DUTOVLJE - Za Borisa Pahorja so bile Dutovlje sinonim za samoto, za človeka, ki mora pisati, pa je samota »kakor zlato«. Zato je tržaški pisatelj tako rad zahajal v to kraško vas, kamor je prvič prišel po posredovanju gospe Eme Colja, matere ljubljene Danice in narodnega heroja Pina Tomažiča, ki je želela, da bi si prijatelj njenih umorjenih otrok na svežem kraškem zraku dodatno opomogel po strahotni taboriščni izkušnji in bolezni. Med letoma 1947 in 1974 je v tukajšnji gostilni »pri Marički«, v kateri je imel rezervirano sobo, preživel tako rekoč vsako prosto uro. Za leseno pisalno mizo, na kateri je kraljeval pisalni stroj, so nastala številna njegova dela, tu je pisal prispevke za revijo Zaliv, tu se je pripravljal na šolske ure (na slovenskih višjih šolah je poučeval italijanski jezik in književnost). »Za skoraj nobeno knjigo ne vem natanko, kje je nastala, vse moje prve knjige pa so bile deloma pisane tu. Ta soba je imela pri njihovem nastajanju glavno vlogo,« je pisatelj, ki bo čez dva meseca dopolnil 104 leta, dejal na včerajšnjem slavnostnem odprtju sobe, ki nosi po njem ime. Gostilne pri Marički oziroma domačije »pri Lovrencovih« že dolgo ni več, porušili so jo, da bi pustili mesto zdravstveni postaji. Zato so spominsko sobo uredili na Bunčetovi domačiji sredi vasi, na sedežu Krajevne skupnosti. Tradicionalni trak sta s pisateljem prerezala predsednik republike Borut Pahor in sežanski župan Davorin Terčon.

Neva Filipčič, predsednica Krajevne skupnosti in svetnica občine Sežana, je pojasnila, da so se želeli z odprtjem sobe pokloniti izjemnemu pisatelju in večnemu življenjskemu optimistu, ki je v Dutovljah preživel nešteto ustvarjalnih ur. Njihova želja je, da bi se po njem zgledovali zlasti mladi in našli navdih v njegovi pokončni slovenski hrbtenici, nacionalnem čutenju, jasnih načelih in neposrednosti, »kajti takšni ljudje nam dajejo pogum za dneve, leta in stoletja, ki še pridejo«. Sobo so uredili na podlagi Pahorjevih spominov in skicirke: v njej je pisalna miza s pisalnim strojem, omara z nekaterimi njegovimi knjigami, priznanji in portretno glavo kiparja Mirsada Begića. Na stenah visita potreta Borisa Pahorja in Edvarda Kocbeka, ki ju je tržaškemu pisatelju podarila slikarka Mira Petek. A tudi tista Prešernova podoba, ki je visela v nekdanji Pahorjevi sobi v gostilni Marije Živec. Tako predsednica kot župan sta se zahvalila domačinom, ki so si prizadevali za ureditev sobe in jo tudi finančno podprli.

Boris Pahor, ki je bil kljub žgočemu junijskemu soncu v zavidljivi formi, v sobi pogreša fotografijo Josipa Živca, gostilničarkinega brata, ki se ni vrnil iz nemškega taborišča. Pisatelj je bil z njim zaprt v koronejskem zaporu in nato deportiran v Dachau, po premestitvi v Alzacijo pa je za njim izgubil vsako sled. Zato je kultivirana Marička postala gostilničarka in zato je v tisti sobi visela Josipova podoba, ki se je nato znašla tudi v Pahorjevem romanu Zatemnitev ...

Na Pahorjevo željo so dutovski osnovnošolci zapeli in zrecitirali Prešernovo Zdravljico, pisatelj pa se je v svojem nagovoru navezal na njeno sporočilo in slovensko družbo ponovno pozval k spravi. Predsednik republike mu je pritrdil in napovedal, da je na Kongresnem trgu vse nared za odkritje spomenika vsem žrtvam vojne, ki bo Slovence vabil k enotnosti in spravi.

Več novic na www.primorski.eu