnega koša in dajali zdravila po protokolu. V izvedbo oživljanja smo vložili nadčloveške napore. Na intervenciji so bili poleg mame še oče, stara mama in dedek. Oče je držal infuzijo, dedek je otroka držal za roko. Na mestu dogodka se nam je pridružila še helikopterska ekipa in nadaljevala naše delo. Po dveh urah izjemnih naporov, pozitivnih misli in upanja smo oživljanje končali. Ni bilo uspešno. Še vedno ga imam pred očmi. Nikoli ne bom pozabil takratnega občutka nemoči in izgube. Z ekipo smo se po intervenciji pogovorili o tehnični plati in subjektivnem doživljanju. Zadnjih nekaj let imamo v ekipi tako imenovano "zaupnico", ki je usposobljena za izvedbo razbremenilnega pogovora po zahtevni intervenciji. Čeprav smo profesionalci, nismo superheroji. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo. Ko pridemo k pacientu, se poskušamo čustveno oddaljiti, saj lahko le tako damo najboljšo možno oskrbo. Misel na smrt nam verjetno ne olajša življenja. Po navadi jo držimo na varni razdalji. Tam nekje. Vendar smrt lahko nenadoma udari z nepredstavljivo silo. Prikrade se tja, kjer je ne pričakujemo, in nas postavi pred dejstvo, da je vse minljivo. Opominja nas, kako krhko je življenje, kako hitro lahko izpuhti v nič. Zaradi svoje izkušnje soočanja s smrtjo lahko zagotovo rečem, da nam misel nanjo pomaga videti, da je življenje tukaj, zdaj. Čeprav se zdi neprijetno, je pomembno, da se o njej pogovarjamo. Da jo sprejmemo kot del življenja. Velikokrat sem v stresu zaradi načrtov za prihodnost in si pogledam čez ramo, ali je še vedno tam. A ob takih trenutkih spoznam, da je edino, kar zares imamo, sedanji trenutek. Kaj je res pomembno? Kaj bi zapolnilo moje življenje? Zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi mesece vnaprej, ko pa ne vem, ali se bom zjutraj zbudil? Morda je ključ v tem, da ne čakamo na prave trenutke, ampak jih ustvarjamo. Da ne izgubljamo časa za nepomembne skrbi, ampak se osredotočimo na tisto, kar nas zares osrečuje. Kajti življenje je minljivo, a trenutki, ki jih živimo polno, ostanejo v večnosti spomina. Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Kdaj začutim pristno navdušenje, tisto skoraj otroško radost? Vam povem. Ko imam novo kavno šalčko z lepimi vzorčki. Pitje kave zjutraj je zame obred, v katerega spada lepa kavna šalčka, ampak če bi se razgledali po mojih kuhinjskih omaricah, bi morda pomislili: »Pa saj jih ima že deset različnih.« Obred pitja kave iz lepe skodelice z motivi metuljčkov, rož in srčkov (da, rada imam kič) mi očitno zelo veliko pomeni. Nekje sem prebrala, da o ljudeh veliko izveš po tem, kaj poklanjajo za darila: ali nekomu podarijo nekaj, kar bi si želeli sami, ali pa si vzamejo čas in res premislijo, kaj si želi oseba na drugi strani. Prijateljica mi je pred časom za praznike omenila, da ima zame neko malenkost, in ko mi je podala darilno vrečko, sem v njej zagledala ... kavno šalčko.
Z novim mandatom ameriškega predsednika so rokavice v mednarodni politiki dokončno snete. Moč posameznega gospodarstva določa tudi njegov vpliv in statistični podatki že dolgo kažejo, da ameriško gospodarstvo postaja vse bolj storitveno in vezano na uvoz poceni blaga, kitajsko pa vse bolj proizvodno in vezano na rast izvozne uspešnosti pri blagu na tujih trgih. Evropsko je po teh parametrih nekje vmes, ker je na uvozni strani vse bolj odvisno od uvoza blaga, izdelanega na Kitajskem, na izvozni pa tudi od blaga, ki ga izvaža v Združene države Amerike. Vseeno proizvodnja v Evropi izdelanih izdelkov za izvoz na tujih trgih stagnira, ker je konkurenčni pritisk kitajskih proizvajalcev na tretjih trgih vse močnejši. V zgodovini so bile komercialna uspešnost, velikost in tehnološka dovršenost proizvodnje skoraj vedno povezane s prevlado na vojaškem področju. In to je tisto, kar je dolgoročno pomembno za vsak imperij.
