V četrtek, 11. avgusta, je bila v Kapelški pasaži v Železni Kapli projekcija zadnjega celovečernega dokumentarnega filma Alpenland (2022) režiserja Roberta Schabusa. Kot že v svojem dosedanjem opusu režiser tudi v zadnjem filmu nagovarja vprašanja sobivanja človeka s sočlovekom in naravo, pa tudi učinke obstoječe družbenoekonomske ureditve, to je kapitalizma, na človeka in naravo.

V ospredju Schabusovega filma Alpenland so gorske kmetije v Avstriji, Švici, Italiji, Nemčiji in Franciji. Poleg strukturnih sprememb, ki jih je prineslo 20. stoletje, gorske kmete v Alpah ogrožajo demografske spremembe, upad podeželskega prebivalstva, izseljevanje v mesta, manjkajoča infrastruktura (šole, trgovine, javni promet), agrarna politika Evropske unije, ki favorizira velike kmetije in intenzivno kmetijstvo, pa tudi turizem in vrnitev velikih zveri, predvsem volka in medveda. Gorske kmetije tudi drugače od tistih v dolini nimajo na voljo prostora za kakršno koli širitev, saj je pogosto na eni strani domačije skala, na drugi pa prepad.

"Turizem si z bagrom podvrže krajino"
V Avstriji je Schabus, rojen leta 1971, del filma Alpenland posnel na družinski gorski kmetiji v dolini Mele (Mölltal) na Koroškem. Ta kmetija je na približno 1500 metrih, planina, na kateri pasejo drobnico, pa na 2200 metrih nadmorske višine. Na vprašanje, kaj najbolj ogroža eksistenco gorskih kmetov v dolini Mele, Schabus odgovarja: "Predvsem to, da njihovo delo ni nič več vredno, da si gorski kmetje hrbet krivijo z delom, ki nima cene. Poleg tega pa tudi volk in turizem. Turizem je problem zaradi pozidave kmetijskih in pašnih zemljišč, na katerih rastejo predimenzionirana počitniška naselja ali postanejo del smučišč. Turizem si z bagrom podvrže krajino. Zaradi volka pa mnogo kmetov tudi na Koroškem razmišlja o prenehanju planinske paše." Po besedah režiserja danes gorski kmetje s planinsko pašo v "najboljšem primeru pridelajo pozitivno ničlo, pri tem pa nihče ne zasluži".

Ni tako, da gre kmetom z Zilje, ki so svoja zemljišča dali v najem smučišču Mokrinje, bolje kot njihovim kolegom, ki živijo izključno od poljedelstva in živinoreje?
Režiser Schabus odgovarja, da je to sicer res, da pa v krajih, v katerih se srečujejo smučarija, turizem in kmetijstvo, "samo še peščica lastnikov zemljišč aktivno kmetuje". Na zborovanjih lastnikov zemljišč v Alpah je po besedah Schabusa "največkrat tako, da trem kmetom nasproti sedi trideset lastnikov zemljišč, ki sploh nimajo več živine". Režiser dodaja, da je tudi pri teh lastnikih zemljišč prišlo v zadnjem času do premika v pravo smer, saj da jih večina ni več pripravljena prodajati svojih zemljišč raznim vlagateljem, "zato ni več večine". Ljudje so po besedah Schabusa sprevideli, da razen enkratnega zneska ob prodaji taka investicija v "chalete" oziroma počitniška stanovanja redko prinese dodano vrednost kraju in širši okolici. Kot primer občine, ki se je zaradi predimenzioniranih investicij v preteklosti znašla na robu finančnega zloma, režiser navaja občino Garmisch-Partenkirchen na Bavarskem.

Kmetje pod čedalje večjim pritiskom
Režiser Robert Schabus je v pogovoru večkrat omenil strukturne spremembe v kmetijstvu, zaradi katerih so kmetje ne samo v Alpah pod čedalje večjim pritiskom. O subvencijski politiki EU-ja pravi, da je samo del tega razvoja, ki se je začel s politično odločitvijo za nizke cene hrane. Po besedah Roberta Schabusa hrana že desetletja nima realne cene oziroma je ta prenizka. Cena več ne odraža vrednosti živila, in sicer zaradi finančnih doplačil oziroma subvencij. Te subvencije so vezane na kmetijsko površino, zaradi česar največ sredstev prejmejo kmetje, ki bi jih v drugih časih imenovali veleposestniki. "Mnogo bolj smiselno bi bilo evropske agrarne subvencije vezati na delovna mesta, kot pa jih vezati na površino," pravi Schabus, ki ne vidi znamenj za to, da bi se avstrijska ali evropska kmetijska politika spremenila, in sicer spremenila v tem smislu, da od nje ne bi več največ pridobili veliki kmetijski konzorciji, temveč mali kmetje. Večino prebivalstva na svetu namreč še vedno hranijo mali kmetje oziroma samooskrbovalne kmetije, ki v Afriki in Aziji pogosto ne zavzemajo več kot pol hektarja.