TRST - Novi generalni konzul Slovenije Vojko Volk ne mara dolgovezenja in slepomišenj. V probleme, ko se pojavijo, je treba ugrizniti in jih rešiti, resnici je treba pogledati v oči, tudi, ko je boleča, pravi. Njegov življenjski moto, ki ga bo skušal uveljavljati tudi v odnosih s slovensko manjšino, je vsekakor optimizem, ki izžareva tudi iz tega pogovora.

V Trstu me je pričakalo čisto drugačno vzdušje od časov, ko sem sem zahajal kot veleposlanik v Rimu. Nekateri problemi so rešeni, nekateri so isti kot so bili, nekatere stvari pa se ne bodo nikoli spremenile. Kar se mene tiče je v tržaškem in deželnem okolju neprimerno manj predsodkov kot pred časom, neprimerno manj problemov, kot jih je bilo prej. Poglejte meje. Ko sem se vrnil iz Rima, leta 2005, smo na mejah komaj uvedli evropske razmere in so bili tam še policisti. Zdaj jih ni več, saj sploh ne vemo več, kje so meje.

Tudi med politiki opažate drugačno vzdušje?
Kar se vzdušja tiče, lahko rečem, da se z italijanskimi politiki na najvišji ravni pogovarjamo o čisto drugih vprašanjih kot pred leti. O vprašanjih, ki so dosti bolj realna.

In kakšna so ta vprašanja?
Danes se pogovarjamo o tem kako bomo skupaj šli naprej, kako si bomo naredili boljše življenje. Se pa ne ukvarjamo več npr. z ezuli in kaj bo z vso to tragično nagrmadeno zgodovino. Na tem področju smo naredili ogromen korak naprej še posebej s tistim čudovitim tržaškim koncertom prijateljstva treh predsednikov. Slovenci, pri tem seveda mislim tudi na manjšino, postajamo narod, ki presega zgodovino. Zato ker narod, ki zgodovine ne preseže, tudi prihodnosti ne doseže.

Prva odgovora izžarevata velik optimizem. Iz teka sklepam, da ste tudi po naravi optimist?
Mene imajo povsod za preveč optimista, kamorkoli grem. Ali grem na SKGZ ali SSO. Povsod sem optimist. A če se navežem na vaše vprašanje, če sem optimist, rečem, da sem optimist v primerjavi s preteklostjo. Takrat je bilo namreč slabše in sedaj je dosti boljše, želimo pa si še boljše.

Tudi v Trstu opažate spremembe?
Seveda jih opažam. Brez simboličnih sprememb ne gre. Res je, da spremembe opažam navsezadnje jaz, ker me tukaj ni bilo dvanajst let; vi jih najbrž doživljate drugače, ker živite tukaj. To je podobno kot če greš na 30-letnico mature, medtem ko te ni bilo na dvajsetletnici. Prideš tja in si misliš, da so vsi drugačni. Da si se spremenil tudi sam, pa seveda ne opaziš.

Na srečanju v krožku Virgil Šček ste rekli, da bi Trst lahko postal Montecarlo, Kras pa Provansa. Kaj ste misliti s tem?
Trst in njegovo zaledje, v katerega prištevam tudi Istro, sta bila do prve svetovne vojne enotna regija. Od takrat je minilo sto let in v tem stoletju se je v tem prostoru zgrnilo zlo vsega sveta. Živeli smo v različnih sistemih in državah ter ideoloških svetovih. Nismo mogli s polnimi pljuči dihati teh naravnih danosti. Temu prostoru se zdaj končno ponuja edinstvena razvojna priložnost. Ta skupna prihodnost je polna družbenih, ekonomskih in kulturnih priložnosti.

Kaj pa Montecarlo in Provansa?
Vsak turist, ki obišče Montecarlo, ve kako je težko tudi kolo tam parkirati, tam je težko kupiti meter kvadratnega stanovanja. Provansa je turistično preobremenjena in Kras ji nima kaj zavidati. Trst nudi veliko razvojnih priložnosti, npr. prostocarinska cono, da ne govorim o trenutku, ko bo zgrajen drugi tir Divača-Koper in ko bomo en dan končno v celoti, tudi z železnico, povezali pristanišči Koper in Trst. Glede optimizma bi rad še nekaj dodal.

Prosim!
Danes sem optimist tudi zato, ker vem, kako je bilo, ko sem leta 1990 prvič prišel v zamejstvo prosit podporo za osamosvajanje Slovenije. Takrat so mi zamejci rekli: »Vi pa ste velik optimist, če mislite, da se bo Slovenija osamosvojila od Jugoslavije. To ne bo šlo kar tako,« so mi pravili mnogi, ki so se težko poslavljali od Jugoslavije, ker niso kot mi v domovini čutili bremena razpadajoče federacije in želje po samostojnosti. Seveda ni bilo lahko, pot v samostojnost smo Slovenci odlično izpeljali, pogumno in ob pravem času. Na to sem zelo ponosen.

