Pa tudi drugi mladi, ki so se za projekt Prvič pogovarjali v Kopru in Ljubljani, vedo, da duševno zdravje ni samo po sebi dano.

Čutim
Mladi pravite, da pri šolski spolni vzgoji pogrešate predvsem pogovor o čustvih, občutkih, doživljanju, zato se projekt Prvič posveča predvsem temu, kako vse, kar je povezano z odraščanjem, mladi doživljate. Čustva pa še niso bila "glavna zvezda pogovora". Zato bo tokrat drugače!

Ogledali si bomo, kako nam čustva lahko popestrijo ali zagrenijo življenje. Ana Vida je spregovorila o svoji izkušnji z motnjami hranjenja in paničnimi napadi, Eva in Aleksander o tem, kako včasih težko nadzorujeta jezo, Marko in Timotej pravita, da se je fantom večkrat težko pogovarjati o čustvih, Mia pa pripoveduje, kako dejstvo, da je slepa, vpliva na njeno samopodobo.

Čustva
Začnimo na začetku – kaj sploh so čustva? Odgovor na to vprašanje se zdi preprost, po premisleku pa hitro ugotovimo, da je vse prej kot to. Gotovo pa vsi vemo, kako se nekatera čustva poznajo na telesu. Strah pogosto spremlja stiskanje v prsih, ko smo zaljubljeni, dobimo t. i. metuljčke v trebuhu, od žalosti in sreče pa lahko točimo solze oziroma jokamo.

Ko smo ravno pri solzah in joku ... Ali veš, da se solze, ki nastanejo kot posledica čustvenega odziva po sestavi razlikujejo od solz, ki so posledica telesne bolečine ali pa kakšne smetke, ki je zašla pod veko? Kljub številnim raziskavam pa niti znanstveniki še ne vedo, zakaj ljudje jokamo, ko smo pod močnim čustvenim vplivom.

Čustveni proces se začne v možganih, natančneje v tistem njihovem delu, ki ga imenujemo limbični sistem. Osrednjo vlogo pri telesnem odzivu pa odigrajo predvsem stresni hormoni, kot sta adrenalin in kortizol. Prvi je tudi glavni krivec za vse tri prej omenjene odzive.
Če vse to povzamemo, lahko rečemo, da so čustva zapleteni in nezavedni nevropsihološki procesi, ki se zaradi hormonov zrcalijo tudi na telesu oziroma vedenju.

Podkast:

Osnovna in sestavljena čustva
Iz proučevanja obrazne mimike ob različnih čustvenih stanjih je ameriški psiholog Paul Ekman ugotovil, da so nekatera čustva, med drugim veselje, žalost in jeza, osnovna oziroma temeljna. Ta pa nato sestavljajo vsa ostala, t. i. sestavljena čustva, kot so recimo ljubezen, ljubosumje in sram. Osnovna čustva ljudje razvijemo že zelo zgodaj v otroštvu, sestavljena pa nekoliko kasneje.

Pri tem pomembno vlogo igra proces vzgoje in socializacije posameznika oziroma okolje, v katerem odraščamo. Tako se namreč naučimo prepoznavati in izražati čustvena stanja ter uravnavati svoje čustvene odzive. Smo si pa ljudje tudi pri tem zelo različni in niti dve osebi ne čustvujeta enako. Nekateri čustva izražajo zlahka, spet drugi pa so bolj zadržani in imajo s tem več težav. Stereotipno velja, da v prvi skupini prevladujejo ženske, v drugi pa moški, kar pa seveda ne pomeni, da čustvena izraznost kakor koli zaznamuje našo spolno identiteto ali obratno.

Pa še to: čustva so pač čustva in sama po sebi niso ne pozitivna ne negativna, je pa res, da so ena prijetna, recimo ljubezen, pri drugih pa nam je neprijetno, recimo pri ljubosumju.

Afekt, razpoloženje in strast
Že v prejšnjih prispevkih smo omenili, da najstniki med puberteto težje nadzirate svoje čustvene odzive, ti pa so tudi močnejši. Zato čustvena stanja lahko razvrščamo tudi na podlagi intenzivnosti in časa trajanja. Kratkotrajnim in zelo močnim čustvenim stanjem tako pravimo afekt – bes je na primer afekt jeze. Blago in dolgotrajno čustveno stanje pa je razpoloženje – jeza se v tem oziru izrazi kot nezadovoljstvo, želja pa kot hrepenenje, ki lahko preraste v strast. Strasti so torej močna in dolgotrajna čustva.