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
Lepo in mirno nedeljsko jutro. Na terasi pijem kavo. Tišino nenadoma prekine pisk gasilskega pozivnika.
Rada bi spet dobila kartico s tremi vrsticami o tem kako je kaj z ljudmi v drugih mestih
Donald Trump bo 20. januarja prisegel kot novi ameriški predsednik in se tako po štirih letih vrnil v Belo hišo. Ameriški predsednik je zelo specifična osebnost. V osnovi ima namreč večje pristojnosti, kot jih ima naša predsednica. Po vsebini je moč njegovih odločitev primerljiva z močjo predsednika vlade. Vendar predsedovati Združenim državam Amerike ni primerljivo z drugimi funkcijami po svetu, predvsem zaradi velikega gospodarskega pomena ZDA, ki ga te predstavljajo za zunanji svet.
Refleksija o družbenih privilegijih in družbeni neenakosti V zadnjih letih smo bili priča številnim spremembam v družbenem diskurzu, kjer so teme vključevanja, enakosti in pravičnosti postale središče pozornosti. "Go Woke, Go Broke" je populistična oznaka, ki se pogosto uporablja za kritiko tako imenovane "woke" kulture, s katero se označujejo ljudje in organizacije, ki se zavzemajo za večjo družbeno pravičnost, vključno z bojem proti rasizmu, seksizmu, homofobiji ter drugim oblikami diskriminacije. Argumenti, ki podpirajo kritiko "woke" kulture, izhajajo iz predpostavke, da smo skozi diskurz o enakosti in pravičnosti postali preveč občutljiva družba, ki ustvarja nelagodje in ne dopušča več nikakršne svobode izražanja in humorja, saj pretirano reagira na vsak diskurz o neenakosti in diskriminaciji. To naj bi bilo po mnenju kritikov woke kulture kontraproduktivno, saj naj bi pretirana zasičenost s pravičniškim diskurzom in enakostjo vodila v radikalizacijo družbe ter obračanje volilnega telesa v skrajno desno. Med bolj glasnimi kritiki woke kulture najpogosteje najdemo privilegirane heteroseksualne bele moške (kot je npr. Elon Musk), ki se v tem diskurzu pogosto čutijo neposredno napadene, in ki, kot smo lahko brali v eni od kolumn nekega ljubljanskega univerzitetnega profesorja, imajo (citiram) “dovolj tega, da so dežurni krivci za vse”. Takšen diskurz vodi do stališč, da so tisti, ki se borijo za pravice marginaliziranih skupin, "preveč občutljivi," in da bi bilo bolje, da se ob sovražnem, izključujočem in nestrpnem govoru in krivicah ne oglašajo. Kritiki kulture woke namerno ali nenamerno spregledajo, da pri tem ne gre za preobčutljivost posameznic in posameznikov, ampak gre v resnici za nekaj bistveno pomembnejšega. Gre namreč za prizadevanja glede razumevanja in odprave globokih sistemskih neenakosti, ki so prežemale zgodovino človeštva, ki persistirajo še danes in se ohranjajo prav preko obstoječega in dominantnega diskurza. Jezik namreč ni samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi močno orodje za oblikovanje družbene resničnosti. Določa, kaj je prav in kaj narobe, ter postavlja norme, ki usmerjajo naše vedenje in razumevanje sveta. Z jezikovnim posegom v realnost to realnost tudi ustvarjamo in je ne zgolj nevtralno opisujemo. Zato je javno odzivanje na vsakršno krivico šele začetek procesa odpravljanja teh krivic. Ko pa govorimo o dežurnih krivcih in družbenih privilegijih, je zelo pomembno razmišljati o lastnih privilegijih in se ne osredotočati na krivdo v individualnem smislu. Nujno je opraviti samorefleksijo lastnega položaja in razumevanja ujetosti v strukture privilegijev, v katere smo lahko ujeti čisto vsi, tako moški, ženske kot vsi drugi. Privilegij, kot ga razumemo v relaciji do družbene odgovornosti lastne pozicije, ne pomeni, da je posameznik osebno odgovoren za obstoječe družbene neenakosti, temveč da je del sistema, ki te neenakosti ohranja. Mnogi