Vzgojno zaposlitveni zavod ali VZS-CEO Mitja Čuk Onlus skrbi za mladostnike in odrasle s posebnimi potrebami. V vsakodnevne dejavnosti vključujejo tudi različne športne discipline, nastopajo na različnih športnih prireditvah in samo organizirajo nekatera tekmovanja. Na sedežu na Kontovelu smo se pogovorili z vzgojiteljem Sandijem Štefančičem, ki je v zavodu zaposlen 21 let.

»Zjutraj vadimo različne športne panoge. Ob ponedeljkih plavamo v bazenu v Tržiču, ob torkih od septembra do maja treniramo košarko v tržaški športni palači PalaRubini skupaj z dvema ekipama tržaškega Cesta, ob sredah telovadimo in istočasno balinarska ekipa trenira na pokritem balinišču v Sežani (tudi med poletjem), ob četrtkih in petkih pa telovadimo, ker pomeni, da se posvečamo tudi igram z žogo, če gremo do bližnje telovadnice na Kontovelu. Ko pa smo v naši ‘kntini’ (na sedežu , kjer smo si uredili pravi fitnes, tečemo na tekočem traku oziroma kolesarimo na trenažerju,«je tipični teden »športne skupine« gojenk in gojencev Sklada Mitje Čuka orisal vzgojitelj Sandi Štefančič (letnik 1970), ki je obenem dodal, da obstajajo poleg športnih dejavnosti še druge: gledališka, likovna in mizarska delavnica. Zavod obiskuje šestnajst gojencev iz Trsta in okolice.

»Spomladi, ob lepem vremenu, ko se pripravljamo na Regijske igre in na Specialno olimpiado Slovenije, treniramo tudi na atletski stezi v Sežani. Vadimo tek, met žogice in skok z mesta.«
VZS Mitja Čuk koordinira košarkarsko prvenstvo, ki so ga poimenovali Bomba. »To je deželnega značaja, saj igra tudi ekipa iz Pordenona, dve sta iz videmske in goriške pokrajine. V zadnji sezoni je bilo sedem ekip in naša ekipa se je uvrstila na solidno tretje mesto. Prvenstvo smo poimenovali Bomba, ker naš nekdanji gojenec Fabio Martinez je vedno dejal ... »Metal bom trojko (bomba v italijanskem košarkarskem žargonu)«. Prihodnja izvedba košarkarskega prvenstva bo že peta. Začela se bo oktobra. Pogajamo se, da bi vključili še nove zavode. Tudi iz Nove Gorice. Prvenstvo traja od oktobra do aprila dvakrat mesečno. Ekipa VZS Mitja Čuk nastopa tudi v balinarski Ligi prijateljstva. To prvenstvo, na katerem nastopa osem zavodov, organizirajo kolegi s Primorske. Igramo pa v Sežani. Tako košarkarsko kot balinarsko prvenstvo sta povsem avtonomni in ne spadata pod okrilje Specialne olimpiade Slovenije, katere smo sicer člani že od leta 1998. V Italiji je sestrska organizacija SOI (Special Olympics Italia).« Lani je VZS Sklad Mitja Čuk organiziral na Tržaškem Regijske igre.»Organizacija je bila precej naporna. Bilo pa je prijetno in zadoščenj je bilo veliko,« je dodal Štefančič. Letos je bila v Ajdovščini na sporedu že 19. izvedba. Sklad Mitja Čuk organizira tudi košarkarski turnir Zmagajmo vsi. Letošnji je bil že trinajsti. Prvič je nastopala tudi ekipa iz Sarajeva. Pred leti so nastopali tudi na Zimski specialni olimpiadi.

Na tekmovanji so pravila nekoliko prilagojena. »Nekdo, ki teče sto metrov v dvajsetih sekundah, bo tekmoval z drugimi ‘specialci’, tako imenujemo naše športnike, ki imajo podobne čase. Skupine štejejo do največ osem tekmovalcev. Ker so skupine majhne, imajo vsi statistično možnost, da stopijo na stopničke. Vsekakor vsi dobijo kolajne. Vsi morajo biti ponosni, da so lahko nastopali in se potrudili.«
Športna skupina šteje petnajst gojencev: Patrik Rebula, Matteo Fragiacomo, Roberto Mari, Stojan Jelenič, Patrizia Brandolin, Gabriella Destradi, Roberto Sancin, Adriano Gorza, Lorenzo Corbelli, Adrin Milič, Giuliano Maurel, Maura Spazzali, Francesca Sfreddo, Sandro Schergna, Greta Carciotti.
»Športno udejstvovanje vodimo malo vsi vzgojitelji. Osebno sem odgovoren za košarkarski del. Alma Vidau skrbi za balinanje in plavanje, za atletiko in telovadbo pa Daniel Radetti. Tudi drugi sodelavci sodelujejo pri športnih dejavnostih: Marko Švab, ki je naš koordinator, Melita Malalan, Erika Košuta, Daniel Tomizza ter Ivana Pertot.«

»Športno udejstvovanje je v veliko pomoč našim gojencem, kot je tudi nam vsem. Šport je nekaj zdravega. Nekaj, ki pozitivno vpliva na psiho. Seveda skušamo ne pretiravati, ker drugače je učinek nasproten. Naši športniki zelo občutijo tekmovanja in reagirajo na različne načine. Nekateri zaradi treme delujejo drugače kot na treningih, drugi so še bolj motivirani. Veliko pa je odvisno od nas trenerjev. Moramo pravilno motivirati naše gojence. Četudi smo slabe volje, ker smo se doma skregali z ženo, tega ne smemo posredovati našim športnikom, ki so zelo občutljivi. Čeprav izgubimo, jih moramo pohvaliti in bo kljub porazu dan prazničen. Pomeni, da smo naredili nekaj lepega. Za nekatere rezultat sploh ni pomemben. Važno je le, da imajo občinstvo, ki jim ploska in navija zanje. Važno je, da so v tistem trenutku v središču pozornosti. Specialna olimpiada podčrtuje prav to: najbolj pomembno je nagrajevanje, ko vsak tekmovalec sliši po mikrofonu ime in dobi priznanje. Ta je najbolj pomemben trenutek dneva. Vse je treba pohvaliti. To naši ‘specialci’ čakajo.«

Štefančič je mimogrede omenil razlike s slovensko in italijansko zakonodajo. »Italija ima glede tega enega najboljših zakonov, saj temelji na popolni integraciji otrok s posebnimi potrebami. Ampak žal se ga ne izvaja, kot bi bilo treba. V Sloveniji je nekoliko drugače, saj imajo specialne osnovne šole. Z našimi gojenci skušamo biti prisotni čim več v vsakdanjem življenju, med ljudmi: še do pred nekaj leti smo obiskovali Jadranove tekme, gremo v gledališče, na plažo, v kavarne in tako dalje.«

Kaj je Specialna olimpiada?
Specialna olimpiada Slovenije je izpostava svetovne organizacije, ki je nastala leta 1963 v Združenih državah Amerike na pobudo družine Kennedy. Program specialne olimpiade ni namenjen le športu, ampak združuje športne, socialne in kulturne aktivnosti. Športni rezultat ne predstavlja edino vrednoto, ampak specialno olimpiado označuje kot način življenja, vadbe, socializacije in drugih vidikov skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju.
Jan Grgič

Več novic na www.primorski.eu