V slovenski manjšini je včasih slišati pritožbo, da javno mnenje v Sloveniji ni dovolj osveščeno o življenju Slovencev v sosednjih državah. Osebno sicer mislim, da tudi mi naredimo premalo za našo prepoznavnost v Sloveniji. Kaj pravite vi?
Soglašam z vami. Bolj kot matična domovina tu lahko naredi sama manjšina, da bo bolj prepoznavna v Sloveniji in bomo bolje sodelovali. In to od najbolj osnovne do najvišje ravni. Če bi v Sloveniji imeli recimo v eni veletrgovini ali pa v eni ljubljanski trgovini na enem mestu dobrote z našega Krasa in fenomenalna vina, bi se najbrž potrdilo, da gre ljubezen skozi želodec. In tudi predstavništvo bi lahko imeli v Ljubljani.

Kaj imate v mislih?
Slovenska manjšina bi konec koncev lahko imela v Ljubljani svoje predstavništvo, podobno kot je v Trstu TKS – Tržaško knjižno središče. Saj ne gre za veliko reč, en prostor z nekom, ki bi se trudil promovirati to, kar danes ponujata Trst in Gorica; prostocarinske cone, poslovne priložnosti, kulturne prireditve, povezovanje kmetov, kmečkih turizmov in turizma v prostoru, ki je vedno bolj enoten. Treba je biti ambiciozen, treba se je ukvarjati s prihodnostjo, preteklost pa prepustiti zgodovinarjem. Zelo rad citiram sv. Bazilija Velikega, ki je trdil, da za naša kratka življenja je moč pozabe pomembnejša od moči spomina.

V manjšini marsikoga upravičeno skrbi, da na prihodnjih volitvah v Rimu ne bo več slovenske parlamentarke ali parlamentarca. Kaj pravite o tem?
Vsi Slovenci, ki so doslej sedeli v rimskem parlamentu, so ogromno prispevali k političnemu življenju in napredku slovenske manjšine in tudi širšega prostora. Od Marije Bernetič do Tamare Blažina. Njihovi dosežki so šli mimo ideoloških zaprek ali političnih razlik. Osebno si sploh ne predstavljam, da bi Slovenci v skoraj tisočglavem italijanskem parlamentu ne imeli več svojega predstavnika, ker on spremlja vsak dan v živo dogajanja. Jaz sam na svoji koži občutim koliko mi pomeni pogovor s poslanko Tamaro Blažina in nekoč z njenimi predhodniki. Vprašanje, ki ste mi ga postavili, pa zahteva poglobljen razmislek v manjšini.

Razmislek o čem?
Verjetno je prišel čas, ko bo morala manjšina sesti za isto mizo. Vse njene komponente si bodo morale skupaj s stroko postaviti vprašanje, če smo zadovoljni s sedanjim stanjem ali ne. Če smo zadovoljni potem ne bomo naredili nič.

Kaj pa če nismo?
V tem primeru bomo morali priti do ugotovitve, ki je naslednja: država Italija z deželnima statutoma omogoča Francozom v Aosti in Nemcem na Južnem Tirolskem kvalitetno olajšavo za izvolitev parlamentarcev. Slovenci v Italiji tega žal nimate. Če bo treba zavoljo tega dopolniti kakšen zakon ali statut, bo treba pač to narediti in zahtevati spremembe. Seveda na podlagi strokovne obravnave. Slovenija italijanski manjšini zagotavlja sedež v Državnem zboru in si ne želi, da bi slovenska manjšina v Italiji ostala brez svojega poslanca oziroma senatorja.

Je manjšina po vašem to spodobna narediti?
Odvisno od manjšine seveda. Moja naloga ni vsiljevati takšne ali drugačne poglede ali bog ne daj enotnost manjšine. Slovenija priznava politično raznolikost manjšine, ki jo v celoti spoštuje in ceni. Večkrat sem rekel, da sta SKGZ in SSO pljučni krili slovenske narodne skupnosti, manjšina mora dihati s polnimi pljuči. V določenem trenutku pa je treba stopiti skupaj in pozabiti na vse razlike in imeti skupen projekt. Na tem se odloča prihodnost manjšine, če naj ostane vitalna in prispeva k napredku obeh držav, tako Italije kot Slovenije.

Vloga slovenskega generalnega konzula v Trstu presega diplomatske meje. Konzulat pooseblja matično državo in slovenski narod. Kako si zamišljate vaše delo?
Tukaj sem, da slovenski manjšini pomagam. Na meni je, da manjšino poslušam in jo podprem, ko se odloči za določene korake. Pozabite pa na čase, ko so konzuli imeli neko drugo vlogo, ko so kot nekakšni komisarji manjšino usmerjali in ji narekovali pobude. Ti časi so mimo.

Torej kakšna naj bo vloga generalnega konzula in konzulata?
Naloga generalnega konzulata je, da odraža prihodnost, v katero je usmerjena matična Slovenija. Tega se manjšina v Italiji po mojem premalo zaveda, žal. Slovenija je izšla iz gospodarske krize in si povrnila ugled tako na trgih kot v mednarodnih odnosih. Slovensko gospodarstvo se je izkazalo kot izjemno trdoživo in je znova uspešno. Slovenija postaja aktiven dejavnik reform Evropske unije. Želimo biti v najtrdnejšem jedru EU in ker si tega želi tudi Italija je to razlog več, da je slovenska manjšina vse bolj soudeležena pri teh procesih.

Več novic na www.primorski.eu