LJUBLJANA - Marko Bandelli, minister za razvoj, strateške projekte in kohezijo, je prvi slovenski minister, ki je doma s Tržaškega in ki izhaja iz vrst slovenske manjšine. 51-letni politik je sicer rojen v Dolini, za njegov rojstni kraj, kjer je tudi odraščal pa ima Nabrežino; od leta 1990 živi v Kobdilju pri Štanjelu, kjer vodi družinsko podjetje, ki prodaja gradbeni material opremo ter komunalne pripomočke in stroje. Do izvolitve v slovenski parlament na listi Stranke Alenke Bratušek je bil župan Komna.

Seveda, lahko računa na mojo pomoč, ko bo potrebno in ko se bo pojavila priložnost. Jaz sem minister v Sloveniji, kljub temu, da že dolgo let živim na slovenskem Krasu, pa sem ostal navezan na kraje, kjer sem rojen. V Nabrežini imam še vedno hišo, v slovenski manjšini pa veliko prijateljev.

Se vam je že ponudila kakšna priložnost za sodelovanje z našim prostorom?
Pred nekaj dnevi so me poklicali z deželne uprave Furlanije-Julijske krajine in mi predstavili projekt Škerkove domačije v Trnovci.

In kaj ste jim odgovorili?
O načrtu se bom izjasnil, ko bom razpolagal z bolj konkretnimi podatki in številkami. Zamisel o muzeju Krasa s čezmejno razsežnostjo se mi zdi vsekakor zanimiva. Če se bo v načrt vključila Občina Devin-Nabrežina, bi lahko čezmejno partnerstvo iskali v Komnu. Skupaj bi se lahko prijavili na evropske razpise.

Vaše ministrstvo je pristojno za kohezijo in torej za čezmejne projekte. V Kobaridu ste prejšnji teden sodelovali na prireditvi ob uradnem zagonu t.i. čezmejnega grozda. Kaj pravite o sodelovanju 25-tih občin iz Posočja in Benečije?
Ideja se mi zdi odlična, zato jo naša vlada odločno podpira, sam projekt pa se mi zdi neke vrste načrt brez dna.

Kaj za vas pomeni načrt brez dna?
Pomeni, da gre za ogromno delo, ki bo trajalo dolgo in v katerega bo treba vložiti veliko energij in seveda denarja. Ne gre namreč le za čezmejno sodelovanje in za kohezijo med Posočjem in Beneško Slovenijo, temveč tudi za zajezitev naraščajočega demografskega padca v Benečiji. Ta pojav vam je dobro znan, ker o njem veliko pišete. Sam projekt pa vsebuje tudi nekaj pasti.

Katerih pa?
Na naši slovenski strani so v načrt pristopile posoške občine, ki so sorazmerno velike, na italijanski strani pa je podpisnikov veliko, občine pa so sorazmerno zelo majhne in razpršene. To lahko ustvari neskladja. V Kobaridu sem vsekakor ugotovil, da so župani z italijanske strani zelo dobro poučeni o sodelovanju in da dejansko vedo, kaj hočejo.

Kakšen je bil preskok z županskega mesta v Komnu na ministrski stolček?
Velik, zelo velik. Eno je biti župan, drugo pa minister. Komenska izkušnja me je gotovo veliko naučila.

Kaj pa?
Da se vseh stvari, tudi na videz najmanjše ali obrobne, lotiš resno. Da zadevo najprej dobro preštudiraš in šele potem stopiš v akcijo, če lahko tako rečem.

Ste zadovoljni z delom, ki ste ga opravili kot župan?
O tem naj presodijo drugi. Ko sem nastopil župansko funkcijo, je Komen, če lahko tako rečem, precej stagniral. Za razvoj občine sem pripravil čisto novo strategijo in vpeljal nov način dela. Najbolj zadovoljen sem s prostorskim razvojnim načrtom. Iz premalo ambiciozne občine je Komen postal ambiciozna občina.

Na kaj ste najbolj ponosni kot župan?
Na Štanjel, ki je postal pravi biser. Našo občino je pred leti v povprečju obiskalo od 8 do 9 tisoč turistov, v zadnjem letu smo jih našteli okoli 50 tisoč.

Nekateri napovedujejo novi vladi Marjana Šarca kratko življenje, drugi pa mislijo, da bo trajala ves mandat, torej štiri leta. Kakšna je vaša napoved?
S tem se ne obremenjujem. Vem le, da smo se v vladi resno lotili dela in da smo v koaliciji stopili skupaj. Po naravi sem optimist, zato verjamem, da bomo delali v dobrobit Slovenije.