Nekdanji veleposlanik in publicist Bojan Grobovšek na podlagi svojih bogatih izkušenj v številnih državah s pronicljivim razmišljanjem in predvsem zelo odkritosrčno obravnava slovenstvo v različnih okoljih – od Trsta, v katerem je odraščal štirinajst let, do Ljubljane, avstrijske Koroške in tja do Argentine. Svoje spomine in poglede je zabeležil v knjigiTrst, Ljubljana, Dunaj in širni svet (reminiscence in razmišljanja), ki je izšla pri založbi Totaliteta, v torek zvečer pa so jo predstavili v Tržaškem knjižnem središču. S prijetnim sogovornikom je pokramljal novinar Bojan Brezigar, ki je uvodoma povedal, da sta z Grobovškom obiskovala isto nižjo srednjo šolo, v Ul. Frausin pri Sv. Jakobu, kljub temu pa sta se spoznala veliko kasneje, v 90. letih preteklega stoletja. Brezigar je poudaril, da je na 450 straneh Grobovškove knjige veliko spominov, a tudi zgodovine, politologije in »sociološke analize okolja, v katerem se je kalil«.

Na odlično obiskanem in sproščenem srečanju, ob začetku katerega je med drugimi nastopil tudi generalni konzul Slovenije v Trstu Vojko Volk, je bilo seveda veliko govora prav o Trstu, s katerim se knjiga začne. Grobovšek – avtor uspešnice Zakaj Slovenija ni Švica, nekdanji dopisnik Dela in RTV Slovenija z Dunaja ter veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici – je namreč odraščal v Ul. Rossetti (»v isti ulici je stanoval Vittorio Vidali«), v zavedni in »spolitizirani« slovenski družini. Družili so se z družino Dušana Hreščaka, s katerim je njegov oče rad igral šah. Avtor je v mladih letih v Trstu občutil neko obliko mehkejšega apartheida, ker je bila med Italijani in Slovenci jasna ločnica. Pritisk na Slovence je nedvomno bil, slednji pa so se branili z »obrambnim nacionalizmom«. Trst je bil takrat bogato mesto, v času, ko je bila Avstrija denimo še delno v ruševinah. »Že takrat pa je dišalo po muzeju. Zdi se, da kdor odloča, najraje vidi to mesto kot muzej Mitteleurope – to je lep izraz, za njim pa se ne skriva veliko,« meni Grobovšek, ki ocenjuje, da bi moral biti Trst povezan z zaledjem, s Slovenijo, »teh povezav pa nočejo razviti«.

Brezigar je gosta popeljal v njemu domače mednarodne vode, dotaknil se je večno vročega palestinskega vprašanja. Vprašal ga je, kaj bi o dogajanju teh dni rekel Simon Wiesenthal, sloviti lovec na nacistične zločince, ki ga je Grobovšek osebno spoznal. »To bi ga tudi jaz rad vprašal. Wiesental je bil sionist in antikomunist, zanimivo pa je, da je Ljubljana edini del socialističnega sveta, ki ga je Wiesenthal kdaj obiskal,« je omenil Grobovšek. Predavanje lovca na naciste na SAZU je povezal s pomočjo, ki so jo po vojni Judom na poti v Izrael nudili Jugoslovani. Ameriški predsednik Donald Trump je po Grobovškovem mnenju neodgovoren, svoje pa bi morala opraviti tudi Evropa: »Izraela ne bi bilo, če v Evropi ne bi bilo antisemitizma. To je zakuhala Evropa, ki bi morala zdaj pomagati. Arabci pa takrat niso hoteli dveh držav, ker so mislili, da ene ne bo – Izraela.«

Argentinski Slovenci še danes ohranjajo dobro raven slovenščine in so navezani na korenine. Grobovšek je razložil, da so prvi val slovenskih priseljencev predstavljali Prekmurci, drugega Primorci, zadnji val pa je bila politična emigracija. »Ti so najbolje ohranili jezik in kulturo, je pa res, da so zadnji prišli.« Peronizem je potreboval delovno silo in antikomuniste: slovenski priseljenci so mislili, da bodo ostali malo časa, »Jugoslavija pa ni hotela propasti in se potem niso vrnili«. Najdejo se zelo žalostne zgodbe, saj so to tudi potomci več tisočih ljudi, pomorjenih v nekaj dneh po koncu vojne.

V knjigi je avtor opravil tudi demitizacijo Martina Krpana, kar ni bilo vsem bralcem pogodu. Slovenci ga imamo za simbol upornika, po drugi strani pa je bil to tihotapec, ki je za svojo deželo zahteval privilegije, z ženskami je ravnal slabo ... Trst pa ima po njegovem mnenju veliko zaslugo. »Slovenci smo kmetje, saj je naše referenčno okolje kmečko podeželje. Trst pa nam je pomagal, da nismo čisto samo kmetje, približal nam je meščansko miselnost.«

Ob koncu je Grobovšek Slovence označil kot delovne in učinkovite ter strašno samokritične. Zanje je značilna kultura zavisti oz. »fovšarije«: »V tem smo podobni Avstrijcem, le da so oni vedno imeli tudi neko elito, kateri zaupajo. Mi manj, ker nas je malo ...« V Sloveniji tako nimajo strategij, ne vedo, kaj bi s Trstom, pa tudi z različnimi institucijami in infrastrukturo, »le poglejte, kaj se dogaja z drugim tirom«.

Več novic na www.primorski.eu