Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, kot je dejala v oddaji Sotočja (8.2.2016), presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je, pravi, presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada - ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Foto: Marko Lipuš