Podatki kažejo, da vročekrvne ljudi z izbruhi jeze bolj ogroža povišan krvni tlak. Zato je nadzor nad svojimi čustvenimi odzivi pomemben. To pa seveda ne pomeni, da čustva potlačimo in jih ne izrazimo, saj lahko to prav tako privede do težav in bolezni.

Duševno zdravje
Ustrezno ravnanje s čustvi je torej pomembno tudi z vidika našega zdravja. Čeprav se o duševnem zdravju v družbi sicer vedno več govori, je ta tema kljub vsemu žal še vedno potisnjena ob rob. Vsakdo se lahko kdaj znajde v čustveni stiski oziroma v okoliščinah, ko potrebuje podporo prijateljev_ic, posebej med puberteto, ko smo čustveno občutljivejši in ranljivejši.

Če se znajdeš v položaju, ki ga ne moreš obvladati, naj te ne bo sram poiskati strokovne pomoči. Ta je sicer v Sloveniji žal včasih težko dosegljiva, a pomaga ti lahko že osebni zdravnik ali zdravnica. V šoli imate gotovo svetovalno službo. Na voljo so Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Seveda pa je dobro, da o stiski poveš odrasli osebi, ki ji zaupaš.

Rešitve pa nikar ne išči v alkoholu ali drugih drogah, te lahko stanje zgolj poslabšajo in težavo še poglobijo.

Občutki
Do zdaj smo govorili le o čustvih. Kaj pa so potem občutki? Občutke doživljamo ves čas in so posledica tega, kar zaznamo s telesom tako v okolici kot tudi v nas samih. Občutimo torej mraz ali vročino, se pravi temperaturo okolice, bolečino, zvoke, pa tudi lakoto, žejo in ugodje.

Čeprav sta ta dva sistema ločena, lahko občutki prek čutil(nih zaznav) vplivajo tudi na naša čustva. Eva denimo v epizodi Prvič omeni, da ji v hudih časih pomaga glasba, podobno lahko tudi vidni dražljaji, okus ali vonj v nas sprožijo različne čustvene odzive.
Zdaj ko čustva in občutke nekoliko bolje poznamo, si oglejmo še, kako so povezani s spolnostjo.

Lina je v oddaji Prvič SPRAŠUJEM že omenila, da je eden od pomembnih učinkov spolnosti, predvsem samozadovoljevanja, tudi sproščanje. Razlog za to tiči v endorfinih, ki se sproščajo ob spolni dejavnosti oziroma orgazmu. Poleg tega endorfinom pomaga še oksitocin, ki poskrbi za upad ravni kortizola v krvi. Zaradi dopamina se počutimo zadovoljene, k čemur dodatno pripomorejo še serotonin in endokanabinoidi, ki med drugim blažijo stres oz. imajo t. i. anksiolitične učinke.

Spolnost, čustva in občutki
Ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, spolnost vedno spremljajo čustva in občutki. Če želimo, da so ti prijetni in zadovoljujoči, je smiselno, da se partnerja pred spolnim odnosom dovolj dobro spoznata in iskreno pogovorita tudi o čustvenem odnosu in pričakovanjih. S tem povečamo možnost, da bo nam in osebi, s katero smo intimni, lepo, hkrati pa je manj možnosti, da bo kdo doživel negativen čustven odziv.

Nekatere osebe namreč ne čutijo primarne spolne privlačnosti, ampak to razvijejo šele skozi (čustven) odnos z drugo osebo. Za take osebe pravimo, da so demiseksualne. Skladno z modelom razcepljene privlačnosti (ang. split attraction model - SAM), ki smo ga že omenili v enem od prejšnjih prispevkov, demiseksualne osebe torej ne ločujejo med romantično in spolno privlačnostjo oziroma jih nekdo spolno zanima šele, ko se zgodi tudi romantična povezava in se osebi dovolj dobro poznata.

Zato se potrpljenje in nekoliko več časa, ki ga nameniš v spoznavanje osebe, preden se prepustita spolnosti, lahko kasneje obrestujeta in izkušnjo obogatita. Poleg tega pa tovrstni pristop zmanjša tveganja, povezana s spolnostjo, in ga zato vsekakor priporočamo.

*Članek je napisal Tim Prezelj, raziskovalec na področju seksologije in asistent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer izvaja predmet spolna vzgoja s spolno kulturo. Sicer je pa Tim tudi mladi raziskovalec na ZRC SAZU, kjer opravlja doktorat.

Tim Prezelj, raziskovalec seksologije*