V nedeljo pod večer je bil postavljen v Verdijevem gledališču v Gorici pomemben vložek v sicer ne prav velik mozaik medsebojnega poznavanja, dojemanja in informiranja mestnih jezikovno-kulturnih komponent. Vnesla ga je zgodovinarka Marta Verginella iz Trsta oz. službeno raziskovalno iz Ljubljane. S pripovednim pristopom je z odra posredovala vrsto »scenografij« iz 19. stoletja, iz katerih je bilo mogoče razbrati stanje duha in dojemanje kulturne nadgradnje obsoškega glavnega mesta oz. središča nekdanje grofije. Številčno je daleč prevladovala italijanska publika, ki je pohvalno skoraj dvotretjinsko zasedla parter velike dvorane.

Poleg pozitivnega vidika splošnega približevanja slovenski stvarnosti v mestu, nekdanji in sedanji, je mogoče posebej opozoriti na spoznanje, ki je ves čas brlelo med pazljivim poslušalstvom, da je Gorica v drugi polovici 19. stoletja in do začetka prve svetovne vojne poznala močan srednji sloj slovenskega prebivalstva na šolskem, umetniškem, odvetniškem, zavarovalniškem, novinarskem, političnem in še kakšnem področju.

Nedeljsko srečanje, ki ga je spodbudilo uredništvo dvojezične revije Isonzo Soča v sodelovanju z občinsko upravo, je s pozdravom uvedel župan Ettore Romoli, za njim pa je predavateljico in zasnovo štirih predavanj predstavil glavni urednik Dario Stasi. Napovedal je ponovno odprtje razstave o goriškem 20. stoletju, ki smo jo že videli v mestu in je bila na ogled v rimskem senatu: tokrat bo na vrsti Nova Gorica. Župan je potrdil namen uprave, da se »srečanja z zgodovino« nadaljujejo, saj mesto potrebuje po že oddaljenih desetletjih hladne vojne razumevanje in intelektualno očiščenje. Rezultati so vidni po zaslugi velikega števila oseb.

Marta Verginella je prispodobno umestila slovensko-italijansko-furlansko-nemško goriško stvarnost na dvorišče Morpurgove mestne stavbe. Tam so stanovali Šantelovi, ki so pustili pisna pričevanja o življenju, zanimanjih, glasbi, slikarstvu in drugem, kar pa vse odraža jezikovno in kulturno večsmernost družinskih članov ter znancev. Šokanten je verjetno bil podatek, kako se je lahko pripetilo, da nekateri prebivalci niso poznali italijanščine in so vseeno mirno shajali ... Sicer pa je za »ogrevanje« omenila Štefana Kociančiča, Andreja Marušiča, Frana Erjavca, Klementa Juga, Henrika Tumo, Karla Lavriča in začetne »narodne zaznave« tako v Slovencih kot Italijanih, ki so postopoma prešle v tekmovalnost in spore. Do leta 1890 je dogovarjanje bilo še mogoče, kasneje ne več. Poslušalci niso mogli ostati ravnodušni ob podatku, da je Slovenska čitalnica s sedežem na Travniku štela kar 180 članov, in sicer pred okrog 160 leti! Nekoliko paranoično je bilo vedenje sicer kasnejših odličnih strokovnjakov na različnih področjih kulturnega in znanstvenega značaja, ko so na šolah skupaj, družno in strpno shajali, na ulici in v okviru združenj ter društev pa se kregali, zaničevali in žalili.

Slovenska narodna skupnost se je usmerila tudi v gospodarstvo, ki bi bilo lahko pripeljalo do družbene suverenosti, a vojna je preprečila, da bi Slovenci zasedli pomembna upravna mesta v samem mestu. Ljudsko štetje leta 1910 je nakazovalo takšno možnost in odkupovanje nepremičnin v mestu prav tako. Kako bo po prvi svetovni vojni, se pravi sesutje slovenskega socialno kulturnega tkiva ob ostrem nasprotovanju italijanskega meščanstva, je s svojimi javnimi stališči napovedala že novinarka Luzzato Fegiz z žaljivim pisanjem. No, vsekakor ni bilo na Goriškem tako izredno hudo kot v Trstu in Istri.

Predavateljica je nekajkrat uporabila besedo »occupazione«, da bi označila italijansko vojaško upravo, iz dvorane pa nič! Pred dvajsetimi leti bi završalo z medklici najmanj informiranih. Postopoma in kljub vsakoletnemu 10. februarju - dnevu spominjanja na fojbe in eksodus - s spremljajočimi obredi smemo trditi, da se je razširilo vedenje o zatiranju primorskih Slovencev in o sosledici dogajanja brez vsakokratnega sprenevedanja, ali so bili prej fašistični pendreki in požigi ali kraška brezna. Slovenski srednji sloj se po prvi vojni ni vrnil, inteligenca še manj.

Ni nujno ponavljati, kako je krivulja strpnosti strmo padala navzdol. Znano nam je tudi, da se je slovensko prebivalstvo postopoma organiziralo v raznih oblikah upora do zaključnega oboroženega.

Ploskanje ob zaključku predavanja slovenske zgodovinarke je bilo verodostojno in prepričano.

Več novic na www.primorski.eu