Vladimir Jurc je tržaškemu gledališču zvest že od zgodnjih 80. let, ves ta čas je bil eden repertoarnih stebrov. O dolgoletni uspešni karieri se je z njim pogovarjala Neva Zajc.

Seveda. Mi, igralci, točno vemo, kdo je dober in kdo ni, kdo se trudi biti igralec in komu ne uspeva. Zato so te nagrade, še posebej ZDUS-ove, ki se podeljujejo za kakovosten doprinos k predstavam, toliko cenjene.

Večji del svoje kariere ste odigrali v Trstu, kjer ste še aktivni. Je bila to dobra odločitev za vas?

Absolutno. Moja zgodba se je začela v mladinskem gledališču, kjer sem zelo rad delal. Takrat smo začenjali z ansambelsko igro, ki smo jo pripeljali do zavidljive ravni. Nato je nastopil čas, da grem naprej po individualni poti in odločil sem se za Trst, za kar mi ni žal. Veliko je bilo izzivov in ovir, a če pogledam na opus, ki sem ga dosegel, sem zadovoljen z odločitvijo.

Mladinsko gledališče v vaših časih je bilo zelo eksperimentalno. Upalo si je to, kar si klasična Drama in Mestno gledališče ljubljansko ni. Za mladega igralca je to verjetno izjemno pomembna izkušnja.

Ja, res je zelo pomembno in velika priložnost, da lahko po končani akademiji nadaljuješ študij, se izpopolnjuješ in poglabljaš v mladinskem gledališču. To je zelo dragocena izkušnja. Takrat je Mladinsko gledališče imelo vso svobodo, začeli smo s predstavami, ki so bile zanimive in drugačne, po igralskem angažmanu pa zelo poštene. Zato smo si pridobili zelo velik krog občinstva in so bile naše predstave vedno polne. Bili smo prvo gledališče, ki je lahko ukinilo abonmajski sistem.

Posnetku celotnega pogovora lahko prisluhnete na zgornji povezavi.