Dejavnosti so že vse od začetkov usmerjene v terensko delo in zbiranje življenjskih zgodb koroških Slovencev, raziskovanje njihove etnične identitete, društvenega, gospodarskega in političnega življenja, koroških narečij. V zadnjem času je ena najpomembnejših nalog dokumentiranje slovenskih ledinskih in hišnih imen. Inštitut nadaljuje delo človeka, po katerem se imenuje.

Ideja, da se Slovenski narodopisni inštitut imenuje po njem, je bila logična. Logično pa je tudi nadaljevanje njegovega dela, pravi znanstvena vodja Inštituta Martina Piko Rustia:

"Zadolženi smo, da delujemo v njegovem kulturnem smislu. Navsezadnje je on želel, da se oba naroda dopolnjujeta, razumeta, da skupaj oblikujeta ta prostor in mislim, da se je na Koroškem marsikaj spremenilo in da lahko to, o čemer je Jarnik sanjal, vse bolj, čedalje bolje živimo."

Dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmaier, ki je bil eden od pobudnikov za ustanovitev Inštituta, se spominja, da so že ob njegovem prihodu na KKZ leta 1966 zbirali narodopisno gradivo koroških Slovencev. Veliko zaslug za to ima dr. Pavle Zablatnik, takratni predsednik KKZ, ki je imel na celovškem radiu oddaje o etnologiji, doktor France Cigan pa je zbiral glasbeno dediščino koroških Slovencev.

"Tako smo pri Krščanski kulturni zvezi, poleg dela z mladimi, ki je bila ena od osnovnih dejavnosti, začeli razmišljati, da bi ustanovili etnološki oddelek. Po smrti doktorja Franceta Cigana, leta 1972, smo razmišljali, kako bi ohranili njegovo zapuščino in jo tudi objavili, da ne, kot je zapisal, pojde z nami v grob."

To so bili začetki zbiranja narodopisnega blaga in prvi temelji za etnološki oddelek, iz katerega je nato nastal Inštitut Urban Jarnik. Več o zgodovini in sedanji vlogi inštituta, ki je oral tudi ledino pri čezmejnem sodelovanju, v tokratni oddaji.