kritiki "woke" kulture pogosto napačno trdijo, da se ta kultura osredotoča na obsojanje posameznikov iz privilegiranih skupin, kar naj bi vodilo do občutka krivde in nelagodja. Vendar je takšna kritika površinska. Ključna naloga, ki jo ima vsak izmed nas, zlasti tisti, ki pripadamo privilegiranim skupinam je, da se zavedamo, kako so naši privilegiji povezani z globljimi družbenimi strukturami, ki povzročajo neenakosti. Beli heteroseksualni moški kot skupina, ki je zgodovinsko imela politično in ekonomsko premoč, mora razumeti, da so privilegiji, ki jih uživa, pogosto posledica sistematičnih krivic, ne pa zaslug posameznikov. Razumevanje, da so beli heteroseksualni moški kot skupina skozi zgodovino oblikovali sistem, ki je podpiral njihove privilegije, pomeni sprejeti odgovornost za spremembe, ki bi vodile k bolj pravični družbi. Spodbujanje takšne refleksije ne pomeni, da so vsi moški na svetu "krivi," temveč gre za vprašanje, kako lahko tisti, ki imajo več možnosti, prepoznajo svoje privilegije in jih uporabijo za to, da delujejo v smeri sprememb. Nezavedati se lastne privilegirane pozicije namreč pomeni postaviti se na stran dominacije in zatiranja. In to velja za vse, ki sodimo v privilegiran svet - pa naj si bomo beli heteroseksualni moški ali ne.
Na Kočevskem nismo znani samo po medvedih, ampak tudi po porodih, ki jih opravimo v domačem okolju ali v reševalnem vozilu. Zadnji, ki sem ga imel na terenu, je bil pred nekaj meseci. Na oddelek za nujno zdravstveno pomoč so z osebnim vozilom pripeljali 24-letno mamico, bila je njena peta nosečnost, s popadki na tri minute. Razpoka mehurja še ni bilo. Po hitrem pregledu smo opravili vse potrebne tehnične postopke, ogreli vozilo, pregledali porodni set in se odpravili na pot. Nekje med Kočevjem in Ljubljano je nastala razpoka mehurja. Vozniku reševalcu naročim, naj se ustavi. Popadki so bili že na dve minuti. Opravil sem pregled in ugotovil, da smo zelo blizu. V nekaj minutah sem spravil na svet deklico, ki je bila modra, brez tonusa, in ni dihala. Začel sem stimulacijo in brisal deklico, vmes pa sva s kolegom prerezala popkovnico in pripravila vse potrebno za reanimacijo. K sreči je novorojenka po stimulaciji zadihala in dodatni postopki niso bili potrebni. Zavila sva jo v namensko grelno blazino, saj je preprečevanje podhladitve eden ključnih postopkov pri oskrbi novorojenčkov. V nekaj minutah je njena koža dobila rožnato barvo, dihala je normalno, srčni utrip je bil primeren. V tem času se je porodila tudi posteljica, pregledala sva jo in položila v za to namenjeno vrečko. Mamica je bila po porodu brez posebnosti in brez opaznih krvavitev, ki so lahko za porodnico usodne. Kljub vsem izkušnjam in izobraževanju se ti pri porodu še vedno zatresejo roke. Tudi tokrat so se mi. To je samo ena izmed zgodb – tokrat s srečnim koncem. Za ekipe nujne medicinske pomoči je izvedba poroda na terenu zelo stresna. Tako je prvič zaradi redkosti takih primerov, drugič pa zaradi zavedanja resnosti položaja – tega, kaj vse lahko gre narobe. V rokah držimo dve življenji, včasih tudi več, kot je bilo konec leta 2023, ko je naša ekipa v reševalnem vozilu pomagala pri porodu dvojčkov. Prav zato je ključno, da se ekipe trajno izobražujejo o pravilnem vodenju poroda ter obvladovanju morebitnih zapletov, tako pri mami kot pri novorojenčku. Tudi pri nas se pogosto soočamo s situacijami, da otroci rojevajo otroke. Tudi v prej opisanem primeru je bilo tako, saj je bila mamica ob prvi nosečnosti stara 17 let. Skrb vzbujajoč je podatek, da se povečuje število deklic, ki postanejo mamice že pred petnajstim letom. Mladoletne nosečnosti, predvsem med romskimi dekleti, niso samo medicinski ali zdravstveni problem. So predvsem družbeni pojav, ki kaže marginalizacijo, pomanjkanje dostopa do izobraževanja, zgodnje zakonske zveze in pritiske, ki izvirajo iz tradicionalnih norm in vrednot romske skupnosti. Dekleta se pogosto znajdejo v položaju, ko so prisiljena prevzeti vlogo žensk, mater in gospodinj, še preden imajo priložnost končati osnovno izobrazbo ali razmisliti o svoji prihodnosti. Nekatere ženske se odločijo za porod v domačem okolju zaradi želje po intimnejši, naravnejši in bolj sproščeni izkušnji. Statistike kažejo, da število načrtovanih porodov doma v Sloveniji vztrajno narašča. Zagovorniki poudarjajo udobje domačega okolja, navzočnost najbližjih in možnost osebnega doživetja poroda. Vendar pa pri idealiziranju poroda doma pogosto spregledajo realnost komplikacij, ki jih je brez ustrezne medicinske oskrbe težko ali celo nemogoče obvladati. Stališče zdravniške in babiške stroke je enotno: odsvetuje načrtovan porod na terenu, ki ni nikoli popolnoma predvidljiv. Tudi pri zdravi nosečnici se lahko v hipu pojavijo nepredvidene, življenjsko ogrožajoče situacije, kot so huda krvavitev, zastoj poroda ali težave z dihanjem novorojenčka. Pri zapletih, ki se začnejo v nekaj trenutkih, je potrebno hitro in strokovno ukrepanje usposobljene multidisciplinarne ekipe. Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma med drugim poudarjajo, naj oddaljenost od najbližje porodnišnice ne presega 30 minut. Glede na geografsko razpršenost posameznih perifernih oddelkov za nujno pomoč v Sloveniji je v nekaterih primerih to popolnoma nemogoče. Za bodoče mamice, ki se bodo morebiti odločale za porod v domačem okolju, je pomembno, da preverijo kompetentnost babic, podkrepljeno z ustreznim dovoljenjem ministrstva za zdravje za opravljanje porodov na domu. Vsaka bodoča mati in oče se morata pred odločitvijo o kraju poroda dobro informirati o vseh možnostih in tveganjih. Odločitev je osebna in mora temeljiti na najboljših razpoložljivih informacijah. Porod je enkraten trenutek v življenju vsake družine, ki združuje lepoto naravnega procesa z odgovornostjo za zdravje in varnost matere ter otroka. Dostop do strokovne medicinske oskrbe v kritičnih trenutkih lahko reši življenje, zato je pomembno sprejeti odločitev o kraju poroda z mislijo na tveganje in blaginjo vseh vpletenih. Ko gre za prihod novega življenja, je varnost tista, ki bi morala imeti prednost.
Vsako leto zamudim prižig lučk in tudi letos ni bilo drugače. Po navadi pride vmes kakšna obveznost, kaj službenega, prehlad ali, še do nedavnega, dejstvo, da je december že zaznamovan z dolgimi urami posedanja v čitalnici s termovko močne kave za izpitno učenje. Zelo malo stvari me naredi tako depresivno kot zimska popoldanska tema, zato imam posebno ljubezen do praznične okrasitve mest, pa ne zgolj v Ljubljani. V adventnem času sem se vedno rada sprehodila po centru Zagreba in opazovala lučke nad seboj, s posebno radostjo se spominjam tudi prazničnega Dunaja, kamor me je v osnovni šoli peljala mama, da sva pili vročo čokolado v snežnem metežu. Ne pretiravam, če priznam, da imam praznični čas tako rada že samo zaradi zvezdnih utrinkov lučk, ki posujejo megleno Ljubljano v najhladnejšem delu leta. Zagotovo sem tudi malce preračunljiva: kratki dnevi me navdajajo s tesnobo, zato mi pride prav, da mesto oživi kot notranjost kičaste snežene krogle in imam izgovor, da vabim prijateljice na kuhančka, pohajam po starem mestnem jedru, načrtujem, katere vse recepte za piškote bom poskusila, kako bom, skratka, iz zadnjega žepa temnega popoldanskega neba izbezala nekaj svetlih bleščečih zvezd za pod povšter. December ni vedno najlažji mesec. Sploh pa ne za vse.
Sprememba bruto domačega proizvoda, ali s kratico BDP, je eden od najpogóstejših načinov merjenja blaginje. Hitrejša gospodarska rast je praviloma povezana s hitrejšo rastjo materialne blaginje prebivalstva, stagnacija ali recesija pa z nespremenjeno ali nižjo blaginjo. Na tem mestu je treba povedati, da gospodarsko rast merimo s spremembo bruto domačega proizvoda, ki meri realen obseg ustvarjene dodane vrednosti vseh proizvodov in storitev v določeni državi.
"Sem ženska, ki je popolnoma uničena, in ne vem, kako se bom znova sestavila. Stara bom 72 let in nisem prepričana, da bom še živela tako dolgo, da bi si opomogla od tega," je na sodišču ob sojenju nekdanjemu soprogu povedala Francozinja Gisèle Pelicot. Dominique Pelicot je namreč svoji ženi med letoma 2011 in 2020 v hrano in pijačo vmešaval uspavalne tablete, nato pa novačil moške, da so jo posiljevali. Pri tem naj bi sodelovalo več kot 70 moških.
Naj se najprej ozrem v preteklost. Na reševalni zazvoní telefon. Huda prometna nesreča v okolici Ljubljane, udeležena osebno vozilo in avtobus. Po poročanju prič gre za huje poškodovanega otroka, ki je še vedno v vozilu. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica paničnih ljudi. Dve leti star otrok je negibno ležal spredaj pod armaturno ploščo. K sreči je dihal. Utrpel je hudo poškodbo glave in prsnega koša. Oče je sedel na voznikovem sedežu, nepoškodovan, vidno alkoholiziran in žaljiv do ekipe in ljudi, ki so hoteli pomagati. Ni zmogel sam iz avtomobila. Deček je na srečo preživel. Če bi bil pripet v otroškem sedežu, bi jo verjetno odnesel brez poškodb. Očetu je test alkoholiziranosti pokazal 2,6 promila. To je samo ena od številnih z alkoholom povezanih zgodb, ki so me tako ali drugače zaznamovale. Ne samo mene. To niso samo številke statističnih poročil. Vsaka od teh zgodb ima za seboj ime in priimek, življenjsko zgodbo, družino in prijatelje. Ko se sprehodimo po statističnih podatkih prometnih nesreč v Sloveniji, nas zadene mračna resničnost: vozniki pod vplivom alkohola še vedno predstavljajo pomemben delež povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom. V letu 2023 so bili povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola odgovorni za 1507 prometnih nesreč, pri čemer je umrlo 21 udeležencev oz. 24 odstotkov več kot v letu 2022. Kaj to pove o nas kot družbi? Smo izgubili stik z realnostjo nevarnosti, ki jo alkohol prinaša, ali pa smo postali ujetniki neke poveličevane predstave o pogumnem Slovencu, ki »še vedno lahko pelje« po treh kozarcih vina? Ruska ruleta v tem kontekstu ni le prispodoba za neodgovorno vedenje za volanom, ampak zrcali tudi izkrivljeno miselnost, ki prevladuje med tistimi, ki podcenjujejo posledice. Gre za preizkus, kdo lahko spije več in še vedno ohrani iluzijo nadzora nad vozilom in svojim življenjem. Resnica pa je, da to ni tekmovanje, temveč izzivanje usode. Voznik, ki se odloči sesti za volan pod vplivom alkohola, se ne igra le s svojim življenjem, ampak tudi in največkrat z življenji drugih. Dejstvo pa ostaja – statistike ne lažejo. Odnos do alkohola in vožnje ni le stvar kaznovanja, ampak tudi spremembe miselnosti. To ni le vprašanje osebne odgovornosti, ampak vprašanje kolektivne kulture, ki postavlja življenje pred obred pijanosti. Od lanskega poletja je v vseh novih modelih avtomobilov, ki so naprodaj v Evropski uniji, obvezna serijska vgradnja vmesnika, ki omogoča lažjo namestitev alkoholne ključavnice. To seveda tudi jasno kaže, v katero smer gre razmišljanje Evropske komisije v prihodnosti. Alkoholna ključavnica ni nič drugega kot standarden alkotest. Pred zagonom vozila je treba pihniti v cevko, ki je povezana z analizatorjem prisotnosti alkohola v krvi. Možnost uvedbe teh je zajeta v resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2023−2030. Na preizkusu so tudi kompleksnejši sistemi, ki prek kamere analizirajo voznikove gibe, odziv zenic in zrak v vozniški kabini. Kaj torej storiti? Potrebujemo več kot samo zakone in globe. Potrebujemo spremembo v vrednotah. Družbene norme, ki poveličujejo opitost, je treba nadomestiti s spoštovanjem treznosti, z odgovornostjo, ki ceni življenja bolj kot dokazovanje, kdo lahko več spije. Promocija varnih prevoznih alternativ – kot so taksi službe, javni prevoz ali dogovorjeni trezni vozniki – mora postati samoumevna. Ne morem mimo akcije Čista nula − čista vest, ki jo organizira Zavod varna pot, ki se že leta trudi z ozaveščanjem o večji varnosti v cestnem prometu in s spodbujanjem k tej. Stiske ljudi, reševalcev in naključnih mimoidočih, ki so priče prometnih nesreč, v katerih so bili ljudje huje poškodovani ali so umrli, so neopisljive. Ko vidiš mlado mamico na sprednjem sedežu, pri čemer so poškodbe nezdružljive z življenjem, otroka, ki ga je zaradi malomarnosti staršev, ker ga v otroškem sedežu niso pripeli, vrglo iz vozila. Gre dejansko za uboj na najbolj banalen možen način. Paradoksen primer, ko se povzročiteljem v očeh vidi, da bi radi prevrteli čas nazaj, popravili nepopravljivo. Žal ne gre. Nekateri se s kruto realnostjo srečajo šele naslednji dan, ker so bili v času nesreče tako opiti, da se dogodka ne spomnijo. Odločitev je vaša. Jaz raje izberem življenje.
Vsakodnevno življenje je večinoma znosno, toda potem pride tisti en dan v tednu, ko si moram oprati lase. Takoj moram razjasniti, da je umivanje las zame čustveno in eksistencialno do obisti stresna stvar, ker je povezana z zelo globokim strahom pred nedeljami zvečer. Nedelje zvečer so resnično nekaj, s čimer se nočem spopadati, ko je ulica zunaj tako prazna in črna, ko so nohti pogriženi, ure pa hkrati minevajo prehitro in prepočasi. Ko pomislim na nedeljo zvečer, pomislim na umivanje las v veliki kopalni kadi, na zoprn zvok sušilnika za lase, v katerega so se mi vedno zapletali prameni las, na preoblačenje postelje ter pipravljanje oblek za naslednji dan, ki je vselej sledilo temu zoprnemu obredu. V nov teden sem vedno želela vstopiti čista. Tako čista, kot se le da.
Sprememba cen je za potrošnike ena najbolj spremljanih tem. Previsoka rast cen vpliva na nezadovoljstvo kupcev, saj rast dohodkov skoraj praviloma zaostaja za hitrostjo rasti cen oz. se dohodki uskladijo z zamikom. Prenizka rast cen pa je na drugi strani signal, da gospodarstvu ne gre dobro, ker ne more povišati cen, prav tako pa na davčne prilive in javne finance pozitivneje vpliva nekoliko višja inflacija kot pa prenizka ali pa celo znižanje cen. Posamezniki tudi raje primerjamo absolutne zneske kot pa relativne oziroma nam nominalna rast dohodkov pomeni več kot realna kupna moč, ki meri razliko med dohodki in spremembo cen.
Prepih je nova radijska kolumna na Valu 202. Soustvarjajo jo štirje pronicljivi in kritični opazovalke in opazovalci naše družbe:
Neveljaven email naslov