Tretji večer letošnjega Kriškega tedna, ki ga prireja društvo Skd Vesna, je bil posvečen Mariu Magajni, čigar letos poteka stoletnica rojstva. Organizatorji so domačinom, ljubiteljem fotografije in zgodovine ob tej priložnosti ponudili ogled: razstave njegovih fotografij; dokumentarca »Mario Magajna, fotograf svojega časa,« ki sta ga pred skoraj dvajsetimi leti za deželni sedež Rai realizirala Marko Sosič (režija) in Sergio Ferrari (slika); posnetkov, ki so jih projicirali na hiše v zgodovinskem jedru vasi. Večer, ki ga je popestrilo izvajanje moškega pevskega zbora Vesna pod vodstvom

Rada Miliča, je potekal v sodelovanju s Skgz, Kd Bubnič Magajna in Slovenskih klubom.
O znanem in priljubljenem avtorju, ki je s svojim fotografskim aparatom beležil dogajanje in vitalnost naše narodne skupnosti v drugi polovici prejšnjega stoletja, sta na srečanju spregovorila Meta Krese in Andrej Furlan.

Uveljavljena slovenska novinarka in fotografinja je izpostavila, da slovenski fotoreporterji izredno cenijo Magajnove posnetke in jih primerjala s tistimi, ki jih je v svoj objektiv ujel slavni Robert Capa. Tudi institucionalna in muzejska srenja zelo spoštujeta Magajnov opus, za katerega je prejel Tomšičevo nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo, je v Ljubljani doživel postavitev velike pregledne razstave in tudi vključitev v katalog »150 let fotografije na Slovenskem.« Njegovo umeščenost v širši slovenski prostor potrjuje tudi dejstvo, da se o njem učijo na fotografskih šolah. V drugem delu svojega posega je Kresetova objasnila, od kod izhaja posebnost Magajne (»lahko ga brez zadržkov uvrstimo med velikane«): njegove fotografije iz heroičnega povojnega obdobja so zelo zgovorne, ker je bil sam vpet v ta dogajanja: »Ni bil torej samo fotograf, je tudi vedel zakaj nekaj fotografira.«
Tržaški etnolog Andrej Furlan je podčrtal, da Magajne ni mogoče obravnavati le kot kronista neke skupnosti ali fotografa Primorskega dnevnika, saj je naši javnosti posredoval dogodke-zgodbe, »ki sestavljajo naš zgodovinski spomin.« Zavedajoč se, da se pomen časa meri v desetletjih, je bil s svojim delom spremljevalec poklicnih, družbenih in okoljskih sprememb, do katerih je v našem prostoru prišlo v povojnem času. Z veliko profesionalnostjo je svoj objektiv usmeril v detajle in iskal neobičajno v običajnem. Magajno je odlikovala tudi sposobnost, da je znal »podobo spremeniti v poezijo:« te svoje »lirične« posnetke, ki so odraz humanistične smeri fotografiranja, ni rad kazal drugim in so zato v javnost prišli po njegovi smrti.
Razstava črno-belih fotografij, pri postavitvi katere je sodeloval fotograf Sergio Ferrari, prikazuje Magajnove posnetke iz povojnega Križa (vadba mladih telovadcev za tržaške shode, trgatev, javne prireditve, ribiči pri delu), Trsta, vasi v Bregu, Benečije in iz oddaljenih dežel. Kot znano je kriški fotograf rad potoval. Razstavljene fotografije nam sporočajo, da je Magajna »pripadal svoji skupnosti, vendar ga je tudi zanimalo kaj se dogaja po svetu,« je ocenil Ferrari.

Njegov osebni fotoarhiv, ki ga je zaupal v hranjenje Odseku za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, šteje približno tristo tisoč posnetkov, od katerih je objavljenih petdeset tisoč. Iz tega arhiva so prireditelji razpršene razstave črpali kakih petsto posnetkov, ki so jih nato dinamično predvajali na zunanja pročelja kriških hiš, pred katerimi so se pozno v noč z nizanjem komentarjev zadrževali radovedni obiskovalci.

Dogajanje se bo na Kriškem tednu nadaljevalo že danes zvečer, ko bo v domu Alberta Sirka nastopil trobilni kvintet tržaškega konservatorija Tartini. Na koncertu Glasbeni sprehod od Händla do Queenov bodo izvajalci popeljali občinstvo skozi zgodovino glasbe od baroka, prek klasikov vse do modernega pop-rocka.
Več novic na www.primorski